Josquin Lebloitte (tudi Josquin des Prez), francoski pevec in skladatelj renesančne glasbe, * , † 27. avgust 1521
Velja za enega največjih skladateljev renesanse, bil je osrednja osebnost fransko-flamske šole in je močno vplival na evropsko glasbo 16. stoletja. Na podlagi dela svojih predhodnikov (npr. Johannesa Ockeghema, je razvil zapleten slog večglasja (polifonije), kjer je poudarjal predvsem odnos med besedilom in glasbo. Namesto melizmov je uporabljal motive, njegova dela pa so večinoma vokalna. Pisal je torej predvsem maše, motete in posvetne šansone.
Josquinova biografija je bila v sodobni muzikologiji večkrat spremenjena in dopolnjena. Do leta 1477 je pel v zboru Reneja Anžujskega. V 1480-ih je potoval v Italijo s kardinalom Ascanijem Sforzo. Mnoga njegova dela je v začetku 16. stoletja natisnil in izdal Ottaviano Petrucci. Od leta 1504 do konca življenja je živel v Condéju, kjer je ustvaril nekatera svoja najbolj cenjena dela, vključno z mašama Missa de Beata Virgine in Missa Pange lingua.
Josquina pogosto opisujejo kot prvega zahodnega skladatelja, ki je ohranil slavo tudi po smrti. V Evropi 16. stoletja so njegovo glasbo pogosto izvajali in posnemali. Hvalili so ga pomembni misleci, kot sta Heinrich Glarean in Giosefo Zarlino, in se po njem zgledovali. V 20. stoletju, ki velja za preporod stare glasbe, se je ponovno uveljavil, hkrati pa so postale vprašljive nekatere skladbe, ki so mu jih pripisali. Njegova glasba ostaja osrednji del repertoarja ansamblov za staro glasbo do danes in se še vedno pogosto snema. Leta 2021 so po vsem svetu obeležili 500. obletnico njegove smrti.
O Josquinovih zgodnjih letih je znanega zelo malo. Podrobnosti njegove biografije so bile predmet razprav že stoletja. Danes že opuščena teorija je trdila, da se je rodil okoli leta 1440, kar naj bi temeljilo na napačni povezavi z Jushinusom de Kessalia, ki je v dokumentih zapisan kot »Judocus de Picardia«. Ponovna presoja njegovega delovanja, imena in družinskega ozadja je to trditev ovrgla. Danes velja, da se je rodil okoli leta 1450, najpozneje do leta 1455, zaradi česar velja za sodobnika skladateljev kot so Loyset Compère, Heinrich Isaac in Jacob Obrecht. Josquinov oče je bil policist v Kastelaniji a je bil obtožen številnih prekrškov in po letu 1448 izgine iz zapisov. O Josquinovi materi ni znanega ničesar; v ohranjenih dokumentih se ne pojavlja, kar nakazuje, da morda ni bila priznana kot njegova zakonita mati ali pa je umrla ob njegovem rojstvu. Okoli leta 1466, najbrž po očetovi smrti, sta ga njegova stric in teta imenovala za dediča svoje posesti.
Josquin se je rodil v francosko govorečem delu Flandrije, na območju današnje severovzhodne Francije ali Belgije. Kljub njegovi kasnejši povezanosti s Condéjem, zapisi kažejo, da tam ni bil rojen. Edini zanesljivi dokaz o njegovem rojstnem kraju je kasnejši pravni dokument, v katerem je sam zapisal, da se je rodil »onkraj Noir Eauwe«, kar pomeni »Črna voda«. Ta opis je raziskovalce zmedel, zato obstaja več teorij o tem, na katero vodno telo se nanaša. Predlagana je bila reka Eau Noire v Ardenih, kjer je obstajala tudi vas z imenom Prez, vendar muzikologi trdijo, da bi zapleti okoli Josquinovega imena takšno povezavo naredili nepomembno, poleg tega pa je reka premajhna in predaleč od Condéja. Trdijo torej, da naj bi bil njegov rojstni kraj blizu sotočja rek Šelde in Sene pri Condéju, pri čemer se nagibajo predvsem k reki Seni, saj je bila znana po prevozu premoga, kar bi lahko ustrezalo opisu »Črna voda«. Druge teorije menijo, da se je rodil v bližini Saint-Quentina zaradi njegovega delovanja v tamkajšnji cerkvi ali v majhni vasi Beaurevoir, ki leži ob reki Šeldi.
Življenje
Ni ohranjenih dokumentarnih dokazov o Josquinovem izobraževanju ali odraščanju. David Fallows ga povezuje z Goseequinom de Condentom, oltarnim dečkom v kolegijski cerkvi Saint-Géry v Cambraiju do sredine leta 1466. Drugi raziskovalci, kot je Gustave Reese, navajajo pripoved iz 17. stoletja, ki jo je zapisal Claude Hémeré, prijatelj kardinala Richelieuja, po kateri naj bi Josquin skupaj s prijateljem Jean Mouton postal zborovski deček v kolegijski cerkvi Saint-Quentin vendar je ta pripoved vprašljiva. Tamkajšnja kolegijska kapela je bila pomembno središče kraljevega pokroviteljstva in glasbe za to območje. Vsi zapisi iz Saint-Quentina so bili uničeni leta 1669 zato je možno, da je Josquin svoje poznejše povezave s francosko kraljevo kapelo pridobil v zgodnjih letih. Ni dokazov, da bi Josquin študiral pri Johannesu Ockeghemu, kot so trdili kasnejši pisci čeprav naj bi se učil od starejšega skladatelja, po čemer so sklepali, da naj bi šlo za Ockaghema. Josquin mu je ob smrti napisal žalostinko Nymphes des bois poleg tega pa ga je večkrat glasbeno citiral, najbolj neposredno v svojem dvojnem motetu Alma Redemptoris mater/Ave regina caelorum, ki si deli začetno vrstico z Ockeghemovim motetom Alma Redemptoris mater.
Josquin bi lahko bil povezan s cambrajsko stolnico, saj se ime »des Prez« pojavi med glasbeniki stolnice, navedenimi v motetu Omnium bonorum plena, ki ga je napisal Loyset Compere. Motet je bil napisan pred letom 1474 in omenja številne pomembne glasbenike tistega časa, med njimi Antoine Busnois, Johannes Tictoris, Johannes Regis, Ockeghema in Guillame Du Faya, čigar glasba je nanj zelo vplivala.
Prvi zanesljivi zapis o Josquinovi zaposlitvi je iz 19. aprila leta 1477, ko se je zaposlil kot pevec v kapeli René of Anjou v Aix-en-Provencu. Drugi zapisi sicer kažejo, da bi lahko bil v Aixu že leta 1475. Tam je ostal vsaj do leta 1478, nato pa njegovo ime za pet let izgine iz zgodovinskih zapisov. Morda je ostal v Renéjevi službi in se skupaj z drugimi pevci pridružil službi v pariški kapeli Sainte-Chapelle. Slabše sprejeta teorija o Josquinovih dejavnostih med letoma 1478 in 1483 pravi, da je že leta 1480 vstopil v gospodinjstvo svojega bodočega delodajalca Ascania Sforze. V tem primeru naj bi bil Josquin z Ascanijem v Ferrariin bi morda takrat napisal delo Missa Hercules Dux Ferrariae. Okoli tistega leta je bil v Ferrari napisan tudi Casanatense chansonnier, ki vključuje šest Josquinovih šansonov: Adieu mes amours, En l'ombre d'ung buissonet, Et trop penser, Ile fantazies de Joskin, Que vous ma dame in Une mousque de Biscaye .
Šansona Adieu mes amours in Que vous ma dame naj bi bila še posebej priljubljena, kar potrjuje njuna razširjenost in široka obravnava v kasnejših virih. Februarja 1483 se je Josquin vrnil v Condé, da bi prevzel svojo dediščino po teti in stricu, ki naj bi bila usmrčena, ko je vojska Luisa XI maja 1478, oblegala mesto ter prebivalce zaprla v cerkev in jih tam zažgala. Josquin je najel vsaj 15 pooblaščencev za urejanje svoje dediščine, kar nakazuje, da je bil takrat premožen. To bi lahko pojasnilo, zakaj je pozneje v življenju pogosto potoval in mu ni bilo treba toliko skladati kot njegovima sodobnikoma Heinrichu Isaacu in Ludwigu Senflu.
Ohranjeni zapisi kažejo, da je bil Josquin do 15. maja 1484 že v Milanu, morda kmalu po svojem potovanju v Condé leta 1483. Marca 1484 pa naj bi obiskal Rim. Domneva se, da je hitro zapustil Condé in odšel v Italijo predvsem zato, ker mu je dediščina dopuščala več svobode ter mu omogočila, da se je izognil služenju kralju. Leta 1448 je stopil v službo rodbine Sforza, kjer si je kmalu pridobil prestižni položaj. Med službovanjem je zaprosil za dovoljenje, da postane rektor župnijske cerkve Saint Aubin, ne da bi bil posvečen v duhovnika. Njegova prošnja je bila ob prvi zaprositvi zavrnjena, ob drugi pa sprejeta. Takrat naj bi napisal enega svojih najbolj znanih motetov Ave Maria Virgo serena (1485)
Julija 1484 je odšel v Rim za eno leto, v poznih 1480-ih pa je odpotoval v Pariz zaradi pravnega spora v Saint Aubinu. Med letoma 1485 in 1489 je služil ogrskemu kralju Matiji Korvinu na Dunaju . Dvor Matije Korvina je imel namreč visok glasbeni standard in je zaposloval številne glasbenike, predvsem iz Italije. Čeprav se predvideva, da je Josquinova dejavnost na ogrskem dvoru verjetna, so dokazi posredni in ni ohranjenih izvirnih dokumentov, ki bi to potrdili. Josquin je bil ponovno v Milanu januarja 1489 do začetka maja, kjer se je srečal s teoretikom in skladateljem Franchinusom Gaffuriusom.
Od junija 1489 do aprila 1494 je bil član papeškega zbora v Rimu, najprej pod papežem Inocencom VIII, nato pod borgijskim papežem Aleksandrom VI.. Njegov prihod je zboru prinesel velik ugled.
Dva meseca po prihodu, 18. avgusta, je Josquin uveljavil prvi zahtevek za enega od več beneficijev. Imeti hkrati tri nepovezane beneficije, ne da bi moral prebivati na teh krajih ali govoriti njihov jezik, je bila posebna ugodnost, ki sta mu jo omogočala njegov položaj in služba. Njegovi zahtevki so vključevali kanonikat pri Notre-Dame v Parizu, Saint-Omer v Cambraiu; župnijo, ki jo je podeljevala opatija Saint-Ghislain; župnijsko cerkev v Basse-Yttru; dve župniji blizu Frasnesa v Hainautu ter Saint-Gery v Cambraiju. Ohranjena papeška pisma kažejo, da so bili nekateri od teh zahtevkov odobreni, vendar ni videti, da bi dejansko prevzel katerikoli kanonikat. Mesečni plačilni zapisi Sikstinske kapele predstavljajo najboljši vir za Josquinovo kariero, vendar so vsi zapisi papeške kapele od aprila 1494 do novembra 1500 izgubljeni, zato ni znano, kdaj je zapustil Rim.
Po restavratorskih delih med letoma 1997 in 1998 so na steni pevskega prostora (cantoria) v Sikstinski kapeli odkrili napis JOSQUINJ, vrezan kot grafit. To je eden izmed skoraj štiristo imen v kapeli, od katerih jih je približno sto mogoče povezati s pevci papeškega zbora. Napisi segajo od 15. do 18. stoletja, podpis JOSQUINJ pa je značilen za starejše obdobje. Obstaja nekaj dokazov, da se ime nanaša na Josquina des Preza; mogoče ga je brati kot »Josquin« ali »Josquinus«, odvisno od tega, ali ukrivljeno črto na desni razlagamo kot okrajšavo za »us«. Drugi pevci z imenom Josquin so običajno podpisovali svoje ime v celoti, medtem ko je znano, da je Josquin des Prez včasih uporabljal le eno ime.
Francija Dokumenti, odkriti od poznega 20. kažejo da naj bi bil Josquin med letoma 1494 in 1503 posvečen v duhovnika. Avgusta 1494 je odšel v Cambrai in se kmalu za tem vrnil v Rim. Od takrat do leta 1498 ni zanesljivih dokazov o njegovi dejavnosti. Dve pismi med člani rodbin Gonzaga in Sforza nakazujeta, da se je Josquin okoli leta 1498 ponovno vrnil v službo družine Sforza v Milanu, kjer ni ostal dolgo, saj so bili njegovi nekdanji delodajalci ujeti med invazijo Ludvika XII leta 1499. Pred odhodom je napisal dve posvetni skladbi: znano frotolo El grillo (»Čriček«) in In te Domine speravi (»Vate sem položil svoje upanje, Gospod«), ki temelji na Psalmu 31 .
Josquin je bil v začetku 16. stoletja v Franciji; dokumenti, odkriti leta 2008, kažejo, da je med letoma 1499 in 1501 dvakrat obiskal Troyes. Kanonikati v Saint-Quentinu so bili skoraj vedno darila francoskega kralja članom kraljevega gospodinjstva kar nakazuje, da je bil Josquin zaposlen pri Ludviku XII. Po navedbah iz leta 1547 je bil motet Memor esto verbi tui servo tuo (»Spomni se svoje obljube svojemu služabniku«) napisan kot nežni opomin kralju, naj izpolni svojo obljubo o beneficiju, ki mu ga je obljubil. Josquin naj bi po prejemu beneficija napisal motet na besedilo Bonitatem fecisti cum servo tuo, Domine (»Gospod, milostno si ravnal s svojim služabnikom«) kot izraz hvaležnosti kralju, bodisi Louisu XI bodisi Ludviku XII. Josquin je prispel v Ferraro najpozneje do 30. maja 1503, da bi služil vojvodi Ferrare, ki je že več let skušal nadomestiti skladatelja in zborovodjo Johannesa Martinija, ki je nedavno umrl.