Buharski emirat je bila uzbreška absolutna monarhija v Srednji Aziji ki je obstajala od leta 1785 do 1920 na ozemlju današnjega Tadžikistana, Uzbekistana, Turkmenistana in Kazahstana. Emirat je zasedal ozemlje med rekama Amu Darja in Sir Darja, prej znano kot Transoksanija. Njegovo središče je bila rodovitna pokrajina ob spodnjem toku reke Zarafšan, njegovi urbani središči pa sta bili starodavno mesto Samarkand in glavno mesto emirata Buhara. Emirat je bil sodobnik Hivskega kanata v Horezmu na zahodu in Kokandskega kanata v Fergani na vzhodu. Emirat je prenehal obstajati leta 1920 z ustanovitvijo Buharske ljudske sovjetske republike. Vladarji so bili uzbeško turško-mongolsko pleme, znanko kot Mangiti.
Zgodovina Buharski emirat je bil uradno ustanovljen leta 1785, ko je oblast prevzel mangitski emir Šahmurad. Šahmurad je formaliziral vladavino Mangitske dinastije in Buharski kanat pretvoril v emirat.Bregel, Y. The new Uzbek states: Bukhara, Khiva and Khoqand: C. 1750–1886. In N. Di Cosmo, A. Frank, & P. Golden (ur.), The Cambridge History of Inner Asia: The Chinggisid Age (pp. 392–411). Cambridge: Cambridge University Press 2009
Emirat je bil ena redkih držav v Srednji Aziji po Mongolskem cesarstvu, ki ji niso vladali Džingiskanovi potomci ali Timuridi. Svojo legitimnost je naslanjal na islamska načela in ne na Džingiskanovo kri, zato se je vladar ni imenoval kan, ampak emir. V 18. in 19. stoletju je Horezmu (Hivskemu kanatu) vladala uzbeška dinastija Kongrati.Bregel, Y. The new Uzbek states: Bukhara, Khiva and Khoqand: C. 1750–1886. V N. Di Cosmo, A. Frank, P. Golden (ur.), The Cambridge History of Inner Asia: The Chinggisid Age, str. 392–411. Cambridge: Cambridge University Press 2009
V 18. stoletju so emirji kot ataliki počasi pridobivali oblast nad Buharskim kanatom. Ko je v 1740. letih kanat osvojil perzijski Nadir Šah, je postalo jasno, da so dejansko oblast v njem imeli emirji. Leta 1747 je po smrti Nadir Šaha atalik Mohamed Rahim Bi umoril kana Abulfajza in njegovega sina, s čimer se je končala dinastija Džanidov. Od takrat naprej so emirji dovolili vladati marionetnim kanom, dokler ni po smrti Abul-Gazija kana Murad javno prevzel buharskega prestola.
Leta 1868 je emirat izgubil vojno z imperialno Rusijo, ki je osvajala Srednjo Aijo. Rusija je priključila velik del ozemlja emirata, vključno s Samarkandom. Leta 1873 je preostanek emirata postal ruski protektorat,Russo-Bukharan War 1868, Armed Conflict Events Database, OnWar.com ki ga je kmalu obdal generalni guvernerorat Turkestan. Rusi so leta 1873 s prisilo odpravili trgovine s sužnji v Buhari, vendar je bilo suženjstvo samo formalno odpravljeno šele leta 1885.Becker, S. (2004). Russia's Protectorates in Central Asia: Bukhara and Khiva, 1865–1924. Storbritannien: Taylor & Francis. str. 67-68
Ko so reformisti znotraj emirata ugotovili, da konservativni emir Mohamed Alim Kan ni pripravljen sestopiti z oblasti, so se za vojaško pomoč obrnili na ruske boljševiške revolucionarje. Rdeča armada je marca 1920 neuspešno napadla emirat, v drugem napadu septembra pa je bila uspešna. Boljševiki so emirat nadomestili z Buharsko ljudsko sovjetsko republiko. Večina ozemlja propadlega emirata je zdaj v Uzbekistanu, ostanek pa si delijo Tadžikistan, Turkmenistan in Kazahstan. V prvi polovici 19. stoletja je imel Buharski emirat nekaj vpliva v severnem Afganistanu, saj so Maimana, Šebergan, Andhuj in Sari Pol, emirji vilajata Čahar, nominalno priznavali buharsko suverenost.
Družba Prebivalstvo in religija Ocene števila prebivalstva Buharskega emirata v 19. stoletju se med avtorji razlikujejo. Ruski diplomat in orientalist Nikolaj Vladimirovič Hanikov je število prebivalcev ocenil na 2 do 2,5 milijona. Drug avtor je ocenil, da je bilo v emiratu v začetku 20. stoletja približno 3 milijone prebivalcev. Med verniki je prevladovala hanafijska šola sunitskega islama. Priljubljene so bile tudi sufijske bratovščine, zlasti številne sekte nakšbandskega reda (džujbarji, dahbidi in ahrarji). Velika manjšina, večinoma ljudje iz Irana, ki so bili sužnji, nekdanji sužnji ali njihovi potomci, je sledila dvanajstniški šoli šiitskega islama. V Pamirju, ki je bil od konca 19. stoletja pod buharsko oblastjo, so bili prebivalci privrženci izmailizma. V emiratu so živeli tudi Judje, večinoma v Buhari in Samarkandu. Obstajala je tudi majhna hindujska diaspora.
Etnične skupine in identiteta Prebivalci Buharskega emirata so bili dvojezični in pogosto etnično mešani. Stalni in nomadski način življenja sta bila v ostrem nasprotju in odraz raznolike geografije, ki je vključevala puščave, stepe in gore na eni strani in urbana središča in oaze na drugi. Razliko je jasno izražal izraz turk wa tājik (Turek in Tadžik), saj je predstavljal dva glavna elementa družbe. Prvi element so bili plemenski nomadski klani turškega in turško-mongolskega porekla (Uzbeki, Turkmeni, Kazahi, Karakalpaki in drugi), ki so tvorili vojaški in vladajoči razred. Drug element so bili kmetje in meščani, ki so govorili perzijsko in čagatajsko. Nomadi in ustaljeno prebivalstvo so bili kljub opaznim socialno-ekonomskim razlikam redko v konfliktu.
Ideja o vezavi regije na določeno etnično ali jezikovno skupino je bila muslimanom Srednje Azije neznana. Izrazi, kot so uzbeščina, tadžiščina in kirgiščina, čeprav so bili prepoznani, takrat niso ustrezno opisovali prekrivajočih se in spreminjajočih se identitet prebivalstva. Za te ljudi so bile zvestobe, ki so temeljile izključno na etnični pripadnosti, pomembnejše od tistih, ki so temeljile izključno na etnični pripadnosti, saj so se dolgo prepletale. Zaradi dolgoletnih interakcij med Turki in Tadžiki je mestno prebivalstvo srednjeazijskih mest razvilo edinstveno mešano identiteto, zaradi česar je bilo težko določiti, kateri jezikovni skupnosti pripada kateri prebivalec, saj je bila dvojezičnost razširjena. To se kaže v bajazih, zasebnih dnevnikih, zavitih v usnje, napisanih od 16. do 19. stoletja. V njih se verzi v obeh jezikih pogosto pojavljali skupaj. Za razliko od veličastnih rokopisov, narejenih za elito, ti zvezki odražajo priljubljenost bralcev. Zdi se, da je bil v tem času najbolj znan pesnik perzijski pesnik Džami. Sledila sta mu Hafez in Amir Hozrov Dehlavi, ki sta pisala v istem jeziku. Pogosto se omenjata tudi turška pesnika Ali-Šir Navai in Fuzuli. Zaradi tako raznolike populacije in njene vloge v političnih, kulturnih in gospodarskih zadevah, Buharskega emirata ni mogoče šteti zgolj za uzbeško državo. Ko je Sovjetska zveza leta 1924 vzpostavljala nacionalne in etnične meje v Srednji Aziji, mnogi domačini današnjega Uzbekistana in Tadžikistana niso bili prepričani, ali so Tadžiki ali Uzbeki.
V Buharskem emiratu so Uzbeki naseljevali osrednji del Srednje Azije. Lebapsko regijo so naseljevali Turkmeni, vključno s Salurji v Čardžuju, ter Ersarji in Saraki južno od mesta. Pozimi so okolico reke Sir Darje in del puščave Kizilkum naselili kazaški nomadi. Okolica Buhare in Karakula je imela majhno arabsko prebivalstvo. Karakalpaki so živeli tako v puščavi zahodno od Srednje Azije kot v bližini Samarkanda.
Tadžiki, ki niso pripadali nobenemu plemenu, so bili včasih imenovani fārsīwān ali fārsī-zabān (perzijsko govoreči). Kraj njihovega izvora so se običajno predstavlje z njihovo nisbo in so bili na primer Samarkandci, Buharci ali Hisarji. Perzijsko govoreče, ki so živeli v gorah na vzhodnih in severnih mejah Srednje Azije, so pisci 18. stoletja včasih imenovali galča. V emiratu je bilo veliko majhnih skupin. V Buhari in Samarkandu so živeli šiiti, Perzijci in Iranci. Afganistanci, pogosto iz trgovskega okolja, so bili naseljeni večinoma v večjih mestih, pa tudi v manjših, kot so Kulob, Tirmid in Širabad. Obstajali sta tudi ruska in tatarska skupnost.
Kultura Od 8. in 9. stoletja je bila skupna kultura domačinov perzijska in muslimanska. Perzijski jezik je bil jezik civilizacije par excellence in glavni jezik kulture, saj je služil kot uradni in dvorni jezik Buharskega emirata. V nasprotju s podeželskimi območji in nomadskimi stepami je bila Buhara skupaj s Samarkandom vedno središče perzijske dvorne kulture in verskega življenja. Zaradi verskega izobraževanja, ki ga je ponujala, je bila znana tudi kot Bukhara-yi sharīf (Plemenita Buhara). Buharski emirat je temeljil na perzjsko-islamskih sistemih vladanja in dinastičnem patrimonializmu, tako kot druge države v Srednji Aziji.
Stoletja staro perzijsko literaturo "ogledal za kneze", v kombinaciji z novejšimi pravnimi državnimi precedensi, so buharski vladarji uporabljali za obrambo svoje oblasti. Perzijska poezija, napisana tako v perzijskem kot turškem jeziku, je bila osrednjega pomena za dvorno kulturo. Vojaški nazivi so temeljili na turških običajih. Da bi si zagotovili srečo v vojskovanju, so se vladarji posvetovali s sufijskimi svetišči.
Vlada Upravna in teritorialna struktura V času vladavine Amirja Nasrulaha se je ozemlje emirata najbolj razširilo in bilo razdeljeno na trideset regij (beglukov).
Vojska Najvišja vojaška oblast in poveljstvo nad vojsko sta pripadala emirju. Glavno poveljstvo nad vso pehoto in vsem topništvom je bilo skoncentrirano v rokah tupči-bašija (vodja topništva), ki je v primeru napredovanja v vrhovnega poveljnika postal poveljnik celotne buharske vojske, vključno s konjenico. Oskrba čet je bila v pristojnosti kuš-bega (vezir). Finance in oblačila so bili v pristojnosti durbina (državni blagajnik), za drugo pa je skrbel zietdin beg. Milica je prišla pod vojaške oblasti šele po uvedbi služenja vojaškega roka.
V letih 1837–1845 je naib in vodja topničarjev Abdusamatan, doma iz Tabriza, užival velik vpliv v političnem življenju Buharskega emirata. Abdusamatan je bil organizator polka sarbazov in odreda topničarjev v Buhari.
Tisti, ki so služili v konjenici, so morali imeti svoje konje, topništvo pa je s konji oskrboval zietdin beg, ki je bil odgovoren tudi za oskrbo s krmo.
Buharska vojska je imela naslednje čine: alaman: vojak čuragasi: podčastnik, višji narednik juz-baši: poročnik, poveljnik sto vojakov čuran-baši: poročnik tuksaba: poveljnik polka, podpolkovnik ali polkovnik kurgonbeg: brigadni general mingboši: poveljnik več polkov, divizijski general, generalmajor farmonči: poveljnik vojske, maršal, generalpodpolkovnik
Buharska vojska je bila sprva sestavljena izključno iz konjenikov, med reformo vojske leta 1837 pa so se pojavili prvi pešaki - sarbaziji. Kasneje so pehoto sestavljali 2 bajraka (četa, stotnija) emirske garde (džilau) in 13 serkerdov (bataljonov) sarbazov po pet čet, skupaj 14 tisoč mož. Pehota je bila oborožena s kladivnimi puškami z gladkimi in risanimi cevmi ter bajoneti ali noži. Leta 1883 je bilo po ukazu generalnega guvernerja Turkestana emirju podarjenih 1000 pušk Berdan s 100 tisoč naboji. Častniki so bili oboroženi s sabljami in revolverji.
Konjenico je sestavljalo 20 serkerd (10 tisoč) galabatirjev (spahija), ki naj bi med bitko delovali v konjeniški formaciji, in 8 polkov (4 tisoč) hasabardov, nekakšnih konjeniških lokostrelcev, z enim ali dvema lahkima topovoma. V konjenici je bilo skupno 14 tisoč mož. Konjeniki so bili oboroženi s kopji, sabljami, bodali in pištolami.
Hasabardi so bili namesto s kopji oboroženi z litoželeznimi topiči, težkimi okoli 25 kilogramov, opremljenimi s stojalom in merilnikom za streljanje na razdaljo do 300 sežnjev. Leta 1837 je emir organiziral bataljon topničarjev (topči). Sprva je topništvo sestavljala ena konjeniška baterija, oborožena s šestimi 12-funtnimi bakrenimi topovi s šestimi kompleti streliva. Topničarji so bili stalno nameščeni v Buhari pod poveljstvom huzarskega bega. Kasneje se je poljsko topništvo povečalo na 20 topov. Topničarji so bili oboroženi s sabljami in tvorili posebno enoto 300 mož. Usporobljeni so bili samo za tehnično rokovanja s topovi. V Buhari so bile livarne topov in tovarne smodnika. V začetku 20. stoletja so se v buharski vojski pojavili angleški mitraljezi Vickers.