Antigon I. Monoftalm (starogrško: Ἀτιγονος Μονοφθαλμος, latinizirano Antigonos Monophthalmos, slovensko: Antigon Enooki) je bil grški general in naslednik Aleksandra Velikega, * 382 pr. n. št., 301 pr. n. št.
Kot pomemben vojaški poveljnik v Aleksandrovi vojski je vladal velikemu delu nekdanjega Aleksandrovega cesarstva. Leta 306 pr. n. št. je prejel naziv basileus (kralj) in vladal do svoje smrti. Bil je ustanovitelj dinastije Antigonidov, ki je vladala Makedoniji do leta 168 pr. n. št., ko jo je osvojila Rimska republika.
Antigon je služil verjetno že pod Filipom II. Makedonskim. Sodeloval je v Aleksandrovi invaziji na ahemenidsko Perzijo in bil imenovan za satrapa Frigije. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je v skladu s tako imenovano delitvijo Babilonije prejel tudi Pamfilijo in Likijo. Kasneje si je nakopal sovraštvo Perdika, nekdanjega Aleksandrovega generala in regenta Aleksandrovega cesarstva, in bil pregnan iz Frigije. Pobegnil je v Grčijo in z Antipatrom sklenil zavezništvo proti Perdiku. Kasneje se jima je pridruži še Ptolemaj I. Soter. Perdika so leta 320 pr. n. št. umorili njegovi lastni častniki in za novega regenta izvolili Antipatra. Med vrsto vojn med Aleksandrovimi nasledniki se je Antigon za kratek čas izkazal za najmočnejšega med diadohi in vladal Grčiji, Anatoliji, Siriji, Feniciji in severni Mezopotamiji. Kasander, Selevk, Ptolemaj in Lizimah so proti njemu oblikovali koalicijo, ki je dosegla vrhunec v njegovem odločilnem porazu in smrti v bitki pri Ipsu leta 301 pr. n. št. Njegovo kraljestvo sta si razdelila Lizimah in Selevk. Antigonov sin Demetrij I. je preživel in leta 294 pr. n. št. prevzel oblast v Makedoniji.
Zgodnja kariera Antigon je bi rojen v Makedoniji okoli leta 382 pr. n. št. plemiču Filipu in njegovi ženi, katere ime ni znano. Nekateri viri trdijo, da je bil kmečkega rodu, drugi pa, da je bila njegova družina povezana z makedonsko kraljevo hišo. Obe zazličici se zdita malo verjetni.
O Antigonovi zgodnji karieri ni veliko znanega. Zagotovo je bil pomembna osebnost v makedonski vojski, saj je bil v času, ko se je prvič pojavil v zgodovinskih virih, omenjen kot poveljnik velikega dela Aleksandrove vojske s približno 7000 pešaki Aleksandrovih grških zaveznikov.Diodorus, Bibliotheca Historica, XVII, 17, 3–4. Plutarh je o njem zapisal, da je leta 340 pr. n. št. med obleganjem Perinta izgubil oko, ko ga je v oko zadela "strela iz katapulta". Ker je bil Antigon iste starosti kot Filip II. in plemič, je skoraj zagotovo služil na Filipovih pohodih, verjetno pod Filipovima bratoma Aleksandrom II. in Perdikom III. Njegov pomen na Filipovem dvoru se kaže v prijateljstvih, ki jih je sklenil z Antipatrom in Evmenom, Filipovima glavnima namestnikoma.Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the creation of the Hellenistic State, 35; Diod. XVIII 23,3; 41,6; 44,3; 54,4; Plut. Eum. 10,35.
Satrap Frigije Leta 334 pr. n. št. je Antigon služil kot poveljnik zavezniške grške pehote, divizije Aleksandrove vojske med invazijo na Perzijsko cesarstvo. Aleksander ni zaupal svoji grški pehoti in jo je pustil za seboj, ko se je odpravil na spopad z zahodnimi perzijskimi satrapi. Antigon zato ni sodeloval v bitki pri Graniku maja 334 pr. n. št. Ko se je Aleksander odpravil naprej proti vzhodu, je Antigona imenoval za satrapa Frigije. Kot satrap je Antigon oblegal garnizijo 1000 Karijcev in 100 Grkov, najemnikov, ki so jih za seboj pustili Perzijci. Po njihovi predaji jih je vključil v svojo vojsko, kar mu je omogočilo, da je 1500 svojih grških najemnikov poslal kot okrepitev Aleksandru pred veliko bitko pri Isu, ki se je dogajala 5. novembra 333 pr. n. št.Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed, 42; Curius IV 1,35. Po bitki pri Isu je Antigon nasledil Atizija, ahemenidskega satrapa Velike Frigije, ki je umrl med bitko. Antigon je nato uspešno opravljal svojo glavno nalogo: braniti Aleksandrove oskrbovalne in komunikacijske poti med njegovim dolgim pohodom proti ahemenidskemu Perzijskemu cesarstvu. Po Aleksandrovi zmagi pri Isu se je del perzijske vojske v Kapadokiji pregrupiral in poskušal prekiniti Aleksandrove oskrbovalne in komunikacijske poti, ki so potekale skozi osrednjo Anatolijo. Antigon je perzijske sile premagal v treh bitkah.Curtius Rufus, Historia Alexandri Magni, IV 34–35 Po teh zmagah se je osredotočil na osvojitev preostalega dela Frigije in ohranjanje Aleksandrovih komunikacijskih in oskrbovalnih poti.
Aleksandrova smrt Ob delitvi provinc, tako imenovani delitvi Babilonije po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št., je Antigon dobil oblast nad Frigijo, Likaonijo, Pamfilijo, Likijo in zahodno Pizidijo, kar je potrdil regent cesarstva Perdik. Kasneje si je nakopal Perdikovo sovraštvo, ker ni hotel pomagati Evmenu pri pridobitvi Paflagonije in Kapadokije, ki so mu bile dodeljene. Aleksandrov general in diadoh Leonat je s svojo vojsko odšel v Grčijo in Antigona pustil samega, da se ukvarja s Kapadokijo. Antigon te naloge brez dodatne pomoči očitno ni mogel ali hotel opraviti. Perdik je v tem videl očitno in neposredno žalitev svoje oblasti in se je z vojsko odpravil osvojit Anatolijo. Od tam se je obrnil proti zahodu proti Frigiji, da bi izzval Antigona. Antigon je s sinom Demetrijem pobegnil v Grčijo, kjer je leta 321 pr. n. št. pridobil naklonjenost podkralja Makedonije Antipatra in Kraterja, enega od Aleksandrovih najvišjih generalov. Med prvo vojno diadohov je oblikoval koalicijo z Antipatrom, Kraterjem in Ptolemajem. Leta 320 pr. n. št. je odplul na Ciper in ga zasedel.Arrian, Ta Met' Alex. 1,30; Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State, str. 66 Vojna se je končala leta 320 pr. n. št., ko sta Perdika umorila njegova nezadovoljna častnika Selevk in Antigen. Ptolemajeve satrapije Egipt jima ni uspelo osvojiti.Arrian, History of the Diadochi, 1,28; Diodorus Siculus, Bibliotheca Historica, XVIII 33,1-36,5; Cornelius Nepos, Parallel Lives, Eumenes 5,1.
Perdikova smrt Po Perdikovi smrti leta 321 pr. n. št. se je v Triparadisu zgodil nov poskus delitve Aleksandrovega cesarstva. Antipater je postal novi regent cesarstva, Antigon pa strateg Azije. Antigonu je bilo zaupano poveljstvo vojne proti nekdanjim članom Perdikove frakcije, ki so bili obsojeni na srečanju v Triparadisu.
Antigon je prevzel poveljstvo nad delom kraljeve vojske, okrepljene z zanesljivejšimi četami iz Antipatrove evropske vojske, in se odpravil proti bivšim Perdikovim častnikom Evmenu, Alketu, Domiku, Atalu in Polemonu. Odločil se je, da se bo najprej spopadel z Evmenom, ki je bil v Kapadokiji. Z drzno in agresivno strategijo mu je kljub številčno manjši vojski po bitki pri Orkiniji uspelo Evmena prisiliti, da se je umaknil v trdnjavo Nora. Antigon je delu svoje vojske prepustil obleganje Nore, z drugim delom pa se je odpravil proti združenim silam Alketa, Dokima, Atala in Polemona blizu Kretopolisa v Pizidiji. Antigon je v bitki pri Kretopolisu presenetil in premagal svoje nasprotnike. V dveh naslednjih sijajnih pohodih je uničil ostanke Perdikove frakcije, razen Evmena, ki je bil oblegan v Nori.Richard A. Billows, Antigonos the one-eyed and the creation of the Hellenistic State, str. 79.
Antipatrova smrt in druga vojna diadohov Ko je Antipater leta 319 pr. n. št. umrl, je regentstvo prepustil generalu Poliperhonu in ne svojemu sinu Kasandru. Antigon in drugi dinasti Poliperhona niso hoteli priznati, saj bi to spodkopalo njihove lastne ambicije. Antigon se je začel pogajati z obleganim Evmenom, a je Evmena že prepričal Poliperhon, ki mu je prepustil oblast nad vsemi drugimi generali v cesarstvu. Evmen je z zvijačo pobegnil iz Nore, zbral majhno vojsko in pobegnil proti jugu v Kilikijo. Antigon mu ni sledil, ker se je v severozahodni Anatoliji bojoval proti Klitu Belemu, ki je imel v Helespontu veliko floto.Diodorus, Bibliotheca Historica, XVIII 72, 2–3.
Klit je v pomorski bitki premagal Antigonovega admirala Nikanorja, naslednje jutro pa sta ga Antigon in Nikanor presenetila z napadom s kopnega in morja na njegov tabor. Večina Klitove vojske je bila v bitki pri Bizancu ujeta ali ubita.Diodorus, Bibliotheca Historica, XVIII 72, 3–4. Evmen je medtem prevzel oblast nad Kilikijo, Sirijo in Fenicijo in sklenil zavezništvo z Antigenom in Tevtamom, poveljnikoma argiraspidov (srebrni ščiti) in hipaspistov,Diodorus, Bibliotheca Historica, XVIII 59, 1–3. in začel v imenu Poliperhona zbirati pomorsko silo.Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XVIII 63,6. Ko je bila flota pripravljena, jo je poslal na zahod, da bi okrepila Poliperhona. Flota je ob obali Kilikije naletela na Antigonovo floto in prestopila na njegovo stran.Polyainos,Strategemata IV 6,9. Ko je Antigon uredil razmere v Anatoliji, se je odpravil na vzhod v Kilikijo, da bi obračunal z Evmenom.Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State, str. 88 Evmen se je iz Fenicije umaknil v Mezopotamijo, da bi dobil podporo tamkajšnjih satrapov.Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XVIII 73, 1-2.
Evmen je pridobil podporo satrapa Mezopotamije AmfimahaDiodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XVIII 39,6 and XIX 27, 4. in se nato z vojsko odpravil na sever na prezimovanje. V tem času se je pogajal s satrapom Babilonije Selevkom in satrapom Medije Pejtonom, da bi pridobil njuno pomoč proti Antigonu.Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 12, 1–2. Ker ju ni uspel prepričati, je odkorakal proti Suzi, pomembni kraljevi zakladnici v Suzijani.Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 12, 5–13, 5. Od tam je uspel prepričati satrape, da so se mu pridružili, in se odpravil proti jugovzhodu v Perzijo. Antigon je medtem dosegel Suzo in tam pustil Selevka, da je oblegal mesto, sam pa se je odpravil za Evmenom. Pri reki Kopratas ga je presenetila Evmenova vojska in med prečkanjem reke ubila ali ujela 4000 njegovih mož.Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 18, 3–7; Plutarch, Life of Eumenes, 14, 1–2. Antigon, soočen s katastrofo, se je odločil za umik v Medijo,Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 19, 1–2. od koder je ogrozil severne satrapije. Evmen je s pohodom proti zahodu nameraval prerezati Antigonove oskrbovalne poti, vendar mu satrapi niso dovolili prehoda preko svojih ozemelj.
Pozno poleti 316 pr. n. št. je Antigon s pohodom proti jugu poskušal končati vojno. Vojski sta se spopadli v bitki pri Paraitakeni v južni Mediji, ki se je končala brez zmagovalca.Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 26–32,2; Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State. str. 95–98 Antigon je svojo vojsko, ki je utrpela večje izgube kot nasprotna, odpeljal na varno.Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 26–32,2; Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State. str. 95–98