Waka ()Množina je tudi waka. Podobna plovila najdemo tudi drugod v Polineziji, s sorodnimi imeni, kot so vaka, wa'a ali va'a. so maorska plovila, običajno kanuji, ki segajo od majhnih, neokrašenih kanujev (waka tīwai), ki se uporabljajo za ribolov in rečno potovanje, do velikih, okrašenih vojnih kanujev (waka taua), dolgih do 40 metrov.
Najstarejši ostanki kanuja na Novi Zelandiji so bili najdeni v bližini estuarija Anaweka v oddaljenem delu okrožja Tasman in so bili z radiokarbonsko analizo datirani na približno leto 1400. Kanu je bil zgrajen na Novi Zelandiji in je bil dovršen kanu, združljiv s slogom drugih polinezijskih potovalnih kanujev tistega časa. Konstrukcija kanuja je bila podobnost s tistimi, ki jih najdemo na južnih Cookovih otokih. Relief morske želve, vklesan v stran krme in ki ga med Maori niso našli kot živalski simbol, prav tako kaže na polinezijski izvor. Trup je bil dolg nekaj več kot 6 metrov in širok 85 cm na najširši točki. Notranje stranice so imele prečna rebra, ki so prav tako netipična za znane maorske kanuje. Čoln je moral imeti tudi jadro. Nemogoče je ugotoviti, ali je ta arheološko dragocena najdba pripadala čolnom, ki so jih polinezijski predniki uporabljali za dosego Nove Zelandije. Kanu ponuja dodatne informacije o zasnovi in uporabi maorskih kanujev, ki so bili še vedno v uporabi na začetku njihove naselitve na Novi Zelandiji.
Od 1970-ih je bilo za oceanska potovanja v druge dele Pacifika zgrajenih približno osem velikih waka z dvojnim trupom, dolgih približno 20 metrov. Izdelani so iz mešanice sodobnih in tradicionalnih materialov, ki vključujejo značilnosti starodavne Melanezije in Polinezije.
Vrste in opis čolnov Waka thumb|Risba kanuja iz zaliva Tolaga (1827), avtor Edmond-François Paris
Trupi maorskih kanujev in tistih, ki so se uporabljali za prečkanje Nove Zelandije, so bili narejeni iz enega samega kosa dolgih drevesnih debel. Čolni polinezijskih priseljencev so bili prvotno manjši in manj stabilni kot maorski kanuje na Novi Zelandiji. Bili so krajši in ožji ter so bili običajno opremljeni z opornikom za stabilnost. Raziskovalci menijo, da za dolgo potovanje čez Tihi ocean niso uporabljali opornikov, temveč dva čolna, ki sta bila vzporedno drug z drugim na razdalji, da bi dosegli večjo stabilnost na odprtem morju. Kanuji so bili za potovanje, ki je lahko trajalo do enega meseca, opremljeni z jadri.
Maorske kanuje lahko razdelimo v štiri kategorije: Waka taua – vojni kanuji – ti kanuji so bili najdaljši, dosegli so dolžino do 30 metrov in so lahko sprejeli do 100 bojevnikov. Waka tētē – ribiški kanu – ti kanuji so se uporabljali za ribolov v rekah in morju ter za prevoz blaga. Waka tīwai – rečni kanu – ti kanuji so bili lahke konstrukcije in jih je bilo mogoče hitro spustiti v vodo s prevračanjem čez hlode. Uporabljali so jih tudi za rekreacijo in dirke s čolni. Mōkihi – to niso bili pravzaprav kanuji, temveč splavi iz plasti lesa, trstičja ali lanu, povezanih skupaj. Ta rečna plovila so se uporabljala za ribolov.
Waka taua (vojni kanuji)
Waka taua (v jeziku Māori waka pomeni 'kanu' in taua 'vojska' ali 'vojna skupina') so veliki kanuji, ki jih upravlja do 80 veslačev in so dolgi do 40 metrov."Waka taua", Te Ara. Veliki waka, kot je Ngā Toki Matawhaorua, ki so običajno bogato izrezljani in okrašeni, so sestavljeni iz glavnega trupa, oblikovanega iz enega samega izdolbenega hloda, skupaj z izrezljanim pokončnim sprednjim in zadnjim delom. Pri nekaterih je rob trupa dvignjen z neprekinjeno desko, ki poveča prosti bok in preprečuje deformacijo glavnih komponent trupa pri uporabi v razburkanem morju. Včasih je trup dodatno ojačan, kot v primeru Te Winike, 200 let stare zasnove, z letvico ali nosilcem, ki poteka vzdolžno znotraj in zunaj trupa tik nad naloženo vodno črto.Waikato Museum booklet, "Te Winika"Te Winika is on long-term display at Waikato Museum. See Waikato Museum: Long Term Exhibitions . Ponovni vzpon maorske kulture je privedel do povečanja števila waka taua, zgrajenih, običajno v imenu plemenske skupine, za uporabo ob slovesnih priložnostih.
Tradicionalno je bil vojni kanu zelo tapu (svet). V plovilu ni bila dovoljena kuhana hrana, v wako pa je bilo treba vstopiti čez rob ladje, ne čez premec ali krmo, ki sta bili bogato okrašeni z močnimi simboli. Wake so bile pogosto pobarvane s črno ali belo barvo, pri čemer je črna predstavljala smrt. Glavna barva je bila rdeča, z barvo, narejeno iz kōkōwai (rdeče okre), kar je pomenilo tapu. Včasih je bila waka postavljena pokonci kot označevalec za mrtvega poglavarja z izrezljanim ukrivljenim dnom trupa. Maori so med vojnami z mušketi misijonarji povedali, da so se bitke med wakami odvijale na morju z namenom, da bi sovražnikovo wako z veliko hitrostjo zadeli v sredino ladje. Ladja, ki se je zaletela, je zajela rob ladje in jo bodisi potisnila pod vodo bodisi povzročila, da se je prevrnila. Ta opis se ujema z napadom na ladjo Abela Tasmana v zalivu Golden Bay leta 1642, ko je maorski katamaran trčil v ladjo s koktajli in ubil štiri nizozemske mornarje.
Tradicionalna gradnja
V klasičnem obdobju (okoli 1500 do 1770) je hapū izbral drevo tōtara in ga leta vnaprej pripravil za sečnjo. Tōtara je lahek les z visoko vsebnostjo naravnega olja, ki pomaga preprečevati gnitje. To je vključevalo odstranitev lubja z ene strani debla, čiščenje tal in sajenje pridelkov za delavce. Po karakiji so drevo posekali s kombinacijo ognjev okoli podnožja in sekanja s toki (ročnimi teslami). Na posebej velikem drevesu z zračnimi koreninami so zgradili oder iz lesa, visok približno 3 m. Na njem so zgradili ogrodje, na katerem je visela velikanska obrnjena toki (sekira), dolga približno 2,5 m. Dolga os tokija je bila privezana na prečni nosilec zgornjega ogrodja, tako da se je lahko vrtela naprej in nazaj, kot gugalnica. Težke skale so bile privezane na vsako stran dolge osi na njeni najnižji točki, da so dale zagon. Toki so potegnili nazaj in ga spustili, tako da se je rezilo zarezalo v les, ki je bil oslabljen zaradi ognja. Posek velikega drevesa na ta način je lahko trajal dva do tri tedne.
Ko je bilo drevo posekano, so odstranili glavo drevesa in veje, nato pa so trup grobo oblikovali na kraju samem z ognjem in ročnimi teslami pod vodstvom glavnega oblikovalca. Kamniti toki so uporabljali z relativno nežnimi, a rednimi in ponavljajočimi se udarci. Glavo so namočili v vodi, da se je vez nabrekla in je kamnito rezilo trdneje držalo. Ko je bilo oblikovanje končano, so skupine moških hlod, težak 3–4 tone, potegnile do potoka ali reke z uporabo več vrvi, izdelanih iz raupa. Nekateri moški so vlekli wako naprej, drugi pa so jo zadrževali na pobočjih navzdol. Nesreče v tej fazi so bile pogoste. Sadike so uporabljali kot drsnike in valjčke po neravnih tleh.
Končno oblikovanje je bilo opravljeno bližje papakaingi, da bi bila bližje hrani. Izdelava wake je lahko trajala eno leto, če je gradnja potekala gladko, lahko pa so jo opustili, če je prišlo do nesreče ali smrti pomembne osebe. Takšne zapuščene, nedokončane wake so našli v času po stiku z ljudmi. Večina velikih wak je bila zgrajenih v več glavnih prepletenih delov in sešitih z laneno vrvjo. V luknje so vstavili majhne kline, ki so se, ko so bili mokri, nabrekli in zatesnili. Luknje je lahko zatesnil tudi drevesni evkaliptus. Velika dokončana waka je tehtala približno tri tone in je lahko ostala v uporabi več desetletij. Vse velike wake so imele imena in so bile predmet ponosa in občudovanja.
Zgornja slika prikazuje waka taua z nenavadno visokim prostim bokom. Opazna značilnost naložene waka taue je bil njen zelo nizek prosti bok 400–500 mm, zaradi česar je bilo plovilo neprimerno za plovbo v slabem vremenu, kljub prisotnosti enega ali dveh mladeničev na krovu, ki sta se posvečala reševanju iz vode. Običajni les, tōtara, je lahek avtohtoni Podocarpaceae, ki ohrani svoja naravna olja tudi, ko je posekan. To je preprečilo odpiranje in cepljenje lesa. Angela Ballara je opazila, da so se na morje odpravili le, ko je bilo lepo vreme. Eno potovanje čez nevihtni Cookov preliv je bil prestavljen za teden dni, medtem ko so popotniki čakali na lepo vreme. Misijonar William Williams, sin Henryja Williamsa, je opazil, da je bilo potovanje z waka taua zaradi iskanja hrane in čakanja na lepo vreme lagodno opravilo.
Dokumentarni film Nacionalne filmske enote iz leta 1974 – Tāhere Tikitiki – izdelava maorskega kanuja – beleži 18-mesečno gradnjo waka taua – Tāhere Tikitiki. Wako je naročila maorska kraljica Te Arikinui Dame Te Atairangikaahu, v Tūrangawaewae Marae pa jo je zgradil mojster rezbar Piri Poutapu. Film, ki ga je režiral David Sims, je vizualni vpogled v gradnjo te kulturne taonge.
Tradicionalna jadra Tasman je opazil, da sta imeli dve ladji waka, ki sta decembra 1642 napadli njegovi ladji v zalivu Golden Bay v današnjem okrožju Tasman, jadro, ki ga je Tasman imenoval jadro Tingang – majhno trikotno jadro, ki so ga pogosto začasno dvignili. Kasneje so zgodnji Evropejci od 1830-ih naprej podrobno opisali uporabo, videz in materiale, uporabljene v maorskih jadrih. Čeprav so obstajale regionalne razlike znotraj Nove Zelandije, je bila večina jader začasnih in jih je bilo mogoče dvigniti ali spustiti v nekaj minutah. Približno trikotno jadro, običajno izdelano iz lanu, listov tī ali raupō (rogoza) ali njihove kombinacije, je bilo postavljeno približno tretjino nazaj od premca. Jadro raupō je bilo veliko lažje. Prečke jambora in rebra so bile majhnega premera, rebra pa je bila tanjša, visoka približno 5 m, dolga in trajno pritrjena na jadro, tako da je bila oprema dvignjena kot ena enota. Zanke so bile vpletene v prednji in zadnji del jadra za pritrditev na rebra. Veje tānekaha (Phyllocladus) so bile priljubljene, saj je bila pogosta vse do Nelsona na jugu. Bil je raven, močan in prožen les. Dodatna prednost je bila morda ta, da je les oddajal rdeč tanin, barvo, ki so jo Maori zelo cenili.
Glava trikotnega jadra je bila najkrajša – približno 2 metra – in pogosto okrašena s šopi perja, ki so morda služili kot kazalniki vetra. Jambor je bil na mestu pritrjen s prednjo pripono, zadnjo pripono in dvema stranskima priponama. Jadro se je uporabljalo le v smeri vetra, saj waka ni imela kobilice, ki bi preprečevala prosto pot, kar je preprečevalo jadranje proti vetru. Redko sta se v večjih wakah uporabljali dve jadri enake velikosti.
Zaradi vitkega trupa je waka lahko jadrala z veliko hitrostjo proti vetru. Ob udarcu so jadro ovili okoli obeh drogov in ga položili vzdolž središča waka prečk, med veslačema. Včasih so v jadro vtkali vzorec iz drugega materiala. Edini znani primer tradicionalnega waka jadra je v Britanskem muzeju. Prevrnitve niso bile neznane, saj so trup nagnili, da bi se znebili vode, nato pa ga zravnali. Ta vrsta trikotnega jadra z ravnim jamborom in visokim naklonom je enaka tisti, ki se uporablja na Markeških otokih. Čeprav obstajajo omembe uporabe polmesečastega jadra tipa Society Island na Novi Zelandiji, se zdi, da so bile te redke in primerov ni.
Tehnološke spremembe Od prihoda Jamesa Cooka leta 1769 in zlasti daljšega bivanja Marion Du Fresne na Novi Zelandiji leta 1772 so Maori lahko pridobivali železo in jeklo, ki v maorski kulturi pred prihodom Evropejcev nista obstajala. Maori so ta material hitro sprejeli, zlasti za rezbarjenje. Maori so se naučili prositi mornarje, naj jim v zameno za ribe nabrusijo 20 cm dolge ladijske žeblje do dleta na ladijskem krmilu. To obdobje med letoma 1779 in 1820 se imenuje zlata doba maorske rezbarije lesa. Velik del rezbarjenja je bil na waka taua.