Mehanika loma je veja mehanike, ki proučuje mehanizme razpok v danemu materialu z uporabo metod analitične elastomehanike ter eksperimentalne mehanike za opisovanje odpornosti materiala nanje. Veda upošteva napake v materialu, ki v urejeni mikrostrukturi materiala predstavljajo nehomogenosti in nekontinuiranosti ter zanje podaja kvantitativne odnose med napetostmi, velikostnimi redi napak ter ostalimi faktorji, ki vplivajo na končni mehanizem porušitve materiala. Ena izmed osrednjih količin, ki jo veda preučuje je lomna žilavost, odpornost materiala na širjenje razpok.
Temeljni principi Proizvodni procesi in postopki obdelave v materialih lahko povzročijo notranje ali površinske napake na materialu, tekom uporabe komponente pa te napake niso vse popolnoma znane. Z uporabo mehanike loma se lahko razpoke odkriva, jih analizira ter napoveduje nadaljno uporabnost komponente na podlagi rasti razpok, saj je zaradi varnostnih toleranc še vedno mogoče doseči njeno varno izrabljanje. Mehanika loma tako poskuša kvantitativno odgovoriti na nekatera vprašanja, kot so:
kakšna je trdnost komponente glede na velikost razpoke? kakšna je največja (dovoljena) velikost razpoke glede na dane povprečne napetosti? kako dolgo bo razpoka rasla od začetne velikosti do največje dovoljene velikosti? kakšna je življenjska doba komponente z napako? kako pogosto mora biti komponenta preiskovana za učinkovito zaznavanje razpok?
Zgodovina Osnovno teorijo mehanike loma je v 20. letih 20. stoletja razvil angleški letalski inženir Alan Arnold Griffith, ki je razvil energijsko teorijo za določitev kritične porušitvene napetosti za element z razpoko iz krhkega materiala.
Sklici
Viri Kategorija:Mehanika kontinuumov