Montirani proces () je na splošno opredeljen kot javni sodni postopki, v katerih je obsodba obtoženca vnaprej določena. Sojenje se torej izvaja zgolj zaradi ohranjanja videza pravne države ali iz političnih razlogov, ki lahko vključujejo propagandne namene ali javno omalovaževanje in poniževanje obtoženca. Predstavitvena sojenja se med drugim uporabljajo kot sredstvo za preganjanje političnih nasprotnikov ali drugih nezaželenih oseb in so značilnost nedemokratičnih oblik vladanja.
Definicija Predstavitvena sojenja so še posebej pogosta v diktatorskih in totalitarnih režimih, kjer se uporabljajo za odstranitev nezaželenih posameznikov. Pogosto potekajo v nasprotju z vsemi načeli pravne države in služijo izločitvi, ponižanju in javnemu razkrinkanju obtožencev. Zato so pogosto uprizorjena kot veliki medijski spektakli in služijo odvračanju in discipliniranju drugače mislečih.
Bistvo teh procesov je v pretiravanju domnevnih ali nepomembnih kaznivih dejanj v kazniva dejanja, ki spodkopavajo državo ali družbo. Na primer, kritika sedanje vlade se napihne in prikaže kot veleizdaja, vohunjenje ali podobna kazniva dejanja. Drugi pristop je izmišljanje različnih kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obtoženi.
Obtoženci praktično nimajo možnosti za obrambo, priznanja pa so običajno izsiljena pod prisilo ali mučenjem pred sojenjem. V večini primerov so sodbe vnaprej določene. Tožilstvo je predstavljeno na polemičen način, kazen pa je nesorazmerno stroga.
Znani primeri v Ljudski Republiki Sloveniji Dachauski procesi so bili politični sodni procesi v Ljubljani med letoma 1948 in 1950, ki jih je organizirala takratna komunistična oblast v Jugoslaviji. Ime so dobili po nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau, saj so obtožene obtožili sodelovanja z gestapom ali narodne izdaje med drugo svetovno vojno. Na procesih so sodili predvsem nekdanjim komunistom, partizanom in drugim, ki so jih označili za politične nasprotnike. Obtožbe so pogosto temeljile na izsiljenih ali izmišljenih priznanjih. Pod pojem dachauski procesi štejemo:
predhodni proces − Pufflerjev proces (maja 1947) 1. dachavski proces (21. aprila do 26. aprila 1948) 2. dachavski proces − proces proti Jožetu Mavcu in Francu Malenšku (maja 1948) 3. dachavski proces − proces proti Mitji Sarku (maja 1948) 4. dachavski proces − proces proti Francu Žumru in Alojzu Veršniku (maja 1948) 5. dachavski proces − proces proti Janku Ravnikarju (julija 1948) 6. dachavski proces − proces proti Vlastu (Vladimiru) Kopaču, Andreju Bohincu, Viljemu Brezarju in Romanu Vidmarju (avgusta 1948) 7. dachavski proces − proces proti Reziki Barle (avgusta 1948) 8. dachavski proces − proces proti Vekoslavu Figarju in Ivanu Razingerju (junija 1949) 9. dachavski proces − proces proti Jožetu Marčanu (septembra 1949) 10. dachavski proces − proces proti Borisu Fakinu (Igorju Torkarju), Ludviku Mrzelu in Marjanu Petraku (oktobra 1949)
v času preiskave so obravnavali 7.380 Slovencev in 2.144 tujcev;
obsojenih je bilo 37 oseb, 11 oseb na smrt z ustrelitvijo, eden od teh ni bil justificiran ustreljenih je bilo 10 oseb (18. novembra 1950, verjetno v kočevskih gozdovih) proti trem so ustavili preiskovalni postopek trije so umrli med preiskavo preiskovalci: podpolkovnik Ivan More - Žan (vodja), Kamilo Hilbert, Branko Ivanuš, Miha Čerin, Nace Majcen, Martin Renko, Franc Pirkovič, Karlo Sagadin, Rado Škraba, Aleks Winkler
Nagodetov proces je bil politični sodni proces v Ljubljani leta 1947 proti skupini intelektualcev in politikov, med njimi je bil najbolj znan Črtomir Nagode. Med njimi so bili nekateri nekdanji člani KPS, večina pa je bila liberalnih demokratov, ki so bili naklonjeni parlamentarnim demokracijam na Zahodu. Med aretiranimi so bili še Ljubo Sirc, Leon Kavčnik, Boris Furlan, Zoran Hribar, Angela Vode, Metod Kumelj, Pavla Hočevar, Svatopluk Zupan, Bogdan Stare, Metod Pirc, Vid Lajovic, Franjo Sirc, Elizabeta (Liza Obereigner) Hribar, sredi procesa pa so priključili še Franca Snoja. Oblast jih je obtožila protidržavnega delovanja, vohunstva in sodelovanja z zahodnimi silami. Proces je bil močno montiran, priznanja pa so bila pridobljena pod pritiskom. Namenjen je bil zastraševanju političnih nasprotnikov in utrjevanju oblasti komunističnega režima. Danes velja za enega najbolj znanih primerov povojnih političnih zlorab sodstva v Sloveniji.
Viri
Kategorija:Propaganda Kategorija:Sodni procesi Kategorija:Totalitarizem