Menih Hawkeye (v izvirniku Monah Hokaj ) je življenjepisno-zgodovinsko-vojaški roman največjega živečega srbskega pisatelja Vuka Draškovića napisan po resnični življenjski zgodbi lažnega meniha Serafima – sicer profesorja zgodovine Simona Olujića in pisateljevega znanca, ki pa je postal nesvojevoljno ostrostrelec poimenovan Hokaj ( – ) zaradi nezmotljivega opravljanja svoje "rabote" — ubijanja nedolžnih civilov pri srbskem Obleganju Sarajeva (1992-1995) med Razpadanjem Jugoslavije (1989-2006).
'Menih Hawkeye' () je sestavljenka iz „menih“ () in „hawkeye“ ( - ostrostrelec, v izgovoru (). „Menih“ oziroma „Monah“ je srbska ali hrvaška beseda (), ki pomeni meniha a izhaja iz () ter se uporablja na celotnem srbohrvaškem govornem področju; je istoznačnica besede „kaluđer“, ki pa se uporablja le na svetosavskem oziroma srbskem področju in izhaja iz v pomenu redovnik, tj. Bogu posvečena oseba z zaobljubami uboštva, čistosti in pokorščine« - kot je starodavna praksa tudi v katolištvu na Zahodu. „Hawkeye“ - v izgovoru „Hokaj“ - je angleška beseda () v fonetičnem izgovoru hokaj, ki pomeni sokolje oko, ostrostrelec (hawk=sokol; eye=oko). Tako ime nosi tudi priljubljeni nadjunak Marvelovih risank „Hokaj“ ali „Hawkeye“, ki se med drugimi spretnostmi odlikuje tudi v streljanju z lokom; te svoje nadčloveške — vendar ne nadnaravne — spretnosti si ni pridobil na kak čudežen način ali s čarovništvom, ampak z vztrajno vajo; tako na pimer njegovega loka navadni ljudje kljub največjim naporom ne morejo sprožiti - medtem ko on to dela igraje in brez težave.
Drašković kot pisatelj Sporni „Nož“ Leta 1981 je Drašković objavil svoj prvi roman „Sudije“ („Sodniki“), v katerem je opisal sodnika, ki se upira političnim pritiskom. Tukaj je ubesedil svojo izkušnjo, saj je on sam po diplomiranju na Pravni fakulteti v Beogradu začel službo kot sodnik v tem istem mestu. Na ta prvi roman ni bilo kakih posebnih odmevov.Roszkowski, Wojciech; Kofman, Jan (2016). Biographical Dictionary of Central and Eastern Europe in the Twentieth Century. Routledge. str. 1995–1998. ISBN 978-1-31747-593-4.
Ko pa je že naslednje leto objavil svoj drugi roman „Nož“Erlanger, Steven (23. avgust 1999). »Serbs' Other Political Couple: Vuk and Danica Draskovic«. The New York Times., so se usule reakcije od vrha navzdol in so ga napadali "na nož" ter ga končno vrgli iz partije. Roman pripoveduje zgodbo o dečku, čigar družino so pobili med Drugo svetovno vojno bosanski muslimani (pripadniki ustašev), medtem ko so njega pustili pri življenju in ga nato vzgajali po muslimansko; v isti vasi pa so naslednjo noč uprizorili pogrom nad muslimani tudi Srbi (pripadniki četnikov), ki so pri življenju prav tako pustili le enega dečka in ga nato vzgajali po pravoslavno. Ko odrasteta, oba zvesta za svoje poreklo in usodo. Knjiga je sprožila hrupno razpravo, češ da vzbuja versko in narodnostno sovraštvo in da je „protimuslimanska in protihrvaška“ – kakor jo je srbsko bralstvo tudi razumelo. Komunistična partija je za časa Tita poskušala omejevati mednarodnostna trenja z „bratstvom in enotnostjo“ — medtem ko istočasno ni poznala nobene milosti do idejno drugače mislečih "razrednih sovražnikov", zlasti tistih pri drugem narodu.Erlanger, Steven (23. avgust 1999). »Serbs' Other Political Couple: Vuk and Danica Draskovic«. The New York Times. Po Titovi smrti (1892-1980) pa je širjenje verskega in rasnega sovraštva začelo dobivati krila zlasti v Srbski akademiji znanosti in umetnosti (Srpska akademija nauka i umetnosti — SANU). Tam so se zbirali tudi pisatelji, ki so "nove-stare" ideje nacionalizma pretakali v članke in spise, kjer so poudarjali stoletno idejo o ogroženosti srbskega naroda. Med njimi sta bila tudi Dobrica Ćosić, Vuk Drašković in nenazadnje v slovenskem Bohinju bivajoči Titov življenjepisec Vladimir Dedijer. Prek Memoranduma SANU 1986, romanov s tozadevno vsebino ter iskanja ali ustvarjanja mednacionalističnih sporov podprtimi s tisočerimi pismi, ki so potovala tudi iz Vojvodine v BiH, so "prepričljivo dokazovali vsepovsod pričujočo ogroženost srbskega ljudstva", kar je kmalu privedlo do Razpadanja Jugoslavije.
„Menih Hawkeye“ V poznejših letih — ko se je srečeval z novimi zgodovinskimi spoznanji — je začel obravnavati v svojih delih enakovredno tudi srbske "negativce", kar pa mu je "pridobilo" celo krdelo sovražnikov "doma", zlasti v vodstvu države Srbije in SPC. Ta pogumna resnicoljubnost je prižuborela do vrhunca v romanu "Monah Hokaj" ("Menih Hawkeye"; 2023). Drašković razlaga, da je menjal svoje poglede z razlogom zaradi novih spoznanj, ki so ga med krvoločno bratomorno vojno vodila do sklepanja, da niso krivi le "njihovi", ampak tudi "naši". V času „množične blaznosti nacionalizma“ ("masovno nacionalističko ludilo") osemdesetih let je "zbolel" za takorekoč nalezljivo iredentistično histerijo tudi med drugimi sicer odličnimi akademiki tudi on sam; grabila ga je „jeza nad ustaši, ki so morili popolnoma nedolžne Srbe v Drugi svetovni vojni“ („Nož“); med bratomorno vojno devetdesetih pa se je že začel „hudovati tudi nad Srbi, ki so po 'njegovem' Gacku in drugod po Bosni in Hercegovini izvajali strahovito ’etnično čiščenje’ ter preganjali in morili nedolžne muslimane“ („Ožiljci života“). Vrhunec obsodbe neusmiljenega in nesmiselnega divjaštva pa je predstavljalo večletno obleganje Sarajeva, kar je skoraj v obliki dnevnika opisano v pretresljivem življenjepisnem romanu – vrednem Solženicinovega peresa – „Menih Hawkeye“ - v izvirniku "Monah Hokaj".
Glede drugih vzrornikov pri pisanju (tega) romana pa našteva sam pisatelj celo verigo nam bolj ali manj znanih imen: Uzori su mu Vzorniki so mu Za ovaj roman su Vas inspirisali Dostojevski, Tolstoj, Saramago. Kako su ovi pisci uticali na Vaš pristup pisanju i istraživanju dubokih društvenih i moralnih pitanja? „Inspirisale su me sudbine i postradanje stotina hiljada ljudi u državi u kojoj sam rođen, ljudi koji su, rekao bi Simon Olujić, bili žrtve i plijen „zlih okolnosti“. Uzori su mi i Dostojevski, i Tolstoj, i Saramago, i Njegoš, i Crnjanski, i Margaret Mičel, i Kafka, da ne nabrajam.“ »Za ta roman so vas navdihnili Dostojevski, Tolstoj in Saramago. Kako so ti pisatelji vplivali na vaš pristop k pisanju in raziskovanju globokih družbenih in nravnih vprašanj?« »Navdihnila me je usoda in trpljenje sto tisoč ljudi v državi, v kateri sem se rodil; ljudi, ki so bili, kot bi rekel Simon Olujić, žrtve in plen "hudih okoliščin". Vzorniki so mi tudi Dostojevski, Tolstoj, Saramago, Njegoš, Crnjanski, Mitchell in Kafka… da ne naštevam.«
V njem glavni junak "Hokaj" — po materi sicer Črnogorec — iz obetavnega profesorja zgodovine Simona Olujića postaja brezčuten vojaški stroj: ostrosrelec, ki samo po enkrat strelja v svoje "tarče". Udba mu je namreč preprečila odhod v "sovražno Ameriko" za predavatelja ter ga prek nečloveških metod in pritiskov v zaporu "prevzgojila" v fanatičnega srbskega nacionalista — ki nezmotljivo strelja izza svojega varnega skalnatega zavetja na "Špičasti steni" (vidikovac "Špičasta stijena" nad Sarajevom)niti ne vedoč ali strelja na muslimane, na pravoslavce ali na katoličane vse do tistega trenutka, ko zve, da je usmrtil tudi svojo nesojeno ženo, ko je z vrčem šla po vodo na Sebilj česmo — simbol Sarajeva ter jugoslovanskega "bratstva in enotnosti".. Ko je smrtno zadeta mati padla na tla, se je sin jokajoč zgrudil nanjo, Hokaj pa je neusmiljeno ustrelil še njega. Šele naslednji dan je iz TV-dnevnika zvedel, da je med drugimi nedolžnimi žrtvami umoril tudi svojo simpatijo Amro in njenega in svojega lastnega šestletnega sina Jugoslava, ki se je rodil v njegovi odsotnosti in je zanj zvedel šele sedaj.
Odgovornosti za tragične dogodke med jugoslovansko državljansko vojno ta roman ne vali na Tistega, ki je na samem kraju slepo izvrševal nemoralne ukaze poveljnikov v smislu JLA kot: »mrziti na neprijatelja, naređenje izvršenje, izvrši pa se žali«»mrziti na neprijatelja, naređenje izvršenje, izvrši pa se žali«- »sovražnike je teba sovražiti, ukaz je treba (vedno) izvršiti, napravi pa se (potem) pritoži« ampak krivi Tisto ozadje in sovražno miselnost, ki je ustvarjala mitsko ozračje, v katerm je stalno ogroženemu srbskemu narodu in njegovim »svetim vojakom maščevalcem« - podobno kot filmskemu Hokaju (Hawkeye-u) – vse dovoljeno. Tisto zajema »veliko srbskih škofov in duhovnikov, udbašev, poveljnikov smrti, veliko akademikov, pesnikov in časnikarjev, ki so ostrostrelca Hokaja kovali v zvezde in hujskali, ko je ubijal kot najboljši rostrostrelec na sarajevskem razbojništvu«. Njega su okolnosti učinile monstrumom Okoliščine so ga naredile za pošast Snajperista Hokaj, srpsko Oko sokolovo, svoje žrtve rastavljao je od života samo jednim hicem. Nikada nije pucao dva puta u istu „metu“. Kad se osvijestio i pokajao, on u svojoj ispovesti, u optužnici protiv sebe, ne spominje i ne optužuje nikakve „institucije“. Njega su, ubijeđen je, monstrumom i serijskim ubicom učinile „okolnosti“. Književna sijela i guslanja na Palama, crkvena odlikovanja i pohvale, pijane terevenke, skandiranje njegovog imena... Neprimjetno i nimalo voljno, te „okolnosti“ pretvorile su ga u čudovište. Ostrostrelec Hokaj, srbsko Oko sokolovo, je svoje žrtve ločeval od življenja z enim samim strelom; nikoli ni dvakrat ustrelil iste "tarče". Ko se je ovedel in se pokesal, v svoji izpovedi, v svoji obtožnici proti sebi, ne omenja in ne obtožuje nikakršne "ustanove". Prepričan je, da so ga za pošast in serijskega morilca naredile "okoliščine": književni večeri in guslanja na Palah, cerkvena odlikovanja in hvalopojke, pijane terevenke, skandiranje njegovega imena ... Neopazno in sploh nehote so ga te "okoliščine" spreminjale v pošast.
Dogajanje Osrednji del romana predstavlja trenutek, ko ostrostrelec kot z gromom zadet v globino duše spozna nemoralnost takega poboja. Ta preobrat se zgodi šele, ko slučajno med dnevnimi poročili zve za imena žrtev včerajšnjega pokola. Med njimi je bilo ime tudi njegove izvoljenke, kakor tudi njenega otroka. Kot blisk ga je prešinilo, da sta se tisto edino noč v kavarni hotela „Bristol“ in potem pri njej doma — ko sta "vodila ljubav" — pogovarjala, da bosta dala svojemu otroku ime Jugoslav. In sedaj je zvedel, da je sad njune ljuezni on sam umoril — že šestletnega, a da ni niti slutil, da obstaja – in s tem zatrl za vedno tudi svojo prihodnost. V tem romanu se pokaže nesmiselnost in blaznost vojne, ki navadno ne pokaže, kdo ima prav, ampak bolj „ko je jači taj kvači“ („kdor je močnejši, ta dobiva“) — medtem ko "gor plačajo" nedolžni in nezaščiteni; sledi tudi kesanje, ki pa mu manjka katarza — očiščevanje ter zadoščevanje. Le-to preprečijo ravno tisti, torej najvišji predstavniki SPC, ki bi jo morali spodbujati, če bi seveda bili na višini svojega duhovnega poklica in ne pod vplivom dnevne nacionalistine politike, čeprav prikrite s "Svetosavjem". „Sarajevo Safari” „Sarajevski Safari” Početkom decembra 1993. godine, granatiranje grada se primirilo, a sumaglica je pritisnula sarajevsku kotlinu. Pomjerio sam se sa Špicaste stijene, da budem bliže svojim metama. U sumaglici sam ugledao odraslu osobu s povejom kantom u ruci kako žuri ka Sebilj česmi, obučenu u bundu, sa šubarom na glavi. Nisam mogao razaznati da li je žena ili muškarac, niti je li s njom dijete.“Meni je to, ionako, bilo svejedno…” (Ova rečenica ilustrira hladnoću i otuđenost snajperiste, te njegovu dehumanizaciju žrtava pod uticajem ideologije i ratne propagande.) Meta je pala na leđa. Na malom trgu oko Sebilja, kotrljala se kanta koja neće biti napojena vodom, a dijete je leglo na nepomično tijelo. Pucao sam još jednom. Sutradan je u lovačkom domu, nedaleko od Pala, priređena velika gozba za ratne glavešine, vladike i akademike. Pozvali su i nas snajperiste. Pred sumrak, kad su najvažnije zvanice počele odlaziti, neko je uključio tranzistor da čujemo šta javlja Radio Sarajevo: