thumb|200px|Kamnit relief iz grobnice Vang Čudžija; Narodni muzej, Peking thumb|200px|Cesarja dinastij Ši in Ljang v Džami al-tavarih Rašida al-Dina Hamdanija, Iran, 1306
Kanejši Ljang (poenostavljeno kitajsko: 后梁, tradicionalno kitajsko: 後梁, pinjin: Hòu Liáng) je bila kitajska cesarska dinastija in prva od petih dinastij v obdobju petih dinastij in desetih kraljestev.
Ustanovil jo je Džu Ven (cesar Tajdzu), potem ko je prisilil Aja, zadnjega cesarja dinastije Tang, da se je odpovedal prestolu v njegovo korist, potem pa so ga umorili. Kasnejši Ljang je leta 923 uničila dinastija Kasnejši Tang.
Nastanek Džu Ven se je sprva pridružil Huang Čaojevemu uporu, potem pa je kot vojskovodja z njegovimi najboljšimi vojaškimi enotami v Kajfengu ustvaril lastno bazo moči. Do leta 904 je prevzel nadzor nad Čanganom in Luojangom, prestolnicama dinastije Tang. Cesarja Tanga Džaodzonga je leta 904 ukazal umoriti, zadnjega cesarja Tanga, Aj Dija pa je tri leta kasneje odstavil. Ko mu je cesar Aj pod prisilo prepustil prestol, so leta 908 po Džujevem ukazu umorili tudi njega. Džu Ven se je že leta 907 razglasil za cesarja Kasnejšega Ljanga. Ime Ljang se nanaša na regijo Henan, v kateri je bilo središče režima.
Ozemlje Kasnejši Ljang je vladal večini severne Kitajske, četudi je bil velik del Šaanšija pod oblastjo dinastije Či, velik del Hebeja pod oblastjo dinastije Jan in velik del Šanšija pod oblastjo Turkov Šatuojev.
Konec dinastije Kasnejši Ljang je imel napete odnose s Turki Šatuoji zaradi rivalstva med Džu Čuandzongom in Li Kejongom, ki se je začelo že v času dinastije Tang. Po Li Kejongovi smrti je njegov sin Li Cunšu nadaljeval s širjenjem Džina. Leta 923 mu je uspelo uničiti Kasnejši Ljang in ustanoviti dinastijo Kasnejši Tang.
Nebeški mandat Kasnejšega Ljanga Skozi vso kitajsko zgodovino so zgodovinarji kasnejših dinastij posmrtno podeljevali nebeški mandat prejšnjim dinastijam. To so običajno storili zato, da bi okrepili vezi aktualne dinastije s prejšnjimi. Šue Džudženg, zgodovinar dinastije Song, je v svojem delu Stara zgodovina petih dinastij storil prav to.
Za podelitev nebeškega mandata Kasnejšemu Ljangu in naslednjim štirim režimom petih dinastij je bilo podanih več utemeljitev. Med njimi je bila tudi ta, da so vse te dinastije vladale večini tradicionalnega kitajskega osrčja. Kasnejšemu Ljangu so zaradi sramotne brutalnosti režima mnogi želeli odvzeti nebeški mandat, vendar bi s tem prekinili verigo petih dinastij in s tem do dinastije Song, ki je bila naslednica zadnje od petih dinastij.
Vladarji Tempeljsko ime Posmrtno ime Družinsko in osebno ime Vladanje Ime vladarskega obdobja in trajanje Tajdzu (太祖) Preveč dolgočasno, zato se ne uporablja Džu Ven 907–912 Kajping (開平, 907–911) Čjanhua (乾化, 911–912) ne obstaja brez Džu Jovgui 912–913Čjanhua (乾化, 912–913) Fengli (鳳曆, 913) ne obstaja Mo (末; Mo ni pravo posmrtno ime, a se kljub temu pogosto uporablja) Džu Jovdžen 913–923 Čjanjhua (乾化, 913–915) Džennming (貞明, 915–921) Longde (龍德, 921–923)
Vir
Kategorija:Ustanovitve v 10. stoletju Kategorija:Ukinitve v 10. stoletju Kategorija:Bivše države v Aziji