Zgodovinsko najdišče polotoka Galipoli se razprostira na več kot 33.000 hektarjih v Galipolju v Turčiji. Park je leta 1973 ustanovila turška vlada in je vključen na seznam narodnih parkov in zavarovanih območij Združenih narodov. Na zgodovinskem najdišču polotoka Galipoli so spomeniki, pokopališča in obeležja dogodkov, ki so se na polotoku zgodili od prve svetovne vojne.

V čast več kot 500.000 vojakom, ki so umrli v bitkah na Galipolju, je bil leta 1973 ustanovljen Zgodovinski narodni park polotoka Galipoli. V spomin na izgubljena življenja park sestavljajo kipi, spomeniki in pokopališča. Okolica ponuja tudi slikovite razglede na klife Ariburnu, čisto vodo in plaže.

Zgodovinsko najdišče polotoka Galipoli je najbolj znano po bitkah v prvi svetovni vojni. Najbolj znane so bitke pri Canakkalah na morju in obali leta 1915. V parku je še vedno mogoče najti različne ostanke, kot so stavbe in potopljene ladje. Spomeniki spominjajo na vojake iz Turčije, Anglije, Francije, Avstralije in Nove Zelandije. Galipoljski polotok in Galipoljska bitka sta še posebej pomembna v turški, avstralski in novozelandski kulturi zaradi velikega odstotka prebivalstva obeh držav, ki se je borilo/umrlo med vojno. Za vojne grobove Commonwealtha skrbi Komisija za vojne grobove Commonwealtha.

Park je uradno priznan kot zgodovinsko območje. Poleg zgodovinskega pomena ima park tudi pomemben kulturni pomen. Odkrili so nešteto arheoloških najdb, od katerih mnoge segajo v leto 4000 pr. n. št. Kombinacija vojne zgodovine, starodavnih najdišč in osupljive pokrajine vsako leto privablja na tisoče obiskovalcev, zaradi česar je eno najbolj znanih območij v Turčiji.

Zaradi posebne lege zgodovinskega najdišča Galipoljskega polotoka, ki je v bližini treh kulturnih con, Anatolije, Balkana in Egejskega morja, je park izoliran od osrednjega območja vsake kulturne cone. Zaradi tega je park dostopno obrobje za vse okoliške narode. V času integracije ali stiske park služi kot stičišče vseh treh kulturnih con.

Zgodovina

1914–1918 Galipoljski polotok ima bogato zgodovino od prve svetovne vojne. Leta 1914 so se začeli spopadi med zavezniškimi silami in Osmani. Invazija na Galipoljski polotok, za katero je znano, da je začela bitko za Galipoli v prvi svetovni vojni, je znana tudi kot dan ANZAC. Dan ANZAC, 25. aprila 1915, Avstralci in Novozelandci obeležujejo zaradi številnih izgubljenih življenj.

Zavezniške sile so vstopile na Galipoljski polotok z načrtom ustvarjanja nove fronte na vzhodu. Ta fronta je bila namenjena ustvarjanju lahkega dostopa do oskrbe iz Rusije in Sredozemskega morja. Voditelji, kot sta Winston Churchill in lord Kitchener, so podpirali strategijo napada na Galipoljski polotok. Ta napad je propadel in umrlo je več sto tisoč ljudi. Čeprav natančne številke še niso znane, se ocenjuje, da je skupno število žrtev doseglo pol milijona.

Čeprav so bili mrtvi pokopani in obeleženi med vojno, so Osmani in zavezniške sile leta 1918 začele bolj usklajeno prizadevanje. Danes je na tem območju 31 pokopališč in šest spominskih spomenikov, na katerih je označenih 23.000 grobov.

1973–danes Po številnih predlogih za ustanovitev nacionalnega zgodovinskega parka na polotoku je bil 2. novembra 1973 uradno ustanovljen Nacionalni zgodovinski park polotoka Galipoli. Ustanovitev parka so poskrbeli Fundacija za varstvo turške narave (TTKD), Služba nacionalnih parkov Združenih držav Amerike (USNPS), Državna organizacija za načrtovanje v Turčiji in Oddelek za turške nacionalne parke.

Po odprtju parka je bilo izdelanih več načrtov za spominske projekte, ki naj bi se izvedli v Nacionalnem zgodovinskem parku polotoka Galipoli. Poleg spomenika mučenikom Çanakkale so si arhitekti prizadevali čim manj motiti teren. Čeprav je bil to glavni cilj, je iz struktur, ki so danes vidne, razvidno, da so številne strukture posegale v okvir terena.

Leta 1994 je požar v regiji Ariburnu (zaliv ANZAC) na polotoku uničil 4049 hektarjev gozda. Ta požar je turško vlado spodbudil k popisu naravnih in kulturnih virov polotoka. Vzporedno s tem popisom so se začele raziskave in novi razvojni načrti. Projektna ekipa urbanistov z Bližnjevzhodne tehnične univerze (METU), ki jo je vodil Raci Bademli, je kritizirala prejšnji razvoj, ki je povzročil uničenje kulturno dragocenih zemljišč in se zavzemala za nov načrt. Del tega predloga je bil, da se polotok poimenuje Park miru. Ta oznaka bi privedla do manj invazivnega razvoja in ohranjanja pokrajine polotoka. Leta 1998 je potekal »Mednarodni natečaj za ideje in oblikovanje parkov miru na polotoku Gallipoli«, na katerem sta zmagala norveška arhitekta Lasse Brøgger in Anne-Stine Reine, njun projekt pa je prejel nagrade za inovativnost, vendar ni bil nikoli dokončan.

Leta 1998 je bil Nacionalni zgodovinski park polotoka Gallipoli predlagan za območje svetovne dediščine pod naslovom Çanakkale (Dardanelles) and Gelibolu (Gallipoli) Battles Zones in the First World War.Unesco Leto zatem sta avstralska in novozelandska vlada ugotovili, da se njihovi državljani vse bolj zanimajo za obisk parka. To je sprožilo predlog za spominsko mesto ANZAC in letno slovesnost. Avstralska in novozelandska vlada sta ustvarili načrt v vrednosti 1,2 milijona dolarjev za ustanovitev novega spominskega mesta. Hkrati je turška vlada obljubila 100 milijonov dolarjev za izboljšanje infrastrukture na tem območju.

Kar naj bi bil usklajen projekt med Avstralijo, Novo Zelandijo in Turčijo, se je spremenilo v vrsto nesoglasij. Katastrofa sporov je povzročila motnje v pokrajini, kulturni dediščini in celo človeških posmrtnih ostankih. Čeprav je bila posledica nesoglasij med vsemi vpletenimi državami, je avstralska vlada priznala svoje napake.

Leta 2005 se je začelo več projektov v spomin na dogodke med prvo svetovno vojno. Odkrili so nova turška pokopališča, ki so bila zato zgrajena za javno objavo. Za izboljšanje turistične infrastrukture so zgradili tudi več parkirišč in širše ceste za turistične avtobuse.

Geografija in pokrajina O krajinski zasnovi Zgodovinskega narodnega parka polotoka Galipoli se je od konca prve svetovne vojne razpravljalo več sto arhitektov. Kot je izjavil arhitekt Tony Watkins: »Obisk Galipolja lahko spremeni ljudi, kdo so in kako vidijo svet. Obisk jih lahko dvigne, da lahko vidijo onkraj svojih obstoječih obzorij. To ni navaden kraj. Močna galipoljska pokrajina ima veliko povedati. 5000 let zgodovine.«

Galipoli je v Trakiji v Turčiji in ga na zahodu obdaja Egejsko morje, na vzhodu pa Dardanele. Polotok Galipoli je na evropskem delu države in je znan po svoji bogati zgodovini že izpred prve svetovne vojne. Polotok se razteza približno 60 kilometrov jugozahodno v Egejsko morje in je na kateri koli točki širok od enega do dveh kilometrov.

Znamenitosti V okviru »Dolgoročnega razvojnega načrta zgodovinskega narodnega parka polotoka Gallipoli« so bila imena 60.000 vojakov zapisana na 1670 betonskih ploščah v spomin na njihovo smrt. Ta spomenik je bil zgrajen na 8000 kvadratnih metrih zemljišča. Ob gradnji plošč so krajinski oblikovalci posadili tudi ciprese, da bi ohranili pokrajino in naravo zemljišča, ki je bilo prej prekrito z asfaltom. To grobišče je eno od mnogih zgodovinsko pomembnih najdišč na polotoku.

Nacionalna dediščina na polotoku vključuje 50 turških pokopališč mučenikov, 29 turških spomenikov in epigrafskih spomenikov, 34 pokopališč in spomenikov, 6 trdnjav, 14 bastionov, 32 arheoloških najdišč in 36 podvodnih razbitin. Celoten seznam vojnih pokopališč in spomenikov na polotoku Gallipoli najdete tukaj.

Priljubljena zabava avstralskih in novozelandskih obiskovalcev na polotoku Gallipoli je sprehod ANZAC. Ta dvokilometrska pot popelje turiste skozi 11 območij, kjer so se med vojno nahajali predvsem pripadniki enot ANZAC. V narodnem parku so zelo priljubljeni tudi avdio ogledi in vodniki.

Russellov vrh Russellov vrh je del planote, ki je del galipolske bitke služil kot severna frontna črta enot ANZAC. Planota je polna vrste sistemov jarkov, ki so še danes jasno vidni. Na severozahodnem koncu planote je Nek. Nek so držali osmanski Turki in je povezava z Drugim grebenom. Tudi Drugi greben so držali zavezniki, vendar zaradi turškega nadzora nad Nekom ni bil nikoli združen z Russellovim vrhom.

Trenutno se pojavljajo težave s turisti, ki si ustvarjajo lastne sprehajalne poti skozi jarke, kar moti zgodovinski pomen zemljišča. Najdenih je bilo zelo malo artefaktov, vendar so iz zemlje štrleli bodeča žica, majhni keramični koščki in majhne kovinske posode za hrano. Znano je, da je večina dovršenega sistema jarkov obstajala, vendar ga ni več mogoče najti, preostala območja pa kažejo posledice erozije.

Turški Quinn's Nasproti Quinn's Post, ki so jo držali enote ANZACS, je Turški Quinn's. Turški Quinn's je bila postojanka, ki so jo nadzorovali osmanski Turki. Od prvega dne galipolske bitke so Turki lahko obdržali to mesto, dokler se zavezniške sile niso umaknile s polotoka. Turški in ANZAC jarki so bili na določenih točkah na območju manj kot 5 metrov narazen. Med galipolsko bitko sta obe strani menili, da so ti jarki najbolj nevarna mesta na polotoku.

Obrisi jarkov pri Turškem Quinn'su so še vedno dobro vidni. Najdišče je zdaj prekrito z novim rastlinjem in grmičevjem. Čeprav so obrisi jarkov jasni, so jarki večinoma zasuti. To je posledica odločitve Turkov, da se vrnejo na vojno območje in v jarke razporedijo nepokopana trupla. Do leta 2005 na tem območju niso našli nobenih artefaktov. Med Quinn'soma je turistična dostopna cesta, ki bi verjetno povzročila odstranitev artefaktov na površini. To območje je bilo znano kot »območje ubijanja na nikogaršnji zemlji«.

Nemški častniški jarek Podobno kot turški Quinn'sov jarek so obrisi bojnih območij nemškega častniškega jarka še vedno dobro vidni. Najdišče je dobilo to ime zaradi položaja dveh nemških vojakov, ki sta prvi dan galipolske bitke usmerjala čete. Na tem najdišču niso našli nobenih artefaktov, in so bili jarki spet zasuti.

Turški jarki pri Lone Pineu

Turški jarki pri Lone Pineu so bili del turške frontne črte. Prvotno naj bi bili rezervni jarki, toda po avgustovski ofenzivi in ​​avstralskem napredovanju na glavnih frontnih črtah so jih nadomestili jarki Lone Pine.

V predhodnem arheološkem pregledu bojišča je bilo ugotovljeno, da ima najdišče še vedno jasne kompleksne sisteme jarkov z minimalno erozijo in zasipanjem. Podobno kot na drugih najdiščih na polotoku so bili kovinske pločevinke in majhni keramični kosi med redkimi artefakti, najdenimi na tem območju.

Prihodnost Zgodovinsko najdišče polotoka Galipoli ni le kraj za spomin na življenja, izgubljena med prvo svetovno vojno, temveč tudi možna lokacija za ekoturizem. Park s svojo »vojno zgodovino, biološko raznovrstnostjo, obalno morfologijo in podnebjem« lahko privabi obiskovalce.

Direktorat za vojne v Çanakkalih in zgodovinsko regijo Galipoli (ÇATAB) nadzoruje upravo in dolgoročno načrtovanje za polotok Galipoli. Njihov cilj je »razviti zgodovinsko območje Gelibolu (Gallipoli) kot muzej na prostem, kjer smo med vojnami v Çanakkalih plačali ceno za našo nacionalno enotnost in skupnost; zaščititi čustvene, zgodovinske in kulturne vrednote tega zgodovinskega območja, skupaj z njegovo naravo, z uporabo univerzalne perspektive, občutka odgovornosti za prihodnje generacije in sodelovanja z veteranskimi vasmi«.

Sklici

Zunanje povezave Çanakkale Geçilmez

Kategorija:Arheološka najdišča v Turčiji Kategorija:Zgodovina Turčije Kategorija:Ustanovitve leta 1973 Kategorija:Narodni parki Turčije Kategorija:Trakija