Ruteni

Ruteni je eksonim latinskega izvora, ki se je prej rabil v Vzhodni in Srednji Evropi kot skupni etnonim za vzhodne Slovane, zlasti v poznem srednjem veku in zgodnjem novem veku. Latinski izraz (ednina ) se je v srednjeveških virih rabil za opis vseh vzhodnih Slovanov Litovske velike kneževine, kot eksonim za ljudi nekdanje Ruse, vključno s predniki modernih Belorusov, Rusinov in Ukrajincev. Raba Ruteni in sorodnih eksonimov se je nadaljevala v zgodnjem novem veku in razvila več različnih pomenov, tako glede regionalnega obsega kot dodatnih verskih konotacij (kot je pripadnost Rutenski grkokatoliški cerkvi).

V srednjeveških virih se je latinski izraz pogosto rabil za vzhodne Slovane na splošno, s čimer je zajemal vse endonime in njihove različne oblike (: rusini, : rusini). Z odločitvijo za rabo eksonimskih izrazov so bili avtorji, ki so pisali v latinščini, razbremenjeni potrebe po natančni rabi teh izrazov, enako kakovost rutenskih eksonimov pa se pogosto prepozna tudi pri modernih, predvsem zahodnih avtorjih, zlasti tistih, ki raje rabijo eksonime (tujega izvora) kot endonime.

V zgodnjem novem veku se je eksonim rutenski najpogosteje rabil za vzhodnoslovansko prebivalstvo poljskolitovske Republike obeh narodov, območja, ki je od 15. do 18. stoletja obsegalo ozemlja moderne Belorusije in Ukrajine. V nekdanji Avstro-Ogrski monarhiji se je isti izraz () rabil do leta 1918 kot uradni eksonim za celotno ukrajinsko prebivalstvo znotraj meja monarhije.

Zgodovina

Ruteni, napačno ime, ki je bilo tudi ime izumrlega in nepovezanega keltskega plemena v starodavni Galiji, je bilo rabljeno v zvezi z Ruso v Annales Augustani iz leta 1089. Alternativna zgodnjenovoveška latinizacija, (množina ), je bila po Borisu Unbegaunu izpeljana iz imena Rusin. Žiga Herberstein je pri opisovanju dežele Rusija, v kateri so živeli Ruteni, ki se imenujejo Rusi, trdil, da je prvi guverner, ki vlada Rusiji, moskovski veliki knez, drugi litovski veliki knez in tretji poljski kralj.

Po mnenju profesorja Johna-Paula Himke z Univerze Alberte beseda ni vključevala modernih Rusov, ki so bili po vsej Zahodni Evropi znani kot Moscovitae Moskoviti (Moskovčani). Vasilij III., ki je v 16. stoletju vladal Moskovski veliki kneževini, je bil v evropskih latinskih virih znan kot . Jacques Margeret je v svoji knjigi Država Ruskega imperija in Moskovska velika kneževina (Estat de l'empire de Russie, et grande duché de Moscovie) iz leta 1607 zapisal, da je ime »Moskoviti« za prebivalstvo Ruskega carstva (imperija) napaka. Med pogovori so se imenovali rusaki (kar je pogovorni izraz za Ruse) in le prebivalci prestolnice so sami sebe imenovali Moskoviti. Margeret je menil, da je ta napaka hujša od tega, da bi se vse Francoze imenovalo »Parižani«. Profesor David Frick z Ukrajinskega raziskovalnega inštituta Univerze Harvard je v Vilni našel tudi dokumente iz leta 1655, ki dokazujejo, da so bili Moskoviti v Litvi znani tudi kot Ruteni. Portugalski pesnik iz 16. stoletja Luís Vaz de Camões je v svojem epu Luzijada (Os Lusíadas) (Canto III, 11) jasno zapisal:

pri čemer je razlikoval med Ruteni in Moskoviti.

Po delitvi Poljske se je izraz rutenski nanašal izključno na ljudi z rusinsko in ukrajinsko govorečih območij Avstro-Ogrske, zlasti v Kraljestvu Galicije in Lodomerije, Bukovini in Zakarpatju.

Na zahtevo metropolita Mihajla Levickega je leta 1843 izraz rutenski postal uradno ime za Rusine in Ukrajince v Avstrijskem cesarstvu. Ivan Franko in Stepan Bandera sta bila na primer v potnih listih navedena kot Rutena (). Do leta 1900 se je vse več Rutenov začelo imenovati Ukrajinci. Z vzponom ukrajinskega nacionalizma sredi 19. stoletja se je raba izraza »rutenski« in sorodnih izrazov med Ukrajinci zmanjšala in se ni več rabila v Vzhodni in Osrednji Ukrajini. Večina ljudi v zahodni regiji Ukrajine je temu zgledu sledila pozneje v 19. stoletju. V začetku 20. stoletja je ime ukrajinska mova (»ukrajinščina«) sprejel velik del ukrajinsko govorečega literarnega razreda v avstro-ogrskem Kraljestvu Galicije in Lodomerije.

Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 so nastajale in razpadale nove države; meje so se pogosto spreminjale. Po izjemno nasilnih letih 1917–23, vključno s trajajočo rusko državljansko vojno, poljsko-sovjetsko vojno, litovsko-sovjetsko vojno in poljsko-litovsko vojno, so se rusinsko in »prosto hovor« (preprosti govor) govoreče ljudstvo v vzhodni Avstro-Ogrski znašlo razdeljeno med Češkoslovaško, Poljsko in Romunijo. Označevanje rutenskega »preprostega govora« kmetov kot »ukrajinskega« se je v Rusiji in ZSSR že začelo in je bilo sprva povezano s Sovjeti, ki so si aktivno prizadevali širiti kmečke izraze v mestih (glej ukrajinizacija) in tako razvili hibridni jezik suržik.

Ko je ameriški diplomat George Frost Kennan marca 1939 komentiral nacistično nemško delitev Češkoslovaške, je zapisal: »Za tiste, ki sprašujejo, ali so ti kmetje Rusi ali Ukrajinci, obstaja samo en odgovor. Niso ne eno ne drugo. So preprosto Ruteni.« Paul Robert Magocsi poudarja, da imajo moderni Ruteni »občutek narodnosti, ki se razlikuje od Ukrajincev«, in Ukrajince pogosto povezujejo s Sovjeti ali komunisti.

Po širitvi sovjetske Ukrajine po drugi svetovni vojni se je več skupin, ki se prej niso imele za Ukrajince, združilo z ukrajinsko identiteto, in to ne povsem po lastni izbiri.

Rutenska terminologija na Poljskem

V medvojnem obdobju 20. stoletja se je izraz rusin (Ruten) rabil tudi za ljudi iz Kresy Wschodnie (vzhodnega obmejnega območja) v Drugi poljski republiki in je vključeval Ukrajince, Rusine in Lemke oziroma pripadnike uniatske ali grkokatoliške cerkve. V Galiciji je poljska vlada aktivno nadomeščala vse omembe »Ukrajincev« s staro besedo rusini (»Ruteni«).

Poljski popis prebivalstva leta 1921 je Ukrajince štel za nič drugega kot za Rutene, medtem ko so Belorusi že postali ločen narod, kar se v poljščini dobesedno prevaja kot »Beli Ruteni« (). Vendar pa je poljski popis prebivalstva leta 1931 beloruščino, ukrajinščino in rusinsko štel kot ločene jezikovne kategorije, rezultati popisa pa so se bistveno razlikovali od prejšnjih. Po mnenju rusinsko-ameriškega zgodovinarja Magocsija je poljska vladna politika v 1930-ih sledila strategiji tribalizacije, pri čemer je različne etnografske skupine Lemke, Bojke in Hucule, pa tudi stare Rutene in rusofile obravnavala kot različne od drugih Ukrajincev in ponujala pouk v lemkovskem vernakularju v državnih šolah, ustanovljenih v najzahodnejši regiji Lemkovina.

Poljski popis prebivalstva leta 1931 je navedel »beloruski«, »rusinski« in »ukrajinski« () kot ločene jezike.

Karpatorutenski etnonimi

Do konca 19. stoletja se je v več zahodnih jezikih začel rabiti še en sklop izrazov, ki je združeval regionalne karpatske in rutenske oznake, s čimer so nastali sestavljeni izrazi, kot je Karpato-Ruteni. Tudi ti izrazi so pridobili več pomenov, odvisno od spreminjajočega se geografskega obsega izraza Karpatska Rutenija. Ti pomeni so segali od širše rabe kot oznake za vse vzhodne Slovane v karpatski regiji do ožje uporabe, ki se je osredotočala na tiste krajevne skupine vzhodnih Slovanov, ki niso sprejele sodobne ukrajinske identitete, temveč so se raje odločile ohraniti svojo tradicionalno rusinsko identiteto.

Oznaki Rusin in Karpato-Rusin sta bili v Sovjetski zvezi prepovedani do konca druge svetovne vojne junija 1945. Ruteni, ki so se identificirali pod etnonimom Rusin in se imeli za nacionalno in jezikovno skupino, ločeno od Ukrajincev in Belorusov, so bili potisnjeni v karpatsko diasporo in so formalno delovali med velikimi priseljenskimi skupnostmi v ZDA. Do vseevropskega preporoda je prišlo šele s padcem komunistične oblasti leta 1989. To je povzročilo politične konflikte in obtožbe o spletkah proti rusinskim aktivistom, vključno s kazenskimi ovadbami. Rusinska manjšina je na Slovaškem dobro zastopana. Enotna kategorija ljudi, ki so svojo etnično pripadnost navajali kot Rusin, je bila ustvarjena v 1920-ih; vendar pa ni obstajal splošno sprejet standardiziran rusinski jezik.

Slovaška vlada je Rusine () razglasila za samostojno narodno manjšino (1991) in rusinščino priznala kot samostojni jezik (1995).

Špekulativne teorije

thumb|right|220px|Latinska spominska plošča iz leta 1521, ki omenja italskega kralja Odoakra (476–493) kot (Petersfriedhof, Salzburg).

Od 19. stoletja se je pojavilo več špekulativnih teorij o izvoru in naravi srednjeveške in zgodnje moderne rabe rutenskih izrazov kot poimenovanj za vzhodne Slovane. Nekatere od teh teorij so se osredotočale na zelo specifičen vir, spominsko ploščo iz leta 1521, ki je bila postavljena v katakombni kapeli svetega Maksima v Petersfriedhofu, grobišču Opatije svetega Petra v Salzburgu (v sedanji Avstriji). Plošča vsebuje latinski napis, ki omenja italskega kralja Odoakra (476–493) kot kralja »Rutenov« () in pripoveduje zgodbo o mučeništvu svetega Maksima med invazijo več ljudstev v Norik leta 477. Zaradi zelo poznega datuma (1521) in več anakronističnih elementov velja vsebina te plošče za legendarno.

Kljub temu so nekateri avtorji (predvsem nestrokovnjaki) to ploščo uporabili kot »vir« za več teorij, ki so poskušale povezati Odoakra s starodavnimi keltskimi Ruteni iz Galije, s čimer so zagotovili tudi navidezni most do kasnejših srednjeveških avtorjev, ki so vzhodne Slovane označevali za Rutene. Na tej podlagi je nastal celoten niz špekulativnih teorij o domnevni povezavi med starodavnimi galskimi Ruteni in kasnejšimi vzhodnoslovanskimi »Ruteni«. Kot je ugotovil Magocsi, bi bilo treba te teorije obravnavati kot »inventivne zgodbe« »ustvarjalnih« piscev.

Geografija

Od 9. stoletja je bila Kijevska Rus sedaj del sodobnih držav Ukrajine, Belorusije in Rusije v Zahodni Evropi znana pod različnimi imeni, izpeljanimi iz imena Rus. Latinizirani izrazi, kot sta ali , so se za Kijevsko Rus in njene vladarje uporabljali od 11. stoletja.

Rutenska kultura

thumb|right|220px|Knjiga v rutenščini Georgija-Genadija Bizancija (1657–1733) Kratka zbirka moralnih ali nravnih zapletov (), natisnjena v Trnavi leta 1727

Jezik

Rutenščina (ру́скаꙗ мо́ва, русинська мова) je bil eksonimski lingvonim za tesno sorodno skupino vzhodnoslovanskih jezikovnih zvrsti, zlasti tistih, ki so se govorile od 15. do 18. stoletja v vzhodnoslovanskih regijah poljsko-litovske Republike obeh narodov. Do konca 18. stoletja so se postopoma razšle v regionalne različice, ki so se nato razvile v moderno beloruščino (belorutenščino), ukrajinščino (rutenščino) in rusinščino (karpatorutenščino).

Religije

S spreobrnitvijo kijevskega velikega kneza Vladimirja I. se je začela dolga zgodovina prevlade vzhodnega pravoslavja v Ruteniji. Rusi so sprejeli krščanstvo v bizantinski obliki hkrati s Poljaki v latinski obliki, Litovci pa so večinoma ostali pogani do poznega srednjega veka, preden je njihovo plemstvo po politični združitvi s Poljaki sprejelo latinsko obliko. Širitev Litovske velike kneževine proti vzhodu so olajšale prijateljske pogodbe in medsebojne poroke plemstva, ko se je soočilo z zunanjo grožnjo mongolske invazije na Kijevsko Rus.

thumb|right|220px|Religije v Republiki obeha narodov (1573), ortodoksno krščanstvo v zeleni, katolištvo v rumeni

Do konca 12. stoletja je bila Evropa na splošno razdeljena na dve veliki območji: Zahodno Evropo s prevlado katolištva in Vzhodno Evropo s pravoslavnimi in bizantinskimi vplivi. Mejo med njima je približno zaznamovala reka Zahodni Bug. To je območje, sedaj znano kot Belorusija, postavilo v edinstven položaj, kjer sta se ta dva vpliva mešala in prepletala.

Ruteni

Źródło i licencja