Chantilly (, ; pikardsko: Cantily) je občina v departmaju Oise v dolini Nonette v regiji Hauts-de-France v severni Franciji. Mesto, obdano z gozdom Chantilly, z 10.863 prebivalci (2017) spada v metropolitansko območje Pariza. Leži 38,4 km severno-severovzhodno od središča Pariza in skupaj s šestimi sosednjimi občinami tvori urbano območje s 37.254 prebivalci (2018).
Graščina Chantilly, tesno povezana z rodbino Montmorency v 15. do 17. stoletju, je bil od 17. do 19. stoletja dom knezov Condé, bratrancev francoskih kraljev. Danes v njem domuje muzej Condé. Chantilly je znan tudi po svojem konjskem dirkališču Chantilly Racecourse, kjer potekajo prestižne dirke za Prix du Jockey Club in Prix de Diane. Chantilly in okoliške skupnosti so dom največje skupnosti za trening dirkalnih konj v Franciji.
V Chantillyju je tudi Živi muzej konj s hlevi, ki so jih zgradili princi Condé. Velja za eno pomembnejših turističnih destinacij na območju Pariza. Chantilly je dal ime kremi Crème Chantilly in Chantilly čipki.
Geografija Chantilly leži v Pariški kotlini, na južnem koncu regije Hauts-de-France in severnem koncu pariškega metropolitanskega območja. Spada v zgodovinsko regijo Valois. Chantilly leži 39 km jugozahodno od Beauvaisa, 79 km južno od Amiensa in 38 km severno od Pariza.
Saint-Maximin leži na severu, Vineuil-Saint-Firmin na severovzhodu, Avilly-Saint-Léonard na vzhodu, Pontarmé in Orry-la-Ville na jugovzhodu, Coye-la-Forêt na jugu, Lamorlaye na jugozahodu in Gouvieux na zahodu.
Chantilly je središče urbanega območja, ki vključuje občine Avilly-Saint-Léonard, Boran-sur-Oise, Coye-la-Forêt, Gouvieux, Lamorlaye in Vineuil-Saint-Firmin. Je tretje največje urbano območje v departmaju Oise in sedmo največje v Hauts-de-France. Nima velikih podjetij ali težke industrije, 40 % prebivalstva pa dela v departmaju Île-de-France.
Topografija
Chantilly leži na stičišču Pariške kotline in zahodne grofije Valois, katere meja je reka Nonette. Mesto je bilo prvotno jasa ali travnik, včasih imenovan trata ali pelouse, ki ga danes večinoma zaseda dirkališče. Preostali odprti prostor med mestom in dirkališčem se vedno imenuje 'mala trata'. Najvišja točka na območju, 112 metrov, je v Bois Lorrisu v Lamorlayeju. Najnižja nadmorska višina je 35 metrov pri Canardièreju na bregovih reke Nonette v Gouvieuxu.
Občina leži na lutetski sedimentni apnenčasti planoti, ki jo pokriva gozd Chantilly. Pesek, ki ga ustvarjata veter in erozija, prekriva to kredasto planoto.
Ta kamen se je uporabljal tudi za gradnjo v nekaterih delih regije in se še danes uporablja v sosednji občini Saint-Maximin. Uporabljal se je tudi za gradnjo v samem Chantillyju v 18. stoletju, ko je kamnolom na sedanjem mestu dirkališča proizvajal kamen za stanovanja dvornih uradnikov in hleve. V naslednjem stoletju so kamnolom uporabljali za gojenje gob, nato pa kot zaklonišče pred letali med drugo svetovno vojno. Zdaj pripada posestvu Chantilly in je občasno odprt za javnost.
Druga geološka značilnost so aluvialne akumulacije v rečnih dolinah, ki so v primeru Nonette omogočile razvoj skupnostnih vrtov v kraju, znanem kot Canardière.
Hidrologija in oskrba z vodo
Mesto na južnem robu omejuje Thève, 33 km dolg pritok reke Oise. Na tej točki so v dolini ribniki Commelles, ki so jih v 13. stoletju ustvarili menihi opatije Chaalis za naselitev rib.
Skozi mesto teče reka Nonette. Ta 44 km dolga reka je tudi del porečja Oise in je po vsej občini usmerjena v kanale. Pravzaprav je André Le Nôtre zaradi gradnje grajskih vrtov zahteval popolno preoblikovanje vodne poti, ki se je začelo leta 1663. Rečno strugo so premaknili sto metrov severneje, da bi ustvarili 2,5 kilometra dolg Veliki kanal, ki teče pred graščino. Stara struga je postala 800 metrov dolg kanal Saint-Jean, poimenovan po kapeli iz 16. stoletja, ki je bila porušena ob nastanku vrtov. V tem času je bil kanaliziran in očiščen tudi kanal Canardière pod dejanskim viaduktom.
Kanal de la Machine, pravokoten na druga dva in dolg skoraj 300 metrov, je vodo dovajal v Pavilion du Manse, ki jo je nato napajal v vrtne ribnike in slapove v zahodnih vrtovih, ki so kasneje izginili in jo poslali v rezervoar, ki je bil nekoč na travniku. Del tega rezervoarja še vedno obstaja v bližini dirkališča, vendar ne vsebuje več vode. Del tega hidrološkega dela je bil uporabljen za napajanje tovarn v dolini. Vrtove, ki so ostali, je zalival povsem drugačen sistem, ki je temeljil na akvaduktu iz območja okoli Senlisa.
V 18. stoletju so v dolini odkrili vir mineralne vode, med letoma 1725 in 1728 pa je bil zgrajen vrtni paviljon, da bi javnost lahko pila iz njega. To je bil ločen vir od vira železove vode, imenovane voda Chantilly, ki so jo odkrili pri La Chausée v Gouvieuxu in so jo tam ustekleničili in gazirali od leta 1882 do 20. stoletja.
Tudi v 18. stoletju so s preusmeritvijo vode iz rezervoarja ustvarili zalogo pitne vode. Leta 1823 je zadnji knez Condé namestil osemnajst fontan za uporabo prebivalcev. Leta 1895 so jih nadomestili z oskrbo iz čistilne naprave v sosednji vasi Lamorlaye. Ta je dovajala vodo iz Chantillyja, Lamorlayeja in Boran-sur-Oise, nato pa je prečiščeno vodo distribuirala skozi dva vodna stolpa na Mont de Pô v Gouvieuxu. To oskrbo z vodo od leta 1928 upravlja zasebno podjetje Lyonnaise des eaux.
Kanalizacija je bila nameščena leta 1878, vendar je bila sprva omejena na območje okoli ulice rue d'Aumale, hospica Condé in ulice rue de Paris, danes znane kot avenija du Maréchal Joffre. Leta 1910 je bila razširjena na celotno mesto z državno subvencijo, financirano z davkom na stave na dirkališču. Čistilna naprava je bila zgrajena leta 1969 v La Canardière, nato pa je bila leta 2006 preseljena v Gouvieux. To 22 km dolgo omrežje upravlja regionalna agencija, medobčinski sindikat za oskrbo z vodo doline Nonette (SICTEUV), ki pokriva Apremont, Avilly-Saint-Léonard, Chantilly, Gouvieux in Vineuil-Saint-Firmin.
Zgodovina Pred mestom
V Chantillyju niso našli nobenih sledi bivanja iz prazgodovinske ali železne dobe. Vendar pa so na bregovih Nonette našli grobišče iz rimske dobe, v gozdu Chantilly pa so odkrili galsko-rimske ceste. Merovinške grobnice iz 7. stoletja so bile najdene v 17. in 19. stoletju nedaleč od Faisanderie.
Okoli leta 1223 se je Guy IV. iz Senlisa strinjal s priorjem Saint-Leu-d'Esserenta, ki je prvi omenil Terra cantiliaci. Bil je kraljevi veliki bouteiller, dedni položaj, odgovoren za kraljeve vinograde, in postal prvi gospodar Chantillyja, ki je bil takrat le skala sredi močvirnega območja. V dokumentu iz leta 1227 je bila na tem območju omenjena močna hiša. Leta 1282 je v aktu pariškega parlamenta omenjen gozd Chantilly. Dokument iz leta 1358 omenja uničenje gradu v Grande Jacquerie. Obnovil ga je Pierre d'Orgemont in dokončal leta 1394. Med stoletno vojno so anglo-burgundske sile oblegale grad, Jacqueline de Paynel, vdova Pierra II. d'Orgemonta, ki je umrl v bitki pri Azincourtu in Jeana de Fayela, pa je bila prisiljena, da se ga preda. V zameno so bila življenja tistih v gradu rešena, okoliške vasi pa so bile uničene.Macon 1908 p. 10–16
Mesto se je začelo kot le nekaj zaselkov, raztresenih zunaj gradu. Na začetku 16. stoletja so bili štirje: Les Grandes Fontaines, blizu vznožja sedanje ulice rue des Fontaines, Les Petites Fontaines, imenovana tudi Normandie, vznožje sedanjega quai de la Canardière in ulice rue de la Machine, Les Aigles, blizu današnjega dirkališča, ki je ime dobilo po delavcih, ki so tam živeli v poznem srednjem veku. Popolnoma je izginilo med francoskimi verskimi vojnami. Quinquempoix, največji in najbližji gradu.Macon 1908 p. 30–31
V tem obdobju se je začela širiti funkcija gradu Quinquempoix. V njem je stala kapela, posvečena sv. Germainu, omenjena že leta 1219, ki je izginila v 17. stoletju z razširitvijo grajskih vrtov. V Quinquempoixu je bilo zgrajenih več hiš za nastanitev knežjih dvornih uradnikov. Tudi Hôtel de Beauvais, zgrajen leta 1539, je gostil poveljnika lova, policista (connétable) Anne de Montmorency. Hotel Quinquempoix, zgrajen okoli leta 1553, je gostil policistovega konjenika.Macon 10–12 and 23–25
Leta 1515 je Anin oče, Guillaume de Montmorency, pridobil papeško bulo, ki mu je dala pravico, da v kapeli gradu opravlja mašo in vse zakramente, kar je bil eden prvih korakov k avtonomiji od okoliških župnij.Macon 1909–1910, pp 15 and 57
Nova župnija v sodobni čas Leta 1673 je Ludvik II. Burbonski, princ Condé, znan kot 'Veliki Condé', zgradil novo cesto, imenovano rue Gouvieux, ki je danes rue du Connétable. Zemljišče, ki ga je grad odstopil na obeh straneh te ceste, je tvorilo jedro novega mesta, saj so zrasle gostišča, delavnice za obrtnike gradu in nastanitve za služinčad. To mesto v nastajanju je bilo razdeljeno med župnijo Gouvieux v škofiji Beauvais in župnijo Saint-Léonard v škofiji Senlis.
Ludvik je v svoji oporoki izrazil željo po župnijski cerkvi v bližini graščine. Henri Jules de Bourbon-Condé je leta 1692 izpolnil očetovo željo z gradnjo cerkve Notre-Dame in ustanovitvijo nove župnije pod škofom Senlisa, ki je nadomestila vse obstoječe župnije. Chantilly je tako postal avtonomna župnija.
Njegovega vnuka, Louisa Henrija, vojvodo Bourbonskega, lahko imenujemo ustanovitelja mesta, saj je izdelal prve mestne načrte. V načrtovanje mesta je vnesel načrtovanje in ulico Gouvieux preimenoval v Grande Rue. Potem ko je leta 1721 zgradil Velike hleve, je leta 1727 ustanovil naselje in prodal parcele za stanovanja dvornim uradnikom, imetnikom dednih položajev na dvoru Condésov. Arhitekturne standarde za ta stanovanja je izdelal Jean Aubert, arhitekt Velikih hlevov. Ta stanovanja so bila zgrajena med letoma 1730 in 1733. Leta 1723 je bil na koncu Grande Rue zgrajen Hospice de la Charité.
V drugi polovici 18. stoletja so knezi pospešili gospodarsko dejavnost. Čipke so v mestu izdelovali že od 17. stoletja, a so takrat dosegle svoj vrhunec. Proizvodnja porcelana se je začela leta 1726 in je bila ustanovljena na ulici rue de la Machine leta 1730. Industrijske stavbe so bile zgrajene leta 1780 na koncu Velikega kanala, da bi izkoristili moč slapa.
Začetki občine
Med francosko revolucijo je Chantilly postal občina, katere meje so se ujemale z mejami župnije. Prvi župan je bil upravitelj posestva, André-Joseph Antheaume de Surval. Drugi člani mestnega sveta so bili izbrani izmed uradnikov gradu. Condéji so bili med prvimi, ki so pobegnili v tujino, le nekaj dni po padcu Bastilje, 17. julija 1789. Posestvo je bilo 13. junija 1792 zaseženo po zakonu o izseljencih in nato razdeljeno ter prodano.Macon 1908, pp 16–19 and 24–26
Prvi del je bil prodan med letoma 1793 in 1795 – stari kuhinjski vrt, vodni vrt in zadnje razpoložljivo zemljišče ob današnji ulici rue du Connétable in okoli petite pelouse, pa tudi mestne hiše, ki so pripadale knezu. Velik del zemljišča v tem prvem delu se ni nikoli vrnil posestvu. Preostanek zemljišča je bil leta 1798 razdeljen na parcele in sčasoma prodan.Macon 1909–1910 p. 97–114
Ko se je začela vladavina terorja, je bil župan 15. avgusta 1793 odstavljen; nadomestil ga je jakobinec. Grad je bil od leta 1793 do 1794 preurejen v zapor, namenjen osumljencem iz departmaja Oise. Grad je bil leta 1799 prodan kot nacionalno dobro in sta ga dva podjetnika preuredila v kamnolom. Ohranil se je le 'mali grad'. Velike hleve je zasegla vojska in jih je izmenično uporabljal 11. konjeniški polk, 1. dragonski polk od leta 1803 do 1806, nato pa 1. polk poljskih lahkih suličarjev od leta 1808 do 1814.Macon 1912, p. 26–35, 44, 62 and 67