Marija Rus, slovenska romanistka, profesorica francoščine, prevajalka in pesnica, * 2. avgust 1921, Novo mesto, † april 2019, Brežice. Bila je prva profesorica francoščine na Gimnnaziji Nova Gorica. Sodelovala je pri pripravi učbenikov in učnih načrtov za pouk francoščine. Za svoje zasluge je prejela francosko odlikovanje Vitez v redu Akademskih palm. Ukvarjala se je tudi s prevajanjem francoske poezije in pesnenjem religiozne lirike.
Otroštvo in izobraževanje Rojena je bila kot najstarejši otrok v slovenski družini 2. avgusta 1921 v Novem mestu. Njena mati je bila učiteljica Amalija Vardjan (1884–1943) iz Črnomlja, njen oče pa geograf in zgodovinar Jože Rus (1888–1945) iz Ribnice. Imela je mlajšo sestro in brata. Med letoma 1929 in 1931 se je družina preselila v Ljubljano, kjer je začela obiskovati dekliško osnovno šolo pod vodstvom uršulink. Po končani osnovni šoli je začela obiskovati klasično gimnazijo. V tem času je njen oče zapustil njeno mater. Marija je z sestro in bratom ostala z mamo. Leta 1940 je z odliko zaključila gimnazijo. Vpisala se je na študij klasične filologije na filozofski fakulteti v Ljubljani. Septembra 1943 je njena mama, ki je bila že upokojena, odšla v rodni Črnomelj, da bi za družino zbrala hrano, ki jo je v Ljubljani za žico primanjkovalo. Ko se je vračala skozi Novo mesto je umrla v letalskem bombardiranju. Kmalu zatem je Marijin brat vstopil v bogoslovje in začel s študijem topologije ter pozneje postal bolničar pri domobrancih. Januarja 1944 so njenega očeta nacisti priprla in odgnala najprej v Dachau, proti koncu druge svetovne vojne pa v Buchenwald, kjer je pred koncem vojne umrl. Njen brat se je po koncu vojne z domobranci umaknil na Koroško in bil kasneje vrnjen v Teharje in umorjen verjetno v rudniku Hrastnik. Zaradi tega sta bili obe s sestro, ki je kasneje postala učiteljica, za dve leti izključeni iz univerze ter tako ostali brez sredstev za življenje. Kasneje se je tega spominjala v svojem pesniškem prvencu: "Bila sem mlada, telesno in duševno zdrava, in sem ob vsem, kar sem hudega doživljala, ohranila vero v Boga." Leta 1947 je bila Marija ponovno sprejeta na univerzo in opravila še zadnji izpit ter februarja diplomirala iz klasičnih jezikov, zgodovine starega veka z arheologijo ter francoščine.
Delo
Pedagoško delo Po diplomi se je najprej zaposlila kot učiteljica matematike in ruščine v nižji gimnaziji v Kozini ter kot učiteljica ruščine v nižji gimnaziji Tomaju, kjer je delala štiri leta. Leta 1951 je opravila strokovni izpit za profesorico srednje šole in se jeseni zaposlila kot profesorica latinščine na gimnaziji v Šempetru pri Gorici. Naslednje leto se je gimnazija preselila v Novo Gorico in Marija je nadaljevala s poučevanjem na novozgrajeni novogoriški gimnaziji. Leta 1955 so na jugoslovanskih gimnazijah prekinili poučevanje latinščine, zato je na novogoriški gimnaziji začela s poučevanjem francoščine. To delo je opravljala do upokojitve junija 1980. Francoščina je bila po njenih lastnih besedah "jezik, ki na Primorskem ni imel tradicije,". Čeprav so v takratni pedagoški stroki veljale precej konvencionalne oblike poučevanja tujih jezikov, je uporabljala metodo izjemno aktivnega dela in komuniciranja. Leta 1961 je izpopolnjevala svoje znanje francoščine v Grenoblu, leta 1965 v Pau, leta 1971 v Parizu, leta 1972 pa v Dijonu. Uveljavila se je kot ena najboljših učiteljev francoščine na slovenskem. Njeni učenci so prejeli vrsto nagrad. Z zavodom za šolstvo SRS je sodelovala pri pripravi učbenikov in učnih načrtov za pouk francoščine. Sodelovala je pri mladinski sekciji Planinskega društva, vodila knjižnico Delavsko prosvetnega društva Svoboda, kot lektorica pomagala pri Prostovoljnem gasilskem društvu Nova Gorica, ter sodelovala pri Društvu prijateljev mladine. Za zasluge pri poučevanju francoščine je leta 1885 prejela francosko odlikovanje Chevalier des Palmes académiques (Vitez v redu Akademskih palm).
Literarno delo Pesniti je začela že v mladosti. Prve njene pesmi so izšle med letoma 1949 in 1951 v reviji Razgledi. V času dela na gimnaziji je občasno objavljala v različnih primorskih glasilih. Še bolj se je posvetila pesnenju po upokojitvi. V svojih pesmih je opisovala svoja notranja nagnjenja in čutenja, svoje doživljanje slovenske zgodovine 20. stoletja, svojo katoliško vero in naravo. Med leti 1981 in 1985 je objavljala pesmi v reviji Mladika, med leti 1981 in 1984 pa v reviji Primorska srečanja. Leta 1998 je v tržaški založbi Mladika izšla njena pesniška zbirka Pesmi in časi. Ukvarjala se je tudi s prevajanjem in ter prevajala poezijo Stéphana Mallarméja, Paula Valéryja, Charlesa Baudelaira in Gerarda Nervala.
Poznejše življenje in smrt
Po upokojitvi se je za božič 1980 preselila v Ljubljano. Tam se je aktivno vključila v župnijo Ljubljana - Ježica, česar prej kot profesorica ni mogla. Ukvarjala se je s prevajanjem iz francoščine in pesnenjem. Nikoli se ni poročila in ni imela otrok. Umrla je v začetku aprila 2019 v Brežicah.
Odlikovanja
Chevalier des Palmes académiques (Vitez v redu Akademskih Palm, Francija, 1985)
Biblografija Pesmi in časi (poezija, Mladika, Trst, 1998)
Sklici
Kategorija:Slovenski romanisti Kategorija:Slovenski profesorji Kategorija:Slovenski prevajalci Kategorija:Slovenski pesniki Kategorija:Rojeni leta 1921 Kategorija:Umrli leta 2019