Simona Gabriela Kossak, poljska zoologinja, ekologinja in okoljevarstvenica, * 30. maj 1943, Krakov, Generalni guvernat (danes Poljska), † 15. marec 2007, Białystok.

Znana je bila kot zagreta zagovornica varovanja ostankov naravnega okolja na Poljskem. Raziskovala je med drugim vedenjsko ekologijo sesalcev in se je označevala za »zoopsihologinjo«.

Zgodnje življenje in izobrazba Izvira iz znane umetniške družine. Njeni predniki po očetovi strani so bili slikarji Juliusz Kossak (praded), Wojciech Kossak (ded) in Jerzy Kossak (oče). V sorodu je bila tudi s književnicama Magdaleno Samozwaniec in Mario Pawlikowsko-Jasnorzewsko. Rodila se je v Krakovu v času nemške okupacije med drugo svetovno vojno.

Na Fakulteti za biologijo in vede o Zemlji Jagelonske univerze je leta 1970 diplomirala iz biologije, deset let kasneje pa ji je inštitut za gozdarske raziskave podelil še doktorat na osnovi disertacije Badania nad sytuacją troficzną sarn na siedlisku boru mieszanego świeżego w Puszczy Białowieskiej (raziskave trofičnega stanja srn v Beloveški pušči).

Kasnejše življenje in delo Strokovno je najprej delovala na Inštitutu za raziskave sesalcev Poljske akademije znanosti v Białowieżi, leta 1975 pa je odšla na Oddelek za naravne gozdove Inštituta za gozdarske raziskave, kjer je do leta 1997 napredovala do položaja profesorice. Od 2003 do smrti leta 2007 je bila tudi vodja oddelka. Vzporedno je med leti 1992 in 1995 vodila sekretariat Unescovega programa Človek in biosfera, kar je izkoristila za promocijo zamisli o varovanju biotske raznovrstnosti Beloveške pušče, od leta 2002 pa je bila profesorica ekologije na Tehniški univerzi v Białystoku.

Izsledke svojega strokovnega dela v povezavi z okoljevarstvom in vedenjsko ekologijo divjadi v gozdnih habitatih je opisala v več kot 140 znanstvenih člankih in drugih publikacijah. Poleg tega se je aktivno ukvarjala z izobraževanjem in populariziranjem znanosti v obliki poljudnih člankov, seminarjev, predavanj, radijskih oddaj in nastopih v dokumentarnih filmih. Slovela je po brezkompromisnih stališčih in dejanjih glede varstva narave, posebej v Beloveški pušči, kjer je več kot 30 let živela v stari gozdarski koči »Dziedzinka« s partnerjem, fotografom Lechom Wilczkom. Na račun njenega tesnega stika z živalmi si je prislužila naziv »čarovnica«. Med drugim je dom globoko v gozdu delila z udomačeno vrano, risom in divjo svinjo. Sodelovala je pri razvoju odganjalca UOZ-1, naprave, ki opozarja divjad pred prihajajočim vlakom.

Priznanja in zapuščina Oktobra 2000 je prejela poljsko odlikovanje zlati križ za zasluge.

Julija 2024 je izšel biografski dramski film o njenem življenju, delo režiserja in scenarista Adriana Paneka s Sandro Drzymalsko v glavni vlogi.

Sklici

Kategorija:Poljski biologi Kategorija:Zoologi Kategorija:Ekologi Kategorija:Etologi Kategorija:Diplomiranci Jagelonske univerze