Beneška Dalmacija () se nanaša na ozemlja Dalmacije pod oblastjo Beneške republike, predvsem od začetka 15. do konca 18. stoletja (1420–1797). Benetke so že od leta 1000 n. št. nadzorovale številna dalmatinska mesta in otoke. Trajala je do leta 1797, ko je Beneška republika padla pod sile Napoleona Bonaparteja, Dalmacija pa je bila nato vključena v avstrijsko cesarstvo kot Kraljevina Dalmacija. desno|sličica|250x250_pik|Zemljevid Beneških kolonij, beneških čezmorskih posesti. desno|sličica|250x250_pik|Ilustracija območja med Trogirjem in Pelješcem, ki prikazuje del beneškega ozemlja, vzeta iz knjige Alberta Fortisa z naslovom Potovanje po Dalmaciji iz leta 1774. Beneška republika je od 15. do 18. stoletja vladala delom Dalmacije na območju današnje Hrvaške.
Od 7. do 14. stoletja so se Benečani vojaško spopadali za prevlado nad vzhodno jadransko obalo, prve posesti pa so pridobili v 11. stoletju.
Beneška oblast nad vzhodnim Jadranom se je v celoti utrdila leta 1420, ko je bila Dalmacija vključena kot geografska regija v Pomorsko državo (Stato da Màr). Uprava je bila organizirana prek mest, ki so jih vodili magistrati, pod nadzorom generalnega providura v Dalmaciji in Albaniji, ki je imel običajno sedež v Zadru.
Po osmanskih osvojitvah hrvaško-ogrskega kraljestva se je do konca 18. stoletja geografski izraz Dalmacija začel nanašati izključno na ozemlje pod beneško oblastjo. Leta 1797 je Napoleon razpustil Beneško republiko, njena dalmatinska ozemlja pa si je priključila Habsburška monarhija .
Zgodovina
Ozadje alt=Map of the western Balkans around 925|sličica|Hrvaško kraljestvo in bizantinska Dalmacija (tema) ok. 925. Spopadi med Benečani in Hrvati, pa tudi z drugimi slovanskimi narodi ali plemeni na jadranski obali, vključno z Neretvani, so se začeli že v 7. in 8. stoletju, ker so Benečani zahtevali prost prehod za svoje trgovske galeje in niso želeli plačevati davkov. Do sredine 9. stoletja se je oblikovala bizantinska tema Dalmacija, omejena na otoke in obalna mesta dalmatinskih mestnih držav (Zadar, Split, Cres, Rab, Trogir, Krk, Dubrovnik, Kotor). Srednjeveška regija Dalmacija je bila široko in dolgo pomorsko območje vzhodnega Jadrana, vendar z zelo ozkim kopenskim obalnim območjem. V bližini obale in v njenem zaledju je bil nadzor in vpliv v rokah Slovanov, večinoma hrvaških vojvod in kraljev, ki so imeli kraljeve dvore v Klisu blizu Splita, Bijaćih blizu Trogirja, Kninu, Ninu in Biogradu na Moru.
Začenši z dožem Pietrom II. Orseolom, ki je Benetkam vladal od leta 991, je beneško pozornost do celinske Benečije zagotovo zasenčilo močno prizadevanje za nadzor nad Jadranskim morjem. Notranji spori so se pomirili, trgovina z Bizantinskim cesarstvom pa se je okrepila z ugodno pogodbo (Grisobolus ali Zlato bulo ) s cesarjem Bazilijem II. Cesarski odlok je beneškim trgovcem podelil oprostitev davka Kommerkion, ki so ga plačevali drugi tujci in Bizantinci sami. Leta 1000 n. št. je odprava beneških ladij v obalni Istri in Dalmaciji zagotovila beneško suverenost na tem območju, neretvanski pirati pa so bili trajno zatrti. Ob tej priložnosti se je dož Orseolo imenoval za "vojvodo Dalmacije" in s tem začel kolonialni imperij Benetk. Bil je tudi odgovoren za uvedbo znamenite slovesnosti " Poroko morja ". V tem času so imele Benetke trdno oblast nad Jadranskim morjem, ki jo je okrepila ekspedicija Pietrovega sina Otona leta 1017. Od tridesetih let 11. stoletja dalje pa sta po padcu doža Ota Orseola hrvaški kralj Stjepan I. in njegov sin Petar Krešimir IV. uspela ponovno osvojiti skoraj celotno obalo, zato je slednji nosil naziv kralj Hrvaške in Dalmacije.
Med normansko invazijo leta 1074 je umrl Petar Krešimir IV., februarja 1075 pa so Benečani pregnali Normane in si zagotovili dalmatinska mesta. Dož Domenico Selvo se je samooklical za doža "Benetk, Dalmacije in Hrvaške" (kasneje le "Dalmacije"), čeprav ni imel nominalne oblasti nad Dalmacijo in Hrvaško. Oktobra 1075 je Sveti sedež kronal Demetrija Zvonimira za kralja "Hrvaške in Dalmacije", njegova moč pa se je čutila celo na otokih Krk in Cres. Njegova smrt leta 1089 je povzročila nasledstveno krizo na Hrvaškem in v Dalmaciji. Dož Vitale I. Mihael je leta 1098 sklenil sporazum z ogrskim kraljem Kolomanom, tako imenovano Conventio Amicitiae, ki je določil interesne sfere obeh strani z dodelitvijo obalnih območij Hrvaške Ogrski in Dalmacije Beneški republiki. Ne glede na sporazum je šest let kasneje leta 1105 Koloman uspešno osvojil obalna mesta Dalmacije.
V 12. stoletju, potem ko je Hrvaška prišla v personalno unijo z Ogrskim kraljestvom, sta kralja Koloman in Béla II. uspela ponovno osvojiti precejšnje ozemlje Dalmacije in Hrvaškega primorja. Vendar občasni konflikti skoraj nikoli niso prenehali. Ustanovitev beneškega prekomorskega cesarstva se je začela z osvojitvijo Dalmacije in dosegla svoj največji nominalni obseg ob koncu četrte križarske vojne leta 1204 z razglasitvijo pridobitve treh oktav Bizantinskega cesarstva. Benetke so s pomočjo križarjev leta 1202 zavzele Zadar. Leta 1203 je papež Inocenc III. zaradi sodelovanja v napadu izobčil celotno križarsko vojsko skupaj z Benečani. Po prezimovanju v Zadru je četrta križarska vojna nadaljevala svoj pohod, ki je privedel do obleganja Konstantinopla. Ogrski kralj Ludvik Veliki je v letih 1356–1358 začel velik pohod in prisilil Benetke k umiku iz Dalmacije. Zadrska mirovna pogodba je bila podpisana 18. februarja 1358 in Benetke so izgubile vpliv nad celotno obalo od vzhodne Istre do južne Dalmacije.
Oblikovanje Leta 1409, med 20-letno madžarsko državljansko vojno med kraljem Sigismundom in neapeljsko hišo Anžujcev, je poraženi kandidat Ladislav Neapeljski prodal svoje pravice nad Dalmacijo Beneški republiki za pičli znesek 100.000 dukatov. Sigismund je poskušal ozemlje ponovno pridobiti, vendar so Benetke njegove čete premagale v bitki pri Motti (1412). Hrvaško primorje in vzhodna Istra sta ostala del Hrvaške, kjer so Hrvati skupaj s svojimi zavezniki zavrnili beneška prizadevanja, da bi si jih podjarmili. Trgovska republika je do leta 1420 prevzela nadzor nad obalnimi mesti (z izjemo Dubrovniške republike ); ta so ostala pod beneško oblastjo 377 let (1420–1797). Najjužnejše območje Dalmacije (danes del obalne Črne gore ) se je v tistem času imenovalo Beneška Albanija.
Osmansko-beneške vojne sličica|Beneška Dalmacija leta 1469. sličica|Beneška Dalmacija leta 1500. sličica|Beneška Dalmacija leta 1558. V obdobju med začetkom osmansko-beneške vojne (1499–1503) in koncem osmansko-beneške vojne (1537–40) je Osmansko cesarstvo doseglo pomemben napredek v dalmatinskem zaledju, ko je zavzelo hrvaške posesti med Skradinom in Obrovcem (s čimer je oblikovalo hrvaški vilajet in nato Kliški sandžak). To je bil prej tamponski pas med osmanskim in beneškim ozemljem. Benečani so to notranje zaledje še vedno dojemali kot del Hrvaške in ga imenovali "Banadego" (dežele banov oz. banovine). Gospodarstvo beneških mest v Dalmaciji, ki ga je v prejšnji vojni močno prizadela turška okupacija zaledja, si je opomoglo in se ohranilo tudi med to vojno.
Ves čas beneške vladavine so Dalmatinci služili v beneški vojski kot profesionalni vojaki (mornariško osebje, pehota <i id="mw8g">oltramarini</i> in konjenica <i id="mw9A">cappeletti</i>) in rekruti (galjoti in milica <i id="mw9w">cernida</i>). Borili so se na vseh frontah, od Cipra do Terraferme, pod vodstvom lokalne vojaške elite. Med bitko pri Lepantu je v beneški floti služilo več kot 9000 Dalmatincev, v osemdesetih letih 17. stoletja je 3000 oltramarinov tvorilo jedro invazijskih sil admirala Francesca Morosinija med morejsko vojno. Ob padcu Beneške republike se je dalmatinski kontingent okoli 11.000 vojakov in mornarjev postavil proti Napoleonovim vojskam.
Uskoška vojna Uskoško vojno so bojevali Avstrijci, Slovenci, Hrvati in Španci na eni strani ter Benečani, Nizozemci in Angleži na drugi. Ime je dobila po Uskokih, vojakih iz Hrvaške, ki so jih Avstrijci uporabljali za neformalno bojevanja. Ker so bili Uskoki na kopnem omejevani in so le redko prejemali letno plačo, so se zatekli k piratstvu. Poleg napadov na turške ladje so napadali tudi beneške trgovske ladje. Spopad se je začel januarja 1616 v Goriških hribih in trajal do leta 1617. Mirovna pogodba (danes znana kot Pariška preliminarna pogodba in Madridska pogodba) je določila, da bodo pirati pregnani z pomorskih območij pod oblastjo Habsburžanov. Benečani so Avstrijcem vrnili vsa mesta, ki so jih zasedli v Istri in Furlaniji.
Kretska vojna desno|sličica|Med so Benečani v Dalmaciji s podporo lokalnega prebivalstva uspeli prisiliti osmansko garnizijo trdnjave Klis k predaji. desno|sličica|Največji obseg dalmatinskih posesti Beneške republike leta 1797. Dalmatinska fronta je bila ločeno prizorišče operacij, ki je bilo vključeno v zgodnjo fazo vojne. Razmere tam so bile skoraj nasprotne tistim na Kreti: za Osmane je bila predaleč in relativno nepomembna, medtem ko so Benečani delovali v bližini lastnih oskrbovalnih oporišč in imeli nesporen nadzor nad morjem, zato so lahko zlahka okrepili svoje obalne trdnjave. Osmani so leta 1646 sprožili obsežen napad in dosegli nekaj pomembnih pridobitev, vključno z zavzetjem otokov Krk, Pag in Cres, in predvsem domnevno neosvojljive trdnjave Novigrad, ki se je predala 4. julija po samo dveh dneh bombardiranja. Turki so zdaj lahko ogrozili dve glavni beneški trdnjavi v Dalmaciji, Zadar in Split. V naslednjem letu se je situacija obrnila, saj je beneški poveljnik Leonardo Foscolo zavzel več utrdb, ponovno zavzel Novigrad, začasno zavzel trdnjavo Knin in Klis, medtem ko je enomesečno obleganje trdnjave Šibenik s strani Osmanov avgusta in septembra propadlo. V naslednjih letih so se vojaške operacije osredotočile na egejsko območje. Ker so Osmani dali prednost drugim frontam, na dalmatinskem bojišču ni bilo nadaljnjih operacij. Mir leta 1669 je Beneški republiki prinesel znatne pridobitve v Dalmaciji, njeno ozemlje se je potrojilo in tako zagotovil njen nadzor nad Jadranom.
Morejska vojna Oktobra 1683 se je prebivalstvo beneške Dalmacije, predvsem Uskoki iz Ravnih Kotarjev, oborožilo in se skupaj z rajo (nižjim razredom) osmanskih obmejnih območij uprlo ter zavzelo Skradin, Karin, Vrano, Benkovac in Obrovac.
V morejski vojni je Beneška republika oblegala Sinj oktobra 1684 in nato še marca in aprila 1685, vendar obakrat neuspešno. V poskusu leta 1685 je beneški vojski pomagala lokalna milica Poljiške republike, ki se je s tem uprla svoji nominalni osmanski suverenosti, ki je obstajala od leta 1513. V poskusu maščevanja Poljicam so Osmani junija 1685 napadli Zadvarje, julija 1686 pa Dolac in Srijane, vendar so bili potisnjeni nazaj in utrpeli večje žrtve. S pomočjo lokalnega prebivalstva Poljic in Morlahov je trdnjava Sinj 30. septembra 1686 končno padla v roke beneške vojske 1. septembra 1687 se je začelo obleganje Herceg Novega, ki se je končalo z beneško zmago 30. septembra. Knin je bil zavzet po dvanajstdnevnem obleganju 11. septembra 1688. Zavzetje kninske trdnjave je pomenilo konec uspešne beneške kampanje za širitev njihovega ozemlja v notranjosti Dalmacije in je določilo tudi velik del končne meje med Dalmacijo ter Bosno in Hercegovino, ki velja še danes. Osmani so v drugi morejski vojni ponovno oblegali Sinj, vendar so bili odbiti.
26. novembra 1690 so Benetke zavzele Vrgorac, kar jim je odprlo pot proti Imotskemu in Mostarju. Leta 1694 jim je uspelo zavzeti območja severno od Dubrovniške republike, in sicer Čitluk, Gabelo, Zažablje, Trebinje, Popovo, Klobuk in Metković. V končni mirovni pogodbi so Benetke prepustile območja Popova polja ter Klek in Sutorino, da bi ohranile obstoječo razmejitev v bližini Dubrovnika. levo|sličica|Dalmatinski marinec iz 18. stoletja, oltramarin.