Karluki (, Qarluq,Ethno Cultureerral Dictionary, TÜRIK BITIG paramongolsko: Harluut, Géluólù, , Khallokh, Qarluq) so bili pomembna nomadska turška plemenska zveza, ki je od okoli 5. do 8. stoletja vladala v regijah Kara-Irtiš (Črni Irtiš) in gorovju Tarbagataj zahodno od Altaja v Srednji Aziji.
Iz Karlukov izhaja večina Uzbekov in Ujgurov. Uzbeščina in ujgurščina spadata v karluško podskupino turških jezikov, zato se Uzbeki in Ujguri tako jezikovno kot zgodovinsko razlikujejo od drugih turških ljudstev, kot so Kazahi (Kipčaki) ali Turkmeni (Oguzi).Gulnoza Kakhramonovna Rakhimova. History of The Formation and Establishment of The Uzbek Language Za potomce Karlukov se šteje del Hazarov.
Karluki so bili znani kot koherentna etnična skupina z avtonomnim statusom znotraj Gokturškega kaganata in neodvisni v poznejših gokturških državah (Karluški jabguji, Karahanidski kanat in Karlugidi), preden so bili vključeni v Čagatajski kanat Mongolskega cesarstva. Čagatajski kanat je kmalu sprejel karluške običaje in sčasoma postal zametek kasnejših karluških držav, kot so bile Timuridsko cesarstvo, Mogulistan in Mogulsko cesarstvo. Za Karluke se štejejo tudi nekarluška ljudstva, ki so se odločila za asimilacijo v njihove okvire in postala Karluki.
Karluke so imenovali tudi Uč-Oguzi, kar pomeni 'Trije Oguzi'.Gumilev L.N, 1967, Ancient Turks, str. 61-62 Mahmud al-Kašgari je v Dīwān Lughāt al-Turk zapisal: "Karluki so del nomadskih Turkov. Ločeni so od Oguzov, vendar so Turkmeni, tako kot Oguzi".Divanü Lûgat-it-Türk, prevod Besim Atalay, Turkish Language Association, , book: 1, str. 473 Rašid al-Din Hamadani iz Ilkanata v svojem delu Jami' al-tawarikh omenja Karluke kot eno od oguških (turkmenskih) plemen.
Etimologija Nikolaj Aristov je predlagal, da plemensko ime Karlukov izvira iz krajevnega imena, ki se v slovenščino lahko prevede kot 'divje sibirsko proso'.N. Aristov. "Usuns and Kyrgyzes, or Kara-Kyrgyzes", Bishkek, 2001, str. 142, 245
Peter Golden je predlagal, da izraz qarluğ/qarluq izhaja iz prototurškega *qar – snegsnow (Doerfer List no. 262) , na Turkic Database compiled by Christopher A. Straughn, PhD, MSLIS in zato morda pomeni 'zasnežen'.Golden. Peter B. (1992) An Introduction to the History of Turkic People. Wiesbaden. Njegovo predlog so zavrnili kot ljudsko etimologijo.Erdal, M. (2016). "Helitbär and some other early Turkic names and titles". Turkic Languages 20, 1+2. str. 1-2
Zgodovina Zgodnja zgodovina thumb|300px|Azija leta 600, na kateri je označena lokacija karluških plemen (sedanji vzhodni Kazagstan)
Prva kitajska omemba Karlukov je iz leta 644. Imenuje jih Levji Karluki (kitajsko: Ši-Geluolu).Yu. Zuev. "Early Türks: sketches of history and ideology", Almaty, Dayk-Press, 2002, str. 215
V zgodnjem srednjem veku so tri plemena Gokturškega kaganata oblikovala zvezo Uč Karluk (Trije Karluki). Voditelj zveze se je sprva imenoval elteber in je bil kasneje povišan v jabguja."Karluk Djabghu State (756-940)" Qazaqstan Tarihy Po razdelitvi kaganata na zahodni in vzhodni kaganat okoli leta 600 so Uč Karluki skupaj s Čujueji, Čumi, Gusuji in Bejši postali podložniki Zahodnega turškega kaganata. Po propadu kaganata je karluška konfederacija vključila še druga turška plemena, med njimi Čigile, Tuhse,Golden, Peter B. (1992). An Introduction to the History of the Turkic People. Otto Harrassowitz, Wiesbaden. str. 197 Azi, Turgeši, Haladži, Čarluki in Nušibi, pa tudi iranske Sogdijce ter zahodnoazijske in srednjeazijske migrante.
thumb|200px|levo|Oborožena konjenika na Anikovskem krožniku, Semirečje, okoli l. 800
Leta 630 so Kitajci ujeli Ašino Heluja, išbarskega kagana Vzhodnega turškega kaganata. Njegov naslednik, nižji kan Hubo, je z večino ljudstva in 30.000 vojaki pobegnil na Altaj. Premagal je Karluke na zahodu in Kirgize na severu in prevzel naziv jidžučebi kan. Karluki so se povezali s Teleji in Ujguri proti turškemu kaganatu in sodelovali pri ustoličenju zmagovitega vodje Ujgurov (Toguških Oguzov). Zatem se je manjši del Karlukov pridružil Ujgurom in se naselil v gorovju Bogdo-Ola v Mongoliji, večji del pa se je naselil na območju med Altajem in vzhodnim Tjanšanom.N. Aristov. "Usuns and Kyrgyzes, or Kara-Kyrgyzes", Bishkek, 2001, str. 246–247
Leta 650, v času podreditve Kitajcem, so Karluke tvorila tri plemena: Bulak, Čisi ali SuofuEcsedy, Ildikó "A Contribution to the History of Karluks in the T'ang Period" in Acta Orientalia Academiae Scientiarum Hungaricae, Vol. 34, No. 1/3 (1980), str. 29-32 in Tašili ali Tašlik.Golden, Peter B. (1992). An Introduction to the History of the Turkic People. Otto Harrassowitz, Wiesbaden. str. 197 Na papirju so karluške pokrajine dobile kitajska imena in status kitajskih provinc. Njihovi voditelji so dobili kitajske državne nazive. Kasneje so se Karluki razširili iz doline reke Kerlik vzdolž reke Irtiš v zahodnem delu Altaja do onkraj Črnega Irtiša, Tarbagataja in proti Tjanšanu.N.Aristov, "Usuns and Kyryzes, or Kara-Kyryzes", Bishkek, 2001, str. 246
Do leta 665 je karluško zvezo vodil nekdanji učkarluški beg z nazivom kul-erkin, zdaj preimenovan v jabguja (knez), ki je imel močno vojsko. Karluška predhodnica je zapustila Altajsko regijo in na začetku 8. stoletja dosegla bregove Amu Darje.W. Barthold, "Four Studies In History Of Central Asia", Leiden, E. J. Brill, 1962, str. 87–92
Dinastija Tang je po končni kitajski osvojitvi Transoksanije leta 739 Karluke imela za svoje vazale. Karluki so se okoli leta 745 uprli Gokturkom, takrat prevladujoči plemenski zvezi v regiji, in ustanovili novo plemensko plemensko zvezo z ujgurskimi in basmilskimi plemeni.Encyclopædia Britannica Karluki in Basmili so bili zatem poraženi in prisilno vključeni v plemensko zvezo Toguških Oguzov, ki jo je vodil ujgurski klan Jaglakar.Old Book of Tang vol. 195 "有十一都督，[...] 每一部落一都督。破拔悉密，收一部落，破葛邏祿，收一部落，各置都督五人，統號十一部落"Xu Elina-Qian, Historical Development of the Pre-Dynastic Khitan, University of Helsinki, 2005. str. 199 Ostali so v kitajski vplivni sferi in vse do ločitve od dinastije Tang leta 751 aktivno sodelovali v boju proti muslimanski širitvi na to območje. Karluško vmešavanje v zadeve Zahodnega Turkestana se je končalo po njihovem porazu v bitki pri Talasu leta 751, v kateri jih je premagal arabski general Zijad ibn Salih. Arabci so nato izgnali Karluke iz Ferganske doline.
Leta 766 so karluška plemena, potem ko so premagale Turgeše v Semirečju, ustanovila kanat pod oblastjo jabguja, zasedla Sudžab in tja prenesla svojo prestolnico. Do takrat je večina plemena zapustila Altaj. Oblast v Semirečju je prešla na Karluke. Njihov vladar se kot jabgu pogosto omenja v Orhonskih napisih. V pahlavijskih besedilih se eden od karluških vladarjev Toharistana omenja kot džabu hakan (jabgu kagan).Marquart J. "Provincial Capitals", Rome, 1931, str. 10 Po padcu Zahodnega turškega kaganata je Semirečje ostalo v posesti turških ljudstev, neodvisno od Arabcev ali Kitajcev.
Leta 822 so Ujguri poslali štiri Karluke kot poklon kitajski dinastiji Tang.
Kultura 250px| thumb|Nestorijanski Anikovski krožnik s prikazom obleganja Jeriha, ki so ga izdelali sogdijski umetniki med vladavino Karlukov v Semirečju
thumb|250px|Grigorovski krožnik, nestorijanski krožnik iz Semirečja z napisi v sirskem jeziku, 9.–10. stoletje Karluki so bili lovci, nomadski pastirji in kmetovalci. Naseljeni so bili na podeželju in v mestih, ki so bila osredotočena na trgovske postojanke ob karavanskih poteh. Posedovali so obsežno večetnično ozemlje, katerega raznoliko prebivalstvo se ni dosti razlikovalo od njenih vladarjev. Semirečje je naseljevalo več plemen: Azi, omenjeni v Orhonskih napisih, Tuhsi (ostanki Turgešev)Gumilyov, L. Searches for an Imaginary Kingdom: The trefoil of the Bird's Eye View Ch. 5: The Shattered Silence (961-1100)Pylypchuk, Ya. "Turks and Muslims: From Confrontation to Conversion to Islam (End of VII century - Beginning of XI Century)" in UDK 94 (4): 95 (4). In Ukrainian in Turki Šatuo (Turki peščenih pobočij, tj. puščavski Turki), ki so bili zahodnoturškega porekla.Oujang Šju. Historical Records of the Five Dynasties (Šin Vudaiši). [Vol. 4] Vmes so bile tudi kolonije Sogdijcev. Južni del Semirečja so zasedali Jagmi, ki so imeli v posesti tudi Kašgar. Na severu in zahodu so živeli Kangli. Čigilci, ki so se pridružili in predstavljali pomembno enoto Treh Karlukov, so se nato odcepili in naselili okoli Isik Kula.
Raznoliko prebivalstvo je izpovedovalo širok spekter verskih prepričanj. Karluki in večina turškega prebivalstva so izpovedovali tengrizem, ki so ga kristjani in muslimani imeli za šamanizem in poganstvo. Karluki so se konec 8. stoletja, približno 15 let potem, ko so se naselili v Semirečju, spreobrnili v nestorijansko krščanstvo. Spreobrnitev je bila prva tako množična, ki ko je podprla oblast. Pokristjanili so se predvsem Čigili. Večina Tokuških Ogozov s svojim kanom je bila manihejska, vendar so bili med njimi tudi kristjani, budisti in muslimani.
Mirno prodiranje muslimanske kulture prek trgovanja je imelo veliko pomembnejšo vlogo pri prestopanju v islam kot muslimansko orožje. Trgovcem so sledili misijonarji različnih veroizpovedi, vključno z nestorijanskimi kristjani. Številna turkestanska mesta so imela krščanske cerkve. Vsaka veroizpoved je imela svojo pisavo, vključno s turško runiformno ter sogdijsko, sirsko in kasneje ujgursko abecedo. Karluki so sprejeli in razvili horezmijski turški knjižni jezik, ki se je uveljavil v Buhari in Samarkandu, in ki je po mongolski osvojitvi postal znan kot čagatajščina.
Od vseh turških ljudstev so bili Karluki najbolj odprti za muslimansko kulturo. Al-Jakubi poroča o spreobrnitvi karluških jabgujev v islam pod kalifom al-Mahdijem (775–785). Do 10. stoletja je imelo več krajev vzhodno od Talasa mošeje. Muslimanska kultura je vplivala tudi na splošni način življenja Karlukov.W. Barthold. "Four Studies In History Of Central Asia", Leiden, E. J. Brill, 1962, str. 91
V naslednjih treh stoletjih je karluška država, kasnejši Karahanidski kanat, zasedala ključni položaj na mednarodni trgovski poti in se borila proti večinoma turškim tekmecem, da bi ohranila svoj prevladujoči položaj. Njihova največja nasprotnika sta bila Kangli na severozahodu in Tokuški Oguzi na jugovzhodu. V letih 840–894 so v Semirečje napadali Samanidi. V obdobju razcveta karluške države je del ozemlja, ki je pripadal Oguzom, prišel pod oblast Kirgizov in Kitanov, kar je še povečalo etnično, versko in politično raznolikost.W. Barthold, "Four Studies In History Of Central Asia", Leiden, E. J. Brill, 1962, str. 92–102
Družbena ureditev Karluška država je bila združenje polneodvisnih okrožij in mest, vsako s svojo milico. Največje je bilo glavno mesto Sujab, ki je razpolagal z 20.000 bojevniki. Med drugimi okrožji je imelo mesto Beglilig 10.000 bojevnikov, Pandžakent 8.000 bojevnikov, Barskoon 6.000 bojevnikov in Jar 3.000 bojevnikov. Nazivi manj pomembnih vladarjev so bili jutegin v klanu Laban v Karminkatu, taksin v Džilu, tabin barškan v Barškanu, turški jindl tegin in sogdijski badan sangu v Begliligu. Princ Sujaba severno od reke Ču v turgeški deželi je bil brat enega od gokturških kanov, vendar je nosil perzijski naziv jalanšah - kralj junakov.
Muslimanski avtorji podrobno opisujejo trgovsko pot iz zahodne Azije čez Semirečje na Kitajsko in omenjajo številna mesta. Nekatera so imela dvojna imena, tako turška kot sogdijska. Pisali so o glavnih mestih Balasagun, Sujab in Kajalik, kjer je Viljem Rubruški prvič videl tri budistične templje v muslimanskem mestu. Geografi so omenjali tudi Taraz (Talas, Avlija-ata), Nevekat, Atbaš (ruševine Košoj kurgana), Isik Kul, Barskoon, Pandžakent, Ahsiket, Beglilig, Olmalik, Džul, Džar, Ton, Pančul in druga.
Kirgiško obdobje