Avstralska plošča je ali je bila glavna tektonska plošča na vzhodni in večinoma na južni polobli. Njena površina znaša 47.000.000 km2. Avstralija, prvotno del starodavne celine Gondvana, je ostala povezana z Indijo in Antarktiko do pred približno 100 milijoni let, ko se je Indija odcepila in začela premikati proti severu. Avstralija in Antarktika sta se začeli razcepljati pred 96 milijoni let in se nekaj časa zatem popolnoma ločili, nekateri verjamejo še pred 45 milijoni let, vendar večina danes sprejema, da se je to zgodilo pred 60 milijoni let.
Avstralska plošča se je kasneje združila s sosednjo Indijsko ploščo pod Indijskim oceanom in tvorila eno samo Indo-avstralsko ploščo. Vendar pa nedavne študije kažejo, da sta se plošči morda ponovno razcepili in sta bili ločeni plošči vsaj 3 milijone let. Avstralska plošča vključuje celino Avstralija, vključno s Tasmanijo, ter dele Nove Gvineje, Nove Zelandije in porečja Indijskega oceana.
Obseg Kontinentalna skorja te plošče pokriva celotno Avstralijo, Carpentarijski zaliv, južno Novo Gvinejo, Arafursko morje in Koralno morje. Kontinentalna skorja vključuje tudi severozahodno Novo Zelandijo, Novo Kaledonijo in Fidži. Oceanska skorja vključuje jugovzhodni Indijski ocean, Tasmansko morje in Timorsko morje. Avstralsko ploščo omejujejo (v smeri urinega kazalca) Evrazijska plošča, Filipinska plošča, Pacifiška plošča, Antarktična plošča, Afriška plošča in Indijska plošča. Vendar pa je iz študij gibanja znano, da je ta definicija Avstralske plošče 20 % manj natančna kot tista, ki predpostavlja neodvisno premikanje mikroplošč Kozorog in Macquarie.
Geografija Severovzhodna stran je kompleksna, a na splošno konvergentna meja s Pacifiško ploščo. Pacifiška plošča se podriva pod Avstralsko ploščo, ki tvori Tongovski jarek in Kermadeški jarek ter vzporedna otoška loka otočje Tonga in Kermadecovi otoki. Dvignila je tudi vzhodne dele novozelandskega Severnega otoka.
Celina Zelandija, ki se je pred 85 milijoni let ločila od Avstralije in se razteza od Nove Kaledonije na severu do novozelandskih subantarktičnih otokov na jugu, se zdaj raztrga vzdolž transformne meje, ki jo označuje Alpski prelom.
Južno od Nove Zelandije meja postane prehodna transformno-konvergentna meja, območje Macquariejevega preloma, kjer se Avstralska plošča začenja subducirati pod Pacifiško ploščo vzdolž jarka Puysegur. Jugozahodno od tega jarka se razteza Macquariejev hrbet.
Južna stran je divergentna meja z Antarktično ploščo, imenovana Jugovzhodni indijski greben (SEIR).
Subdukcirajoča meja skozi Indonezijo ni vzporedna z biogeografsko Wallaceovo linijo, ki ločuje avtohtono favno Azije od favne Avstralazije. Vzhodni otoki Indonezije ležijo predvsem na Evrazijski plošči, vendar imajo favno in floro, povezano z Avstralazijo. Jugovzhodno leži Sundska celinska polica.
Vzhodno od Indonezije se zdi, da je pod Indijskim oceanom deformacijsko območje med Indijsko in Avstralsko ploščo, pri čemer podatki o potresih in podatki globalnega satelitskega navigacijskega sistema kažejo, da se Indija in Avstralija ne premikata po istih vektorjih proti severu in sta ponovno začeli proces ločevanja. To območje je vzdolž severnega grebena Devetdesetega poldnevnika, kar pomeni, da je to območje trenutno tektonsko šibkejše od območja, kjer sta se prvotno združili Indijska in Avstralska plošča, za katerega se domneva, da je bilo dlje proti severozahodu. Deformacija je prisotna tudi v približno 1200 km dolgem območju severno od jugovzhodnega Indijskooceanskega hrbta med Avstralsko ploščo in predlagano Kozorogovo ploščo.
Izvor
Znano je, da vzhodni kraton Pilbara v današnji Zahodni Avstraliji vsebuje nekatere najstarejše površinske kamnine na Zemlji, ki so imele neokrnjeno skorjo do pred 3,8 milijarde let. Zato se kraton Pilbara še naprej preučuje, da bi našli namige o začetku in nadaljnjem poteku tektonike plošč.
Starost odlaganja skupine Mount Barren na južnem robu kratona Yilgarn in analiza izvora cirkonov podpirata hipotezo, da so trki med kratonoma Pilbara-Yilgarn in Yilgarn-Gawler pred približno 1696 milijoni let sestavili protoavstralsko celino (Dawson et al. 2002).
Avstralija in vzhodna Antarktika sta se združili z Gondvano med 570 in 530 milijoni let nazaj, začenši v Ediakaranu (južnoafriška orogeneza Kuunga).
Avstralska plošča je kot ločena plošča nastala ob razpadu Gondvane, končna ločitev od današnje Antarktične plošče in Zelandije pa se je začela v zgodnji kredi pred približno 132 milijoni let in končala v cenomanu pred približno 96 milijoni let. Ločitev se je nadaljevala, različni avtorji pa so modelirali čas popolne ločitve na podlagi morske gladine in/ali biološke ločitve. Trenutno široko uporabljen referenčni model za premikanje plošč predvideva popolno ločitev Tasmanije pred 60 milijoni let, čeprav so nekateri zgodovinsko trdili, da se je to zgodilo šele pred 45 milijoni let.
Hitrost
Avstralska plošča, na kateri leži Avstralija, se premika hitreje kot druge plošče. Avstralska plošča se premika približno 6,9 cm na leto v smeri proti severu in z majhnim vrtenjem v smeri urinega kazalca. Zaradi premikanja je treba posodobiti globalni sistem za določanje položaja (GPS), saj se nekatere lokacije premikajo hitreje."Australia Is Not as Down Under as Everyone Thinks It Is" by Michelle Innis, September 23, 2016, NY Times.
Tehnično gledano je gibanje vektor in ga je treba povezati z nečim. Velik del dela, povezanega z določanjem teh vektorjev plošč, vključuje zagotavljanje, da so referenčne točke reprezentativne za plošče, na katerih so, saj bo na območjih tektonske aktivnosti verjetno prišlo do popačenja. Nadaljnje predpostavke, kot je, da obstaja le 8 plošč, so bile v prejšnjem modeliranju postavljene, ko jih lahko obstaja kar 52 z neodvisnim gibanjem, čeprav je mogoče doseči dokaj natančnost za večje premikanje plošč, če se modelira le 25.
Kar zadeva osrednji del kopenskih mas Indije in Avstralije, pri čemer Avstralija deluje kot referenčna točka, se Avstralija trenutno premika proti severu s hitrostjo 3 cm na leto glede na Indijo, kar je skladno z območjem deformacije med ploščama, kot je bilo že omenjeno. To območje deformacije lahko trenutno dejansko vključuje del Indije.
Trk Avstralske plošče s Sundsko ploščo (Sundalandska plošča, ki je bila prej uvrščena med Evrazijske plošče) proti severu ima največjo konvergenčno hitrost 7,3 cm na leto ± 0,8 cm na leto v Javanskem jarku, ki se zmanjša na 6,0 cm ± 0,04 cm na leto v južnem Sumatranskem jarku.
Vzhodni trk s Pacifiško ploščo ima naraščajoče hitrosti premika proti severu od najnižje vrednosti manj kot 0,2 cm na leto na južnem koncu Macquariejeve prelomne cone, na hitrost premika proti severu približno polovica hitrosti trka s Sundsko ploščo, vendar to ne bi pojasnilo nekaterih največjih in najbolj uničujočih nedavnih potresov in izbruhov na planetu.
V bližini vzhodne Papuanske Nove Gvineje obstaja poševna konvergenca današnje Pacifiške in Avstralske plošče s hitrostjo približno 11 cm/leto. To je povzročilo strižne kompleksnosti, ki so bile rešene z nastankom več mikroplošč in hitrostjo konvergence, ki se giblje med 2–48 cm/leto, kjer se plošča Salomonovega morja subducira pod južno Bismarckovo ploščo in Pacifiško ploščo v coni subdukcije Nova Britanija. Južno od tega se morsko dno širi med Avstralsko ploščo in ploščo Woodlark v kotlini Woodlark, medtem ko se subdukcija oceanske skorje Avstralske plošče odvija jugovzhodno v jarku Novi Hebridi v coni subdukcije Vanuatu pod ploščo Novi Hebridi. Ko gremo proti jugu, se stopnja konvergence zmanjša s 17 cm/leto severno od otokov Torres na 4 cm/leto v osrednjem delu jarka, nato pa se na jugu ponovno poveča na 12 cm/leto.
Zelo aktivno širjenje se nato nadaljuje v Severnofidžijski kotlini, kjer rob Avstralske plošče prehaja v ovinku proti severovzhodu preko transformnih prelomov Hunterjeve prelomne cone na Fidži. Avstralska plošča na južni in jugovzhodni meji Severnofidžijske kotline interagira z že omenjenimi mikroploščami Novih Hebridov, pa tudi s ploščo Conway Reef in ploščo Balmoral Reef. Zahodno od Fidžija Avstralska plošča v središču širjenja kotline Lau interagira s ploščo Niuafo'ou in v smeri urinega kazalca vrtečo se ploščo Tonga, pod katero se Pacifiška plošča subducira v subdukcijski coni Kermadec-Tonga. Širjenje povratnega loka v Laujski kotlini se nadaljuje skoraj naravnost proti jugu v liniji interakcije med Avstralsko in Tonga ploščo do Kermadecove plošče in naprej do Nove Zelandije, kjer se neposredna interakcija nadaljuje s Pacifiško ploščo južno od vulkanske cone Taupō in se nadaljuje v prelomno cono Macquarie južno od Nove Zelandije. V dinamiki trkov med severovzhodno Avstralsko ploščo in vrtečo se Tonga ploščo, dolgo tanko Kermadeško ploščo in jugozahodnimi deli Pacifiške plošče se gibanje giblje do 9,6 cm na leto, kar je prilagojeno kompleksnim rotacijskim komponentam. Stopnje konvergence Pacifiške plošče od vzhoda proti zahodu vzdolž subdukcijskih sistemov s Kermadeško ploščo, ki jih je morda preprosteje opisati, so med najhitrejšimi na Zemlji, saj znašajo 8 cm na leto na severu in 4,5 cm na leto na jugu.
Na osrednjem Alpskem prelomu na Novi Zelandiji se subdukcijska komponenta Pacifiške plošče, ki se premika proti zahodu, giblje približno 3,9 cm na leto. Avstralska plošča se nato proti jugu začne subducirati pod Pacifiško ploščo s hitrostjo 3,6 cm/leto pri jarku Puysegur, ki se na jugu konča kot dolga vrsta transformnih prelomov med obema ploščama, imenovanih kompleks Macquariejevega hrbta, ki se začne z cono preloma McDougall in konča z cono preloma Macquarie. Jugozahodni del cone ima Pacifiško ploščo, ki interagira z območjem Avstralske plošče, za katerega najnovejši tektonski modeli kažejo, da je še vedno neodvisno od takrat, ko je pred nekaj milijoni let prvič doseglo neodvisno rotacijo glede na takratno Indo-avstralsko ploščo, Macquariejeva mikroplošča.
Podatki z 11.800 km dolgega jugovzhodnega Indijskega grebena so postali na voljo šele po približno letu 1985, kar kaže na dokaj dosledno hitrost širjenja med Antarktično in Avstralsko ploščo, ki znaša 6 cm na leto pri smeri 80° (nekoliko severno od vzhoda, pri Amsterdamski transformni prelomnici na jugozahodni strani Avstralske plošče), 7 cm na leto pri smeri 120° (jugovzhod) in 6,6 cm na leto v bližini trojnega stičišča Macquarie, ki je jugovzhodna stran Avstralske plošče.
Kozorogova plošča na zahodni strani Avstralske plošče se premika s hitrostjo 1,9 mm na leto ± 0,5 mm na leto pri smeri 45° (severozahod) glede na Avstralsko ploščo.
Sklici
Kategorija:Tektonika plošč Kategorija:Geografija Avstralije Kategorija:Indijski ocean