Sujunčhodža kan (perzijsko: سویونچ خوجه خان‎, Sojunč Hodža Kan, uzbeško: Suyunchxoʻjaxon/Suyunchakxon/Suyunchik Sulton) je bil potomec Timurida Mirze Ulug Bega, drugega vladarja iz uzbeške dinastije Šajbanidov, ki je od leta 1511 do 1512 vladal Buharskemu kanatu in v letih 1503/1508–1525 služil kot apanažni vladar Taškentskega vilajeta, * 1454, † 1515, Taškent.

Med njegovo vladavino in vladavino njegovih naslednikov se je v literarnem življenju regije okrepila vloga uzbeškega jezika in Taškent je postal privlačen za številne člane intelektualne elite.

Ime Pravo ime Sujunčhodže kana je bilo Abdu Nasr Kamal ad-din Sevinč-beg, zato se v zgodovinski literaturi njegovo ime omenja tudi kot Sevinčhodža kan in Sevinčhodža..

Poreklo Abulhair kan (1428-1468), ustanovitelj Uzbeškega kanata, je imel enajst sinov. Deveti od njih je bil Sujunčhodža sultan. Njegova mati je bila Rabija Sultan Begim, hči timuridskega vladarja Mirze Ulug Bega (1409–1449). Abulhair kan in Rabija Sultan Begim sta imela še dva sinova: Sujunčhodževega starejšega brata Kučkundži sultana in njegovega mlajšega brata Ak-Burun sultana.

Politika in vojaška dejavnost V zadnjih desetletjih 15. stoletja je Sujunčhodža sultan sodeloval v šajbanidskih bojih za prevlado v Uzbeškem kanatu proti Kerej kanu in Džanibek kanu. V zgodnjem 16. stoletju se je udeležil tudi pohodov svojega nečaka Mohameda Šajbanija kana v Transoksanijo. Priznani teolog, popotnik in zgodovinar Ruzbeh kan Isfahani ga je opisal takole:

"Njegova visokost, pogumni, plemeniti sultan, slavni vladar, visoki padišah, Sujunčhodža sultan, ki je [biser] morja bitij njegovega veličanstva ... Veliki kan Abu-l-Hair-kan ... Prestol Taškenta in regije, ki so mu podrejene, so v močni in mogočni roki Njegove Visokosti."

Šajbani kan (1500–1510), ustanovitelj nove dinastije, je leta 1503, po drugih virih leta 1508, imenoval svojega strica Sujunčhodžo sultana za sultana Taškentskega vilajeta. Po zapisih Hodže Abulbaka ibn Bahauddina (17. stoletje) je šajbanidska vojska pod vodstvom Sujunčhodže sultana oblegala Taškent in ga na koncu zavzela, kljub junaški obrambi mesta, ki jo je organiziral Hodža Tahir, potomec šejka Havanda Tahurja.

Ruzbikan Isfahani je v svojih spisih opisal sestavo vojske Sujunčhodže Sultana. Po njegovih besedah je vojsko, ki je štela več kot deset tisoč mož, sestavljala uzbeška konjenica, "katere izvor ni bil povezan z Mongoli in Čagatajci". Avtor je zelo hvalil zasluge njegove vojske.

Vrhovni kan Šajbanidov – kan Buharskega kanata Leta 1511, nekaj mesecev po nepričakovani smrti Šajbani kana v bitki pri Mervu, je bil Sujunčhodža kan izvoljen za vrhovnega kana. Njegovo ustoličenje je bilo v Samarkandu v Timurjevi stolni mošeji, bolj znani kot mošeja Bibi Hanum.

thumb|слева|300px|Safavidski Iran

Medtem je safavidski šah Ismail I. nadaljeval svoje prodiranje proti vzhodu. Herat je zavzel brez boja in na ključna mesta imenoval svoje ljudi. Spomladi 1511 je vdrl preko Amu Darje v južni Turkestan. Mohamed Timur Sultan in Ubajdulah kan sta prek nekdanjega Šajbanijevega vezirja Hodže Kamala ad-Dina Mahmuda Sagardžija prosila Ismaila I., naj ne vdre v Transoksanijo, s čimer se je šah strinjal. Dejanje njegovih sorodnikov je Sujunčhodža kana razjezilo, da je vse pokrajine na levem bregu Amu Darje za kratek čas prepustile Safavidom.

Pohod v Fergansko dolino thumb|right|300px|Ferganska dolina na sodobnih zemljevidih Srednje Azije

Leta 1511 je Sujunčhodža kan organiziral pohod proti ferganskemu sultanu Said Kanu, ki ga je Babur imenoval za guvernerja Ferganske doline. Bitka med njima se je zgodila v bližini reke Angren. V njej je sodeloval tudi sam Sujunčhodža kan. Sultanove sile so bile kljub številčni premoči dvakrat premagane. Sujunčhodža kan je v Ferganski dolini pustil svojega sina Keldija Mohameda, sam pa se je vrnil v Taškent. Sultan Said Kan je pobegnil v vzhodni Turkestan in tam kasneje ustanovil Mogulski kanat.

Gijduvanska bitka Leta 1512 se je v Gijduvanu odvila odločilna bitka med vojsko Šajbanidov iz Transoksanije in vojsko Safavidov iz Irana. V tej bitki so Šajbanidi pod vodstvom Ubajdulaha kana dosegli odločilno zmago nad vojsko Hadžma Sanija.

Politika in vladavina v Buharskem kanatu Po vzponu na prestol je Sujunčhodža kan svojim sorodnikom vrnil fevde, ki jim jih je na silo odvzel Šajbani. Šajbanijevemu sinu Mohamedu Timurju Sultanu je podelil južne regije Keš, Nesef, Guzar in Derbent z njihovimi sosednjimi zemljišči, se pravi ozemlje do bregov Amu Darje. Konec leta 1512 so se vsi šajbanidski sultani zbrali v Samarkandu in s soglasjem Ubajdulaha kana poklicali Sunčhodža kanovega starejšega brata Kučkundžija sultana, da bi služil kot vladar. Sujunčhodža kan se nazivu vrhovnega kana je odpovedal in ga po načeku seniorstva prenesel na svojega starejšega brata. Vrhovni kan dinastije je postal Kučkundži kan (1512–1530).

V tem obdobju so pred razglasitvijo Sujunčhodže kana za vrhovnega kana Šajbanidov plemiči organizirali v Samarkandu sestanek, ki ga je vodil Hodža Nizam, vodja divana Ubajdulah sultana. Ubajdulah sultan se je s soglasjem samarkandskih plemičev razglasil za kana in ukazal, naj se v njegovem imenu prebere hutba, nato pa je poslal veleposlanika, da bi o tem obvestil Sujunčhodžo. Sujunčhodži je podelil Buharo, ki jo je osvojil, vrhovna oblast pa je ostala ostala v rokah Ubajdulaha kana. Sujunčhodža je opdpotoval v Buharo in od tam razdelil zemljišča med šajbanidske sultane.

Politika v Taškentskem vilajetu Potem ko je bil njegov brat razglašen za vrhovnega kana, se je Sujunčhodža kan vrnil v svoj fevd. Medtem se je Mohamed Kasim Kuhburde, ki ga je pustil za guvernerja Taškenta, zaprl v mestno citadelo in Sujunčhodža kan je bil prisiljen organizirati obleganje. Po nekaj dneh obleganja je bila trdnjava zavzeta in nekaj upornikov je bilo obsojenih na smrt. Sujunčhodža kan je od takrat dalje vladal s častnim nazivom kan.

Bitke proti kazaškim kanom in sultanom 23. februarja 1509 je bil Šajbani kan prisiljen izvesti tretji pohod proti severovzhodnim mejam, saj je Džaniš sultan pred tem začel plenilski pohod proti Buhari in Samarkandu in ujel veliko ljudi. V bitki proti njemu je sodeloval tudi Sujunčhodža s svojo 13.000-glavo vojsko. Po pisanju Ruzbikana Isfahanija se je Sujunčhodževa vojska med bitko še posebej odlikovala po svoji enotnosti, borbenem duhu in pogumu.

Leta 1513 je Sujunčhodža kan odbil napad Kasima kana na Taškent. Kasim kan je sredi bitke padel s konja, a je čudežno preživel, ker ga nasprotniki niso prepoznali. Mirza Mohamed Hajdar piše, da "Kasim kan po tem ni več sanjal o osvajanjih". Sujunčhodža kan je izvedel več pohodov proti kazaškim sultanom in se vrnil s precejšnjim plenom. Ибрагимова С. К. Некоторые данные к истории казахов XV-XVI вв. V: Известия АН Казахской ССР. Серия истории, археологии и этнографии. Arhivirano 13. novembra 2017. Известия АН Казахской ССР. 1956. № 3.

Kulturna politika thumb|слева|200px| Miniatura iz obdobja Šajbanidov iz dela Masuda bin Osmana Kuhistanija Tarih-i Abu-l-Hajr-kani; Džalal ad-Din, ki je kril umik svojih čet in nato pobegnil s plavanjem s konjem čez Ind, si pred Džingiskanom, osuplim nad njegovim pogumom, obriše meč thumb|Right|200px|Miniatura iz šajbanidskega obdobja (1523)

Z vladavino Sujunčhodža kana in njegovih naslednikov se je vloga uzbeškega jezika v literarnem življenju regije povečala. Taškent je postal privlačno središče za številne predstavnike intelektualne elite. Po njegovem naročilu je bilo več del prevedenih iz perzijščine v uzbeščino. Kasneje je bil za njegovega sina Navruza Ahmeda kana prepisan čudovito izdelan rokopis Bustan perzijskega pesnika Sadija Širazija.

Uradni dokumenti taškentskih apanažnih vladarjev so bili sestavljeni tudi v stari uzbeščini.Мукминова Р.Г. Из истории культурной жизни Ташкента конца XV—XVI века. Общественные науки в Узбекистане. 1983. № 9. str. 26—30 Nekaj teh dokumentov se je ohranilo in so vključeni v zbirko rokopisov Inštituta za orientalske študije Akademije znanosti Uzbekistana pod inventarno številko 1644 in so zelo zanimivi za znanost. Zbirka vsebuje 146 fermanov, sujurgalskih in tarhanskih listin iz 16. do 19. stoletja, ki so jih izdali kani in lokalni vladarji v imenu sadžidov iz Karaskana, potomcev "svetega" sultana Saida. Najstarejši dokument je izdal Sujunčhodža kan leta 928 po hidžri (po gregorijanskem koledarju 1521/1522) Saidu Fazilu Aliju, zadnjega pa Nasriddin kan, sin Hudojar kana, v imenu Saida Džalaludina Hodže v radžebu leta 1292 po hidžri (avgust 1876).

Sujunčhodža kan je bil razsvetljen vladar in je sledil tradiciji svojih prednikov Mirze Ulug Bega in Abulhadžir kana. Na svojem dvoru je zbiral priznane učenjake, pisatelje in pesnike. Med njimi so so bili Zajnidin Vasifi, Abdulah Nasrulahi in Masud ibn Osmani Kuhistani. Od leta 1518 je Vasifi služil tudi kot učitelj Sujunčhodža kanovega sina Keldija Mohameda, s katerim se je po očetovi smrti leta 1525 preselil v Taškent. Po Keldijevi smrti je postal učitelj njegovega sina Abu al-Muzafarja Hasana Sultana.

Abdulah Nasrulahi je v imenu Sujunčhodže kana v stari uzbeščini napisal svoje zgodovinsko delo Zubdat al-asar.

Po mnenju akademika V. V. Bartolda temelji zgodovinsko delo Masuda ibn Osmanija Kuhistanija z naslovom Tarih-i Abu-l-Hajr-kani na pripovedi enega od udeležencev, morda samega Sujunčhodža kana, po mnenju drugih pa na izgubljenih dokumentih.

Sujunčhodža kan je povezan z gradnjo znamenitega čarbaga, štiridelnega vrta v Taškentu, imenovanega Kejkavuz. V tem vrtu so se zbirali pesniki, pisatelji, glasbeniki in učenjaki fikha oziroma muslimanskega prava in prirejali literarne razprave in festivale. V vrtu sta bila tudi sedež taškentskega kana in bolnišnica, namenjena predvsem uzbeškim sultanom, ranjim v bitki.

Družina thumb|Right|250px|Medresa Barak kana, počivališče Sujunčhodže kana, je bila zgrajena v letih 1531–1532 po ukazu njegovega sina Navruza Ahmeda kana

Sujunčhodža kan je imel dva sinova: Keldi Mohameda kana, ki je vladal v Taškentu od leta 1525 do 1532, in Navruza Ahmeda kana, ki je vladal v Taškentu od leta 1532 do 1551. Od leta 1552 do 1556 je bil tudi kan Samarkanda.

Njegova vnuka, Baba kan in Derviš kan sta skupaj vladala Taškentu, Andižanu in Turkestanu.

Smrt Sujunčhodža kan je umrl v Taškentu leta 1525. Po legendi je bil pokopan v Turkestanu, kjer je njegov nagrobnik. Legenda ne ustreza zgodovinski resničnosti, saj je bil pokopan v mavzoleju Kuk-Gumbaz v sklopu Barak kanove medrese, delu kompleksa Hazrat Imam v Taškentu.

Leta 1525 je oblast v Taškentski kneževini prešla na njegovega sina Keldija Mohameda.Journal of Central Asia. Vol. 16. Centre for the Study of the Civilizations of Central Asia, Quaid-i-Azam University, 1993. str. 67 V zgodovinskem delu Zubdat al-asar, ki ga je napisal kanov sodobnik Abdalah Nasrulahi, je v zgodbi o smrti Sujunčhodže kana zapisano, da je pred smrtjo imenoval svojega sina Keldija Mohameda za sultana sultanov in nanj prenesel svojo oblast.

Sklici

Viri

Бартольд В.В. Сочинения. Работы по отдельным проблемам истории Средней Азии: т. 9. М.: Наука, 1964. str. 661. Бартольд В.В. Сочинения. Работы по источниковедению: в 9 т. М.: Наука, 1973. Т. 8. str. 725. Зияев Х.З. История Ташкента с древнейших времен до победы Февральской буржуазно-демократической революции . Буряков Ю.Ф. Фан, 1988. str. 71. ISBN 5-648-00434-6. История Казахстана. Алматы: Атамұра, 1997. Т. 2. str. 365. Материалы по истории казахских ханств XV-XVIII веков. Извлечения из персидских и тюркских сочинений. Пер. К.А. Пищулиной. Алма-Ата: Наука, 1969. Мукминова Р.Г. К истории аграрных отношений в Узбекистане XVI в. По материалам "Вакф-наме".Наука, 1966. Смагулов Э. Очерки по истории и археологии средневекового Туркестана. Григорьев Ф., Итенов А. Ғылым, 1999. Тревер К.В. История народов Узбекистана. От образования государства Шейбанидов до Октябрьской Революции. Якубовский А.Ю. Воронец М.Э. АН УзССР, 1947.