HS.404 je avtomatski top, ki ga je sredi tridesetih let prejšnjega stoletja prvotno zasnovala in proizvajala švicarska veja špansko-švicarskega podjetja Hispano-Suiza. Proizvodnja se je kasneje preselila k francoski veji Hispano-Suiza.
Francoske, britanske, ameriške in druge vojaške sile so ga pogosto uporabljale kot letalsko, pomorsko in kopensko orožje, zlasti med drugo svetovno vojno. Top se imenuje tudi Birkigt tip 404 po svojem konstruktorju Marcu Birkigtu, kasnejše različice, ki so temeljile na britanskih različicah, pa so znane kot 20 mm Hispano.
Z izstrelkom kalibra 20 mm iz relativno lahkega orožja izstreli znatna količina eksploziva. Zaradi tega je bil top idealno protiletalsko orožje za montažo na lahka vozila, pa tudi top za lovska letala, ki je dopolnjeval ali nadomeščal mitraljeze kalibra 7,62 mm in 7,7 mm (.303 palca), ki so se pogosto uporabljali v vojaških letalih v tridesetih letih prejšnjega stoletja. HS.404 je proizvajala francoska podružnica Hispano-Suiza, licenčno pa so ga proizvajala tudi številna podjetja v drugih državah.
Razvoj
Od Oerlikona do Hispana Prvih široko uporabljenih 20 mm letalski top je bil model Becker, v nemško uporabo uveden v prvi svetovni vojni. Becker je uvedel napredno zasnovo prostega zaklepa za avtomatski top, koncept, ki so ga hitro prevzela tudi druga podjetja. Med nastalimi zasnovami je bil opazen švicarski Oerlikon FF S, ki je temeljil na Beckerjevem modelu, vendar je imel številne izboljšave. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so podjetje Hispano-Suiza prosili, naj razvije 20-milimetrski top za streljanje skozi gred propelerja (kot moteur-canon SS) letalskega motorja z reduktorjem, kot je bil Hispano-Suiza 8BeC. Pridobili so licenco za Oerlikon FF S in izvedli manjše modifikacije za proizvodnjo avtomatskih topov Hispano-Suiza tipa HS.7 in HS.9. Kmalu po začetku proizvodnje se podjetji Hispano-Suiza in Oerlikon nista strinjali glede patentnih pravic in njuna poslovna povezava se je končala.
Leta 1933 je glavni inženir podjetja Hispano-Suiza, Marc Birkigt, začel zasnovati novo orožje, ki bi nadomestilo pogodbo Oerlikon, in je temeljilo na zaklepnem mehanizmu, ki ga je leta 1919 patentiral švedsko-ameriški konstruktor mitraljezov .Chinn, George M. (1951). Rezultat je bil tip 404 ali HS.404. Čeprav je bil HS.404 v marsičem podoben matičnemu Oerlikonu FF S, je bil njegov repetirni mehanizem plinski zaklepni zapah.
Pri streljanju iz topa 404, ob prehodu izstrelka skozi luknjo v cevi, približno na polovici njene dolžine, se visokotlačni plin za izstrelkom izsesa in aktivira bat, ki poganja palico, ki teče vzdolž vrha cevi, nazaj ob odmikač na zaklepu, ga odklene in omogoči, da preostali visokotlačni plini v cevi potisnejo cev skupaj z izstreljenim nabojem nazaj v zakasnjenem zaporedju, ki omogoča, da zaklep ostane zaprt, dokler izstrelek ne izstopi iz cevi. To poveča hitrost naboja, in ker je bil zaklep med streljanjem zaklenjen, je lahko lažji od Oerlikona, kar omogoča povečanje hitrosti streljanja na 700 nabojev na minuto (rpm), kar je približno 200 vrt/min. Leta 1938 ga je Birkigt patentiral in začel s proizvodnjo v svoji tovarni v Ženevi.Chinn, George M. (1951).
Protiletalski top levo|sličica|Izraelski protiletalski tank M3 Half-Track z dvema avtomatskima topovoma H.S. 404 Predhodnik HS.404, avtomatski top Oerlikon tipa S, je bil precej težak, gibanje težkega zaklepa pa ga je naredilo najbolj pripravnega za statično in pomorsko protiletalsko obrambo. Lažji zaklep HS.404 ga je naredil zelo primernega za montažo na vozila. M16, protiletalska različica vozila M3 Half-track, je bila lahko opremljena z enojnimi ali dvojnimi kopijami avtomatskega topa Hispano-Suiza ameriške izdelave. To različico M3 Half-track-a so uporabljale ameriške in sile Commonwealtha proti koncu druge svetovne vojne, v korejski vojni, Izrael pa jo je v povojnem obdobju nadalje razvil. The various versions of Israeli Half-track
Letalski top Leta 1938 je bila na zahtevo francoske vlade izdelana letalska različica topa HS.404. Nameščen je bil na širok spekter predvojnih francoskih lovskih letal, zlasti v sistemih, ki so streljali skozi propelersko gred motorja Hispano-Suiza 12Y, sistem, imenovan moteur-canon (motorni top). Zaradi zasnove z zaprtim zaklepom je bil top primeren tudi za sinhronizacijo. Top H.S.404 se je napajal iz bobnastih nabojnikov, ki so lahko sprejeli 60 (ali v fiksnem nosilcu 160 nabojev). Ker je bil v večini sistemov slednji bolj priljubljen, je bila majhna kapaciteta streliva slabost. Leta 1940 je Hispano-Suiza razvijal sistem tračnega podajanja, pa tudi derivate HS.404 v težjih kalibrih, kot je 23 mm, vendar so bili ti projekti ustavljeni z nemško okupacijo Francije.Chinn, George M. (1951).
Britanska produkcija Pred drugo svetovno vojno je Velika Britanija začela program razvoja lovcev s topovi. Pridobili so licenco za izdelavo HS.404, ki so ga začeli proizvajati kot Hispano Mk. I, namenjenega oborožitvi letal. Prvič je bil uporabljen v letalu Westland Whirlwind leta 1940 in kasneje v močnejšem letalu Bristol Beaufighter, s čimer je Kraljevemu vojnemu letalstvu (RAF) zagotovil prestreznike s topovi. Izkušnje bitke za Britanijo so pokazale, da so baterije osmih mitraljezov kalibra puške M1919 Browning neustrezne, kar je spodbudilo uporabo avtomatskih topov za glavnino lovcev RAF. Beaufighter je poudaril potrebo po tračnem mehanizmu za podajanje nabojev; kot nočno lovsko letalo je bobne s 60 naboji moral zamenjati operater radarja/radia, pogosto med manevriranjem letala. Zgodnje poskusne namestitve v letalih Hawker Hurricane in Supermarine Spitfire so pokazale nagnjenost k zatikanju topa med bojnimi manevri, kar je povzročilo nekaj uradnih dvomov o primernosti topa kot edinega glavnega orožja. Zaradi tega je ministrstvo za letalstvo za kratek čas določilo oborožitev z 12 mitraljezi za nove lovce.
Martin-Baker je razvil primeren sistem za podajanje nabojev s trakom, novo zasnovo pa sta leta 1941 v nekoliko spremenjeni obliki sprejela RAF in Fleet Air Arm kot Hispano Mk. II. Štirje topovi so nadomestili osem mitraljezov Browning v Hurricanu in nekaterih tropskih različicah Spitfira ter postali standardna oborožitev v kasnejših lovcih. Večina drugih Spitfirov je imela le dva topa, ker je zunanji top na velikih višinah rad zamrznil. Te so dopolnjevali štirje mitraljezi kalibra 0,303 (7,7 mm) ali dva kalibra 0,50 (12,7 mm).
Britanci so bili zaskrbljeni, da njihova proizvodnja ne bo zadostna, zato so licencirali proizvodnjo Hispana za ZDA, vendar ta proizvodnja ni nikoli postala zadovoljiva in Britanci so sčasoma opustili ameriške različice. Britanska proizvodnja se je sčasoma povečala do te mere, da to ni bilo več potrebno. Britanske različice so uporabljale žlebljeno komoro, ki je omogočala, da je majhna količina plinov iz naboja iztekla zunaj naboja in ga odlepila od sten komore, s čimer je bila odpravljena potreba po voskanih nabojih. Končna različica britanskega vojnega Hispana je bil Hispano Mk. V, ki je imel krajšo cev in ni imel napenjalnega cilindra, zato ga je bilo treba pred poletom ročno napeti. Bil je lažji in je imel večjo hitrost streljanja (zaželeno v letalski oborožitvi), čeprav na račun hitrosti izstrelka. Krajša cev je pomenila, da je bilo orožje mogoče namestiti v krilo lovskega letala, kar je zmanjšalo upor in naredilo top manj občutljiv na zmrzovanje in mehanske obremenitve. Eden glavnih britanskih lovcev, ki je uporabljal Mk. V, je bil Hawker Tempest Mk. V Series II, ki je imel v vsakem krilu dva topa. Razpoložljive vrste streliva so vključevale polprebojno, zažigalno (SAPI) in močno eksplozivno, zažigalno (HEI). Podjetje Birmingham Small Arms (BSA) je izdelalo približno 42.500 topov Hispano različnih znamk.
Produkcija v ZDA levo|sličica|Risba topa Hispano Suiza, pridobljena v ameriškem patentu Britanska različica je bila licencirana tudi za uporabo v Združenih državah Amerike kot M1, pri čemer sta Zračni korpus ameriške vojske (USAAC) in ameriška mornarica ugotovila, da ima en sam HS404 moč, podobno trem mitraljezom kalibra .50, hkrati pa tehta manj kot dvakrat toliko, zato sta načrtovala prehod na kaliber 20 mm, takoj ko bi bilo top mogoče proizvesti v zadostnem številu. Leta 1941 je bil vzpostavljen zelo obsežen program gradnje, skupaj s proizvodnjo streliva. Ob dobavi so se topovi izkazali za izjemno nezanesljive in so imeli precejšnje število zamujkov, ker je strelivo rahlo zadelo udarno iglo. Britanci so bili zainteresirani za uporabo tega orožja, da bi zmanjšali povpraševanje po proizvodnji v Angliji, vendar so bili po prejemu M1 razočarani. Britansko orožje za lovce, nameščeno na krilih, so v tem obdobju napenjali letalski delavci na tleh pred poletom, pnevmatski mehanizem za napenjanje, ki se je uporabljal prej, pa je veljal za nepotrebno težo in škodljiv za zmogljivost letala; vsaka ustavitev med letom je top naredila neuporabnega, dokler ga niso odstranili na tleh. Neenakomeren odboj zaradi zatajenih strelov topov, nameščenih na krilih, je povzročil tudi, da so se letala z okvarjenim topom nagibala stran od krila, kar je vplivalo na ciljanje delujočih topov. sličica|Poročnik pregleduje pas za strelivo, ki ga uporablja 20-milimetrski top Hispano, viden v nosu lovca Lockheed P-38 Lightning. Aprila 1942 je bila v ZDA za primerjavo poslana kopija britanskega topa Mk.II. Britanska različica je uporabljala nekoliko krajšo komoro in ni imela enakih težav kot ameriška različica topa. ZDA so zavrnile modifikacijo komore svoje različice, vendar so kljub temu izvedle druge modifikacije, da bi ustvarile nezanesljiv M2. Do konca leta 1942 je imelo ameriško letalstvo shranjenih 40 milijonov nabojev, vendar so topovi ostali neprimerni. Ameriška mornarica je ves čas vojne poskušala preiti na uporabo topov na vseh svojih bojnih letalih, vendar do predelave ni nikoli prišlo. Še decembra 1945 je načelnik ameriške vojske še vedno poskušal dokončati dodatne spremembe zasnove, da bi lahko začel obratovati. Nekatere različice 20 mm topov, ki so jih uporabljali na letalu Lockheed P-38 Lightning, je proizvajalo podjetje International Harvester. Nosni top M2 letala P-38 je imel vgrajen sistem za napenjanje in ga je bilo mogoče po neuspelem vžigu med letom preprosto ponovno napeti, zaradi česar so bili manj problematični kot pri drugih letalih.
ZDA so pozorno spremljale britanski razvoj in ko je bil zasnovan Mk.V, so Američani sledili temu zgledu z A/N M3, vendar se je nezanesljivost nadaljevala. Po vojni so ameriške zračne sile (USAF) sprejele različico topa M3 kot M24, ki je bila večinom podobna, razen dodatka električnega napenjanja, ki je omogočalo, da se je top ponovno napel ob rahlo zadetem naboju. Težave z ameriškim orožjem so privedle do tega, da je bila večina ameriških lovcev med vojno opremljena z lahkocevnim mitraljezom Browning AN/M2 kalibra .50.Williams, G. (September 2004): "Cannon or machine gun? The Second World War Aircraft Gun Controversy" .
Povojni razvoj Po vojni so različice Hispano precej hitro izginile kot lovska oborožitev zaradi uvedbe revolverskih topov, ki so temeljili na prototipnih različicah neizdelanega nemškega vojnega Mauserja MG 213. Britanci so v večino svojih povojnih letal uvedli močan vrtljiv 30-milimetrski top ADEN, medtem ko so Francozi uporabljali podoben top DEFA, ki je izstreljeval podobno strelivo. Ameriško letalstvo je uvedlo 20 mm top M39, ki je nadomestil M24, medtem ko je mornarica v topu Colt Mk 12 kombinirala originalno zasnovo Hispano z lažjim izstrelkom za boljšo hitrost izstrelka. Kot protiletalski top, nameščen na kopenskem vozilu, ali splošni avtomatski top se je HS.404 uporabljal v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Različica z motorno kupolo je ostala v proizvodnji v Hondurasu in so jo kot lahki protiletalski top uporabljale vojske in mornarice več držav. AN/M3 je bil razvit v Colt Mk12 20 mm avtomatski top, eno glavnih orožij na čolnih mobilnih rečnih sil v vietnamski vojni in uporabljen tudi na nekaterih večjih amfibijskih ladjah.