Ivar Brez kosti (, ), znan tudi kot Ivar Ragnarsson, je bil vikinški voditelj, ki je vodil invazije v Anglijo in Irsko, * 9. stoletje, † ok. 873.
Po Sagi o Ragnarju Lodbroku je bil sin Aslaug in njenega moža Ragnarja Lodbroka ter brat Björna Železnobokega, Halfdana (ali Hvitserka), Sigurda Kača v očesu in Ragnvalda. Vse to morda ni zgodovinsko povsem točno. Ivarja včasih obravnavajo kot Sigfrida mac Imarja, vikinškega kralja Dublina med letoma 870 in 873.
Zakaj je Ivar dobil vzdevek 'Brez kosti', ni jasno. Nekatere sage trdijo, da je imel prirojeno bolezen kosti, zaradi katere ni mogel hoditi, druge pa namigujejo, da je bil zgolj impotenten.
Viri Po Sagi o Ragnarju Lodbroku je bila Ivarjeva bolezen posledica prekletstva. Njegova mati, Aslaug, Ragnarjeva tretja žena, je bila opisana kot völva, vedežka ali jasnovidka. Aslaug je možu predlagala, da počakata tri noči, preden po dolgi ločitvi skleneta zakonsko zvezo. Ragnar je bil pred tem na roparskih pohodih v Angliji in po dolgi ločitvi strasten in ni upošteval njenih besed. Posledično se je Ivar rodil s šibkimi kostmi.
Druga hipoteza pravi, da je bil pravzaprav znan kot 'Osovraženi', kar bi se v latinščini zapisalo kot exosus. Srednjeveški pisar z le osnovnim znanjem latinščine bi to zlahka razlagal kot ex (brez) os (kosti). To teorijo je težko uskladiti z neposrednim prevodom njegovega imena, ki ga navajajo nordijski viri.
Sage ne opisujejo samo Ivarjeve telesne invalidnosti, ampak poudarjajo tudi njegovo modrost, zvijačnost ter obvladovanje strategije in taktike v bitki. Ivar pogosto velja za identičnega dublinskemu kralju Ímarju, ustanovitelju dinastije Uí Ímair, ki je v različnih obdobjih od sredine 9. do 10. stoletja iz mesta York vladala Northumbriji in obvladovala obale Irskega morja, vključno z Dublinskim kraljestvom. Ivar bi zato lahko bil tudi prednik dinastije Crovan.
Invazija na Anglijo thumb| Ragnar Lodbrok in njegova sinova Ivar in Uba; Harlemska knjižnica, MS 2278, folij 39r, 15. stoletje thumb|right| |Ivar in Uba pustošita po podeželju; Harlemska knjižnica, MS 2278, folij 48r, 15. stoletje thumb|right|alt=Refer to caption| Ivar in Uba se odpravljata maščevat očeta; Harlemska knjižnica, MS 2278, folij 47v, 15. stoletje
Leta 865 je velika poganska vojska pod Ivarjevim vodstvom napadla anglosaško Heptarhijo, ki jo je tvorilo sedem anglosaških kraljestev: Vzhodna Anglija, Essex, Kent, Mercija, Northumbrija, Sussex in Wessex. Invazijo so organizirali sinovi Ragnarja Lodbroka, da bi se maščevali kralju Eli Northumbrijskemu za očetovo usmrtitev v kačji jami leta 865. Zgodovinska verodostojnost te razlage je vprašljiva. Po sagi Ivar ni premagal Ele in je poskušal doseči spravo. Prosil je le za toliko zemlje, kolikor jo je lahko pokril z volovsko kožo, in prisegel, da se nikoli ne bo vojskoval proti Eli. Ivar je nato volovsko kožo razrezal na tako tanke niti, da je lahko ovil veliko trdnjavo, ki jo je zavzel. Po starejši sagi je bil to York, po mlajši pa London. Zvijača je znana tudi iz drugih pripovedi.
Konec naslednjega leta se je vikinška vojska obrnila proti severu in napadla Northumbrijo in leta 867 pri Yorku ujela Elo. Po legendi so Elo usmrtili tako, da so iz njega naredili krvavega orla. Obredna usmrtitev, o katere zgodovinski resničnosti se še razpravlja, je potekala tako, da so prsni koš žrtve odprli na hrbtni strani in izvlekli pljuča, da so dobila obliko kril.
Kasneje istega leta se je vojska premaknila proti jugu in napadla Mercijo ter zavzela Nottingham, kjer je prezimila. Kralj Burgred Mercijski se je povezal z zahodnosaškim kraljem Etelredom Wesseškim in z združenimi silami oblegal Nottingham. Anglosasi mesta niso osvojili in sklenili premirje, po katerem naj bi se Danci umaknili v York. Velika poganska vojska je ostala v Yorku več kot eno leto in zbirala moči za nadaljnje napade.
Ivar in Uba sta bila identificirana kot poveljnika Dancev, ki so se leta 869 vrnili v Vzhodno Anglijo, in kot krvnika vzhodnoangleškega kralja Edmunda Mučenca, ker je zavrnil njuno zahtevo, naj se odpove krščanstvu. Edmunda so Ragnarjevi sinovi verjetno usmrtili.
Smrt Anglosaški kronist Etelverd omenja njegovo smrt leta 870. Ulsterski letopisi opisujejo Imarjevo smrt leta 873. Imarjeva smrt je zabeležena tudi v Fragmentarnih letopisih Irske v letu 873.
Identifikacijo kralja Laithlinda kot Gothfraida, to je Imarjevega očeta, je v 17. stoletju dodal prepisovalec. V izvirnem rokopisu iz 11. stoletja se je oseba v vnosu imenovala preprosto 'righth Lochlann' (kralj Lochlainna), kar se je najverjetneje nanašalo na Imarja, čigar smrt v Fragmentarnih letopisih Irske ni navedena. Vzrok smrti – nenadna in grozljiva bolezen – ni omenjen v nobenem drugem viru, vendar odpira možnost, da je bil pravi izvor Ivarjevega staronordijskega vzdevka 'Brez kosti' posledica neznane uničujoče bolezni, ki ga je prizadela ob koncu življenja.
Leta 1686 je kmet Tomaž Walker v Reptonu v Derbyshireu odkril skandinavsko grobno gomilo. Gomila se nahaja v bližini prizorišča bitke, kjer je velika poganska vojska strmoglavila mercijskega kralja Burgreda. Število delnih okostij, ki so obkrožala truplo – več kot 250 – pomeni, da je bil tam pokopan mož zelo visokega statusa. Domneva se, da je grobna gomila morda zadnje počivališče Ivarja Brez kosti.
Po sagi je Ivar ukazal, naj ga pokopljejo na mestu, ki je izpostavljeno napadom, in prerokoval, da bodo sovražniki, ki bodo prišli v deželo, v nasprotnem primeru doživeli uspeh. Ta prerokba se je uresničila, pravi saga:
"Ko je na obalo prišel pankrt Viljem (Viljem Osvajalec), je šel [na grobišče] in razkopal Ivarjevo gomilo ter videl, da [Ivarjevo] telo ni razpadlo. Nato je ukazal narediti veliko grmado, na kateri je bilo sežgano Ivarjevo telo. Nato je [Viljem nadaljeval z invazijo in dosegel] zmago."
Sklici
Kategorija:Rojeni v 9. stoletju Kategorija:Umrli v 9. stoletju Kategorija:Vladarji v 9. stoletju