Westland Wyvern je britansko enosedežno večnamensko palubno jurišno letalo, ki ga je izdelalo podjetje Westland Aircraft in je služilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, največ med Sueško krizo leta 1956. Wyverne je poganjal turbopropelerski motor z velikimi, značilno nasprotno vrtečimi se propelerji, nosili pa so lahko tudi torpede.

Oblikovanje in razvoj levo|sličica|Prototip Wyverna z batnim motorjem Rolls-Royce Eagle Wyvern se je začel kot projekt Westlanda za mornariškega jurišnega lovca, z motorjem, nameščenim za pilotom, ki je poganjal propeler v nosu preko dolge gredi, ki je potekala pod dnom pilotske kabine, podobno kot pri Bell P-39. To je pilotu omogočalo, da je bil nameščen v položaju, ki je zagotavljal najboljšo možno vidljivost nad nosom za operacije na letalonosilki. Uradno zanimanje je privedlo do izdaje specifikacije ministrstva za letalstvo št. 11/44 za mornariškega lovca dolgega dosega z 24-valjnim batnim motorjem Rolls-Royce Eagle 22 z blokom H (ki ni povezan z istoimenskim motorjem iz prve svetovne vojne ), ki je zajemal Westlandovo zasnovo. Specifikacija je zahtevala tudi zasnovo letala, ki bi lahko sprejelo turbopropelerski motor, ko bi bila na voljo ustrezna enota. Obstajala je vzporedna specifikacija za Kraljeve zračne sile, F.13/44, za katero je Hawker predložil konkurenčni P.1027, razvojno različico Tempesta. Različica RAF je bila ukinjena, ko je bilo leta 1945 odločeno, da bodo vsa prihodnja lovska letala reaktivna. desno|sličica|Jurišno letalo Wyvern S.4 813. mornariške letalske eskadrilje na letališču RNAS Stretton leta 1955 Prvotna zasnova je kmalu dozorela v bolj konvencionalni Westland W.34 s 3500 konjskim motorjem Eagle v nosu, ki je poganjal velika kontrarotirajoča propelerja, pilot pa je sedel visoko v grbastem trupu za boljšo vidljivost. Zasnova je bila sicer ortodoksna, z nizkim krilom, podvozjem z repnim kolesom in dvojno zložljivimi krili, opremljenimi z Youngmanovimi zakrilci na notranjem delu krila in konvencionalnimi zakrilci na zunanjem delu. W.34 naj bi bil oborožen s štirimi 20-milimetrskimi topovi Hispano v krilih in bi lahko nosil torpedo pod trupom ali izbor bomb in raket pod krili.

Prototip W.34, Wyvern TF.1, je prvič poletel na letališču Boscombe Down 16. decembra 1946 z Westlandovim testnim pilotom Haraldom Penroseom za krmilom. Letalo je bilo izgubljeno 15. oktobra 1947, ko so med letom odpovedali ležaji propelerja. Westlandov pomočnik testnega pilota, poveljnik eskadrilje Peter Garner, je umrl pri poskusu zasilnega pristanka. Od prototipa številka tri naprej so bila letala opremljena za mornarico in so nosila predvideno oborožitev.

Približno v tem času je bil motor Eagle odpovedan in ugotovljeno je bilo, da ni na voljo dovolj predprodukcijskih motorjev za dokončanje vseh prototipov in predprodukcijskih letal. Zato je bila izdana specifikacija št. 12/45 za Wyvern TF.2, ki naj bi ga poganjal turbopropelerski motor: bodisi Rolls-Royce Clyde bodisi Armstrong Siddeley Python. Naročen je bil en prototip s Clydeovim motorjem in dva s Pythoni. TF.2 s Clydeovim motorjem je prvič poletel 18. januarja 1949. Tako batna kot turbopropelerska različica sta imeli veliko skupnih komponent, vključno s krili in repnimi enotami, ter v bistvu enako osnovno strukturo pilotske kabine. Polet je bil prekinjen po le treh minutah, ko se je kmalu po vzletu pilotska kabina napolnila z dimom zaradi puščanja goriva v izpušni kanal. Razvoj Clydea je Rolls-Royce po samo 50 urah letenja za TF.2 preklical, letalo pa je bilo dostavljeno podjetju Napier & Son za vgradnjo turbokompoundnega motorja Nomad. Slednji motor pa ni bil nikoli izdelan in to letalo je bilo uporabljeno za preizkuse trčenja.

Prvo letalo TF.2 s motorjem Python je poletelo 22. marca 1949, v njem se je v Wyvern uvedlo katapultni sedež. Po zasnovi Python je bilo izdelanih dvajset letal TF.2, čeprav je bilo po treh letih testiranja takrat revolucionarne zasnove letala izvedenih nešteto podrobnih aerodinamičnih sprememb. Motor Python se je slabo odzival na manjše nastavitve plina, zato so letalo upravljali z delovanjem motorja pri konstantni hitrosti in spreminjanjem naklona propelerjev. Letalo je bilo leta 1952 razglašeno za pripravljeno za uporabo, vendar nikoli ni doseglo operativne eskadrilje.

Dokončni model Wyverna je bil TF.4, kasneje S.4. Sprva je bilo naročenih 50 S.4, pridružilo pa se jim je še zadnjih 7 TF.2, ki so bili predelani še med gradnjo. S.4 so dosegli omejeno obalno službo na fronti maja 1953 v 813. mornariški letalski eskadrilji na RNAS Ford in nadomestili nekoliko podoben (in prav tako problematičen) Blackburn Firebrand. V istem času je Wyverne prejelo tudi več eskadrilj druge linije.

Skupna proizvodnja je bila 127 letal, dokončanih pa je bilo 124 letal, saj zadnja tri letala z batnimi motorji Eagle - VR138, -139 in -140 - niso bila nikoli dokončana.

Zgodovina delovanja Prve preizkuse na krovu letalonosilke je izvedel prvi predprodukcijski Wyvern TF.2 na krovu ladje 21. junija 1950. Kljub temu Wyvern S.4, ko je maja 1953 vstopil v uporabo 813. mornariške zračne eskadrilje, še ni pridobil dovoljenja za operacije na letalonosilkah, saj ga je pridobil šele aprila 1954. Wyvern je bil v uporabi v mornariškem letalstvu od leta 1954 do 1958. Z Wyverni so bile opremljene 813., 827., 830. in 831. eskadrilja flotinega letalstva.

Septembra 1954 se je 813. eskadrilja z letali Wyvern vkrcala na ladjo HMS Albion za službo na letalonosilki v Sredozemlju. Wyvern je kmalu pokazal zaskrbljujočo navado, da se pri katapultiranju ugasne: visoke gravitacijske sile so povzročile pomanjkanje goriva. Številna letala so bila izgubljena ob premcu ladje, poročnik B. D. Macfarlane pa se je 13. oktobra 1954 zapisal v zgodovino, ko se je uspešno katapultiral pod vodo s svojim izmetnim sedežem Martin-Baker Mk.1, potem ko je njegovo letalo ob vzletu padlo in ga je letalonosilka prerezala na dva dela. 813. eskadrilja se je na Albion vrnila šele marca 1955, ko so bile težave odpravljene.

830. eskadrilja je z letalom Wyvern v boj s ladje HMS Eagle poletela 79-krat med operacijo Mušketir, oboroženim odgovorom na sueško krizo. Dve letali Wyvern sta bili izgubljeni zaradi poškodb, ki jih je povzročil egiptovski lahki protiletalski ogenj; pilota obeh letal sta se uspešno katapultirala nad morjem in ju je pobral iskalno-reševalni helikopter ladje Eagle. Eskadrilja se je po tem spopadu z Eaglom vrnila v Združeno kraljestvo in se januarja 1957 razpustila. Posledično je bila 813. eskadrilja zadnja eskadrilja z Wyverni, razpuščena pa je bila 22. aprila 1958.

Različice sličica|Edini Wyvern T.3, okoli leta 1950

W.34 Wyvern

Šest prototipov je bilo naročenih avgusta 1944, prvo letalo pa je poletelo 12. decembra 1946. Poganjal ga je H-blok batni motor Rolls-Royce Eagle Mk 22.

W.34 Wyvern TF.1

Predserijska letala so bila naročena junija 1946, od tega je bilo zaradi odpovedi pogonskega motorja Eagle izdelanih le sedem od skupno 20 naročenih.

W.35 Wyvern TF.2

Prvotna proizvodna različica, ki jo je poganjal turbopropelerski motor Armstrong Siddeley Python, je nadomestila ukinjen batni motor Eagle, viden na prototipih W.34. Trije prototipi so bili naročeni februarja 1946, proizvodna pogodba za 20 letal pa je bila izdana septembra 1947. Izdelanih je bilo le devet serijskih letal, preostalih enajst pa je bilo dokončanih kot S.4.

W.38 Wyvern T.3

Dvosedežno preurejeno vadbeno letalo. En prototip s serijsko oznako VZ739 je bil naročen septembra 1948 in je prvič poletel februarja 1950.

W.35 Wyvern TF.4

Dokončna različica. 50 jih je bilo naročenih oktobra 1948, 13 decembra 1950, 13 januarja 1951 in zadnjih 11 februarja 1951. Skupno jih je bilo izdelanih 98 (vključno z 11, ki so se začeli kot TF.2). Model je bil kasneje preimenovan v S.4.

Preživeli desno|sličica|Zadnji preostali Wyvern, TF.1, razstavljen na prostem v muzeju Fleet Air Arm Museum na RNAS Yeovilton leta 1971. sličica|Wyvern TF.1 v Fleet Air muzeju Neleteno predprodukcijsko letalo, zadnje, ki je bilo opremljeno z originalnim batnim motorjem Eagle (serijska številka VR137), je na ogled v muzeju Fleet Air Arm Museum v Yeoviltonu v Angliji.

Operaterji

Zračne sile kraljeve mornarice 700. mornariška zračna eskadrilja (1955–57) 703. mornariška zračna eskadrilja (1954–55) Let 703W (1954) 764. mornariška zračna eskadrilja (1955–57) 787. mornariška zračna eskadrilja (1954) 813. mornariška zračna eskadrilja (1953–55 in 1945–58) 827. mornariška zračna eskadrilja (1954–55) 830. mornariška zračna eskadrilja (1955–57) 831. mornariška zračna eskadrilja (1955–57) Pretvorbena enota Wyvern na letalski bazi kraljeve mornarice Ford (1957)

Specifikacije (Wyvern S.4) sličica

Glavne značilnosti Posadka: 1 oseba (2 v T.3) Dolžina: 12,88 m Dolžina kril: 13,41 m (zložena 6 m) Višina: 4,8 m Površina kril: 33 m2 Prazna teža: 7.076 kg Polna teža: 9.616 kg Največja vzletna teža: 11.136 kg Motor: 1 x Armstrong Siddeley Python turbopropelerski, 3.560 konjskih moči + 4.893 kN stranskega potiska Propelerji: 8-krak Rotol kontrarotirajoč, premera 4 m

Zmogljivost Najvišja hitrost: 616 km/h ob morski gladini, 610 mk/h na 3.000 metrih Operativna razdalja: 1.460 km Najvišja operativna višina: 8.500 m Hitrost vzpenjanja: 11,9 m/s Obremenitev kril: 291kg/m2

Oborožitev Topovi: 4 x 20mm Hispano Mk.V top, 2 v vsakem krilu Rakete: 16 x RP-3 rakete, pod krilom Torpedi: 1 x Mk.15 ali Mk.17 torpedo Bombe: do 1.361 kg bomb ali min

Sklici

Viri Bussey, Geoffrey. »Type Analysis: Westland Wyvern«. International Air Power Review, letnik 9, poletje 2003, str. 168–181. Norwalk, Connecticut: AIRtime Publishing. ISSN 1473–9917 A History of the Westland Wyvern. Camberley, Združeno kraljestvo: Blackbushe Aviation Research Group, 1973. Green, William in Gordon Swanborough. »Westland's Winged Dragon«. Air Enthusiast Quarterly, št. 1, nd, str. 20–35. ISSN 0143-5450 James, Derek N. Westland Aircraft since 1915 London: Putnam & Company, 1991. ISBN 0-85177-847-X James, Derek N. Westland: A History. Gloucestershire, Združeno kraljestvo: Tempus Publishing, 2002. ISBN 0-7524-2772-5 Ponedeljek, David. Westland (Planemakers 2). London: Jane's Publishing Company, 1982. ISBN 0-7106-0134-4 Ovčáčik, Michal in Karel Susa. Westland Wyvern TF Mks. 1,2, T Mk.3, S Mk.4. Praga: Mark 1, 2003. ISBN 80-902559-9-X Smith, John T. »Wrath of a Mythical Monster: Westland Wyvern Operations in the Suez Campaign« , Air Enthusiast št. 74, marec/april 1998. ISSN 0143-5450

Swanborough, Gordon. »Wyvern: Westland's Bedevilled Dragon«. Air International, letnik 52, št. 1, januar 1997, str. 28–35. ISSN 0306-5634 »Westland W.34 Wyvern«. Control Column, uradni organ Britanskega sveta za ohranjanje letal, letnik 11, št. 8, november/december 1977.

Glej tudi

Zunanje povezave

»Westland Wyvern: Zasnova in razvoj mornariškega turbopropelerskega jurišnega lovca.« (pdf) Polet, 15. junij 1956. Pridobljeno: 21. december 2009. Wyvern TF.Mk.1 VR137 z motorjem Eagle

Kategorija:Letala s kontrarotirajočimi propelerji Kategorija:Palubna letala