sličica|Pogled na kompleks SPB-1 z železniške postaje Domžale Stanovanjsko poslovni blok 1 (kratica SPB-1) v Domžalah, bolj znan samo kot SPB, je po nekaterih virih največji stanovanjski kompleks v Sloveniji. Kompleks podolgovate oblike se nahaja v centru mesta in se razteza v smeri sever-jug med Ljubljansko cesto, glavno prometnico, na njegovi vzhodni ter železniško postajo na njegovi zahodni strani. Sestavlja ga okoli 530 stanovanj in 140 poslovnih prostorov.
SPB ima zaradi svoje velikosti in višine dominanten videz v središču Domžal in mu daje značilno silhueto. Značilnost SPB je sistem prehodov, ki tečejo skozi kompleks. Kot elementa centra Domžal imata največji pomen glavna pasaža, ki je speljana po celotni dolžini kompleksa vzporedno z Ljubljansko cesto, ter sprednji del SPB, ki gleda neposredno na cesto. Za razliko od ostalih delov, ki so namenjeni primarno stanovalcem, sta ta dva dela na vzhodni stani kompleksa namenjena širši javnosti. Tako v sprednjem delu kot ob pasaži se nahajajo trgovine in poslovni prostori, medtem ko preostanek SPB večinoma tvorijo stanovanja.
SPB se že dlje časa sooča s problemi, predvsem zaradi neizvajanja vzdrževalnih del. Medtem ko so poslovni prostori, katerih vhod je iz zunanjosti kompleksa, še vedno obljudeni, so prostori v notranjost kompleksa, predvsem vzdolž glavne pasaže, v precejšnji meri zapuščeni. Lokacije na tem delu so zaradi pomanjkanja svetlobe, težave z golobi in golobjimi iztrebki, slabo zaščito pred dežjem in splošnega “propadajočega videza” nezaželene. Glavna ovira pri reševanju problemov je kompleksna lastniška struktura SPB-ja in s tem povezane težave pri sprejemanju enotnih odločitev.
Gradnja
Po drugi svetovni vojni je prebivalstvo Domžal zaradi razvoja industrije začelo zelo hitro naraščati. Med letoma 1948 in 1971 se je prebivalstvo z 3232 na 6439 skoraj podvojilo, nato pa do leta 1984 spet, na 11192. Leta 1952 so Domžale dobile tudi status mesta, a zunanji videz naselja ni sledil tej hitri rasti in je njegovo jedro še vedno ohranjalo star, vaški videz. Zato se je v pojavila ideja, da bi se v centru zgradilo “veleobjekt”, stavbo, ki bi Domžalam dajala prepoznavno podobo in mestni značaj.
Za glavnega projektanta je bil izbran Radisav Popović iz Studia 7 v Biroju 71. Studio 7 je že prej deloval v Domžalah in je med drugim pripravil načrte za Dom upokojencev Domžale, njegovi člani pa so leta 1979 prejeli tudi nagrado Prešernovega sklada. Mednarodno so znani po operni hiši v Skopju in kliniki Dubrava v Zagrebu, pri katerih so sodelovali pri načrtovanju. V primeru SPB je bila ideja zgradba, ki bi vsebovala vse elemente mesta in bi združevala stanovanjsko, poslovno, trgovsko in socialno funkcijo. Po besedah projektanta so njegov projekt “z navdušenjem pozdravili” in podprli vsi občinski odborniki.
Sledil je odkup hiš in zemljišč na predvidenem območju, pogajanja, pravni postopki in rušitve, povezane s tem, pa so trajali več let. Gradnja SPB se je začela leta 1980 in je potekala v fazah, zadnji del kompleksa so gradili še v začetku 90ih let. Investitor in izvajalec gradbenih del je bilo podjetje Beton Zasavje iz Zagorja, ki je zaradi težav s financiranjem gradnje kmalu začelo odstopati od prvotnih načrtov objekta. Kot odgovor na to je projektant zaradi kršenja avtorskih pravic vložil tožbo proti podjetju, s čimer se je poskusil distancirati od projekta. Tožbo je leta 1988 tudi dobil.
Popović je kasneje izjavil, da je “osnovni koncept splošnega videza - vključno z gabariti (merami zgradbe) - je dosežen, vse ostalo pa je strel mimo”. Do glavnih odstopanj je prišlo predvsem pri številu stanovanj, glavni pasaži in pri fasadi. Izvajalec je namreč kompleks povišal za eno etažo in s stanovanji zapolnil predvideno vmesno nezapolnjeno etažo, ki je bila namenjena otroškim igriščem in naravnemu prezračevanju kompleksa. Pasaži so bili močno zožani, znižana je bila višina pritličja, tla pasaže so bila namesto s tlakovci prekrita z asfaltom, večji del pritličja ob pasaži pa je bil namesto s steklom zaprt z betonom. Glavna pasaža, ki je bila zamišljena kot “trgovska ulica”, je zaradi teh sprememb dobila precej bolj zaprt in temačen značaj.
Podjetje je fasado iz prefabriciranih izolacijskih plošč nadomestilo z na mestu lito betonsko konstrukcijo, prekrito z rebrasto pločevino. Poleg tega so spremenili obliko komunikacijskih stolpov iz okrogle v kvadrate z zaobljenimi robovi ter opustili izvedbo javno dostopne ozelenjene strehe na poslovnem delu objekta. Naštete spremembe so izrazito spremenile zunanjo podobo kompleksa, zaradi zvišanja še povečale dominanten videz SPB v centru mesta ter vodile do neustrezne toplotne izoliranosti.
Do odstopanj je prišlo zaradi želje po uporabi cenejših materialov in umestitve dodatnih stanovanj v kompleks, s čimer bi se znižali končni stroški. Podjetje je odločitev utemeljevalo na podlagi višajočih se cen materialov ter visokih odkupnin za zgradbe in zemljišča, ki jih je bilo treba pridobiti pred gradnjo.
Zasnova
Stavbe v kompleksu SPB sta urejeni okrog dveh pasaž, ki tečeta v ravni liniji vzporedno z Ljubljansko cesto. Pasaži sta deloma odkriti, deloma pokriti, deloma pa tečeta skozi oziroma pod zgradbami. Dolgi pasaži sta med sabo in z okolico povezana z več krajšimi prehodi. Zaradi te ureditve je SPB razdeljen na štiri nize stavb, od vzhoda proti zahodu: Javna promenada, 1. niz, glavna pasaža, 2. niz, stranska pasaža, 3. niz, 4. niz, zelene površine, niz garaž.
1. niz je poslovni s tremi nadstropji najnižji del kompleksa. Kot del, obrnjen k cesti, predstavlja sprednji del kompleksa. 2., 3., in 4. niz stavb so primarno stanovanjski objekti, z izjemo spodnjih etaž drugega niza, ki so namenjene storitvenim in poslovnim dejavnostim. Glavna pasaža je tako iz obeh strani obdana z javnimi prostori in tako skupaj z sprednjim delom SPB predstavlja najbolj javen del kompleksa.
Stanovanjski del po višini pada proti zahodu. 2. niz, ki ima največ etaž stanovanj, vključuje tudi komunikacijske stolpe, ki so najvišji del kompleksa. V njih se nahajajo stopnišča, ki vodijo do vhodov v prostore 1., 2. in 3. niza. 4. niz ima svoje komunikacijske stolpe in je nekoliko odmaknjen od preostanka kompleksa, a se ga še vseeno drži. Komunikacijskih stolpov v drugem nizu je 6, v četrtem pa 4.
Kompleks se na zadnji strani za 4. nizom konča z manjšimi zelenimi površinami na robu katerih je niz garaž z dvižnimi vrati. Večino parkirnih prostorov pa se nahaja v podzemni garaži v kleti kompleksa. Celotno območje SPB, vključno z zelenimi površinami na zadnji strani, je od okolice dvignjeno za približno en meter. Na sprednji strani, pred poslovnim delom, je kot podaljšek pločnika speljana še ožja promenada, ki je od pločnika neposredno ob cesti ločena s koriti, zasajenimi z zelenjem, in z njim na več mestih povezana s stopnicami ali klančinami.
Problemi
SPB je imel že od začetka problem z vodovodom, kanalizacijo, izolacijo, požarno varnostjo in čiščenjem skupnih površin, ki so bili v veliki meri posledica nekakovostno izvedenih del, neusklajenega delovanja podizvajalcev ter kompleksne lastniške strukture, ki je preprečevala usklajevanje glede reševanja teh in kasneje nastalih problemov.
SPB danes velja za propadajoč objekt, ki ima zaradi nevzdrževanja dotrajan videz. V tem smislu izstopajo predvsem zanemarjeni in mračni prehodi in pasaže. Poleg nevzdrževanja in neobnavljanja teh območij so velika težava golobi, zaradi česar so tla prekrita z njihovimi iztrebki , smetmi ter z neustrezno zaščito pred dežjem, saj so določeni deli pasaž nepokriti, na asfaltiranih tleh pa po dežju ostajajo luže.
V reševanje problematike SPB se je vključila tudi občina, ki je leta 1999 ustanovila Komisijo za revitalizacijo SPB-1. Leta 2001 je občina izdala načrt z imenom “Prehod 260”, ki je vključeval zasteklitev, zaprtje in tlakovanje ter novo osvetlitev glavne pasaže v skupni dolžini 260 metrov, s čimer bi rešili glavne težave z golobi in dežjem ter pasaži dali novo, prenovljeno podobo. Naslednji načrt, ki je bil imenovan “Galerija nakupov Domžale”, je prav tako predvidel pokritje pasaže ter prenovo fasad kompleksa, a je prišlo do konflikta med občino in lastniki. Leta 2015 je občina predlagala, da sama prevzame lastništvo nad pasažami, a je bil predlog zavrnjen kot neuresničljiv, saj naj bi bilo lastnikov preveč, da bi bilo to izvedljivo. Leta 2018 so na občini pripravili načrt za energetsko sanacijo objekta in prenovo fasad, a je tudi ta ostal neizveden.
Glavna težava pri reševanju problemov je zapletena lastniška struktura, kompleks ima namreč okoli 1000 lastnikov, ki onemogoča usklajeno sprejemanje odločitev ter povzroča konflikte pri tem, kdo je odgovoren za vzdrževanje in kako naj se stroški delijo. Poleg tega je ovira tudi struktura prebivalcev, ki se je izoblikovala tekom let in v kateri je mnogo takih, ki so finančno nezmožni sodelovati pri financiranju obnov. Še tretja težava pa je pogosta neorganiziranost ter nezainteresiranost dela lastnikov, udeležba na sestankih je pogosto nizka, nekateri prebivalci Domžale dojemajo le kot spalno naselje in se z mestom in kompleksom ne identificirajo.
Zadnje je povezano s še enim aspektom zamiranja SPB. Poleg zapostavljanja objekta samega je za to odgovorno tudi izgubljanje pomena Domžal in njegova vse večja navezanost na prestolnico. Velik neposreden vpliv je imelo nakupovalno središče BTC v Novih Jaršah, Domžalam najbližjem delu Ljubljane, ki je bilo odprto leta 1993. Zaradi tega sta poslovni del SPB in nakupovalni center Vele na nasprotni strani Ljubljanske ceste izgubila obiskovalce okoliških občin, kasneje pa tudi vse več lokalnih. V kompleksu je med drugim od leta 1986 obratoval kino, ki so ga zaprli leta 2001, ko je bil v BTC odprt kino center Kolosej.
Sklici
Kategorija:Stanovanjski kompleksi Kategorija:Zgradbe in objekti v Domžalah