Stegozaver (znanstveno ime Stegosaurus) je izumrl rod rastlinojedih štirinožnih oklepljenih dinozavrov iz pozne jure, za katerega so značilne jadrom podobne koščene plošče vzdolž hrbta živali in bodice na repu. Njihovi fosili so bili odkriti na zahodu Združenih držav Amerike in na Portugalskem, v plasteh, datiranih 155 do 145 milijonov let (megaanum) v preteklosti. Prepoznane so tri vrste, Stegosaurus stenops, S. ungulatus in S. sulcatus, s skupno več kot 80 odkritimi osebki.
To so bili veliki, čokati štirinožci z usločenimi hrbti, kratkimi sprednjimi in dolgimi zadnjimi nogami ter repi, ki so jih držali visoko dvignjene. S koščenimi »jadri« in bodicami na repih so eni najbolj prepoznavnih dinozavrov. Funkcija bodic in plošč je predmet številnih razprav med paleontologi; zdaj velja konsenz, da so imeli bodice za obrambo pred plenilci, plošče pa naj bi služile zlasti za razkazovanje, a tudi za termoregulacijo. Za svojo velikost so imeli razmeroma majhne možgane. S kratkim vratom in majhno glavo so se verjetno prehranjevali z nizkim grmičevjem in zelmi. V svojem okolju so domnevno živeli z dinozavri, kot so apatozaver, diplodok in alozaver, slednji so jih morda plenili.
Ostanke stegozavrov je prvi opisal Othniel Charles Marsh med t. i. vojnami kosti z najdišča Dinosaur Ridge v ameriškem Koloradu. Sprva je bil rod znan samo po fragmentih in šele dolga leta po odkritju je z novimi najdbami paleontologom uspelo dobro rekonstruirati pravo podobo, vključno z držo in položajem plošč. Zaradi vpadljive podobe so postali stegozavri priljubljeni v knjigah, filmih in drugih medijih ter so zdaj eni najbolj znanih dinozavrov. Kljub temu tudi v večjih ameriških prirodoslovnih muzejih zaradi fragmentiranosti najdb niso mogli pridobiti celih primerkov za zbirke in so ponekod razstavili okostja, sestavljena iz več osebkov.
Zgodovina raziskav Vojne kosti in Stegosaurus armatus Rod Stegosaurus, enega od mnogih dinozavrov, opisanih med vojnami kosti, sta odkrila Arthur Lakes in H.C. Beckwith. Na najdišču severno od kraja Morrison v Koloradu sta našla več repnih vretenc, hrbtno ploščo in nekaj drugih fragmentov. Te kosti (YPM 1850) so bile določene za holotip za vrsto Stegosaurus armatus, ko jih je leta 1877 formalno opisal paleontolog Othniel Charles Marsh. Marsh je sprva menil, da so ostanki pripadali želvi podobni vodni živali, zato je kot osnovo za rodovno ime vzel frazo 'kuščar s streho' (grško stegos – streha, sauros – kuščar) – verjel je namreč, da so bile plošče razporejene po hrbtu živali vodoravno, kot strešniki. Kasneje so vrsti Stegosaurus armatus pripisali še več drugih, bolj popolnih osebkov, toda dodatne analize so pokazale, da je tipski primerek dvomljiv, kar ni bilo dobro za tipsko vrsto tako znanega rodu, kot je Stegosaurus. Zato je Mednarodna komisija za zoološko nomenklaturo (ICZN) sprejela odločitev, da ima status tipske vrste tega rodu bolj znani Stegosaurus stenops. Poleg tega je Marsh vrsti S. armatus zmotno pripisal več drugih fosilov, med njimi ostanke, ki so pripadali diplodokom in alozavrom.
Marshev rival Edward Drinker Cope je kmalu po tistem opisal vrsto Hypsirhophus discurus kot še enega predstavnika skupine Stegosauria po fosilnih fragmentih, odkritih na najdiščih pri Garden Parku. Mnogi kasnejši raziskovalci so obravnavali Hypsirhophus kot sinonim za Stegosaurus, vendar je paleontolog Peter Galton leta 2010 na osnovi razlik v zgradbi vretenc predlagal, da gre vendarle za ločen rod. Delno ohranjen skelet stegozavra je našel Copeov zbiratelj F. F. Hubbell leta 1877 ali 1878 na grebenu Como Bluff v Wyomingu, ti ostanki so zdaj del postavitve stegozavra v Ameriškem prirodoslovnem muzeju.
Novo odkritje je prispeval Arthur Lakes leta 1879. Na najdišču Como Buff, prav tako datiranem v pozno juro, je odkril več velikih fosilov stegozavra. Večina je bila v kamnolomu 13, vključno s tipskim primerkom vrste Stegosaurus ungulatus (YPM 1853), ki sta ga izkopala Lakes in William Harlow Reed, opisal ter poimenoval pa ga je Marsh.
Ta primerek je imel delno ohranjene lobanjo in okončine, več vretenc, sednico, več hrbtnih plošč in štiri repne bodice, vendar je opis omenjal osem bodic, ker so bile ob njem še bodice sosednjega primerka. Tipski primerek je imel ohranjeno tudi stopalo, po katerem je bila vrsta poimenovana (latinsko za »kopitasti kuščar s streho«). Leta 1881 je poimenoval še tretjo vrsto stegozavra, »affinis«, na osnovi ene kolčnice, ki pa je bila kasneje izgubljena, zato je Stegosaurus affinis zdaj neveljavno ime. Marsh je leta 1887 opisal še dve vrsti z območja Como Bluff, prva je bila Stegosaurus duplex na osnovi delno ohranjene hrbtenice, okolčja in leve zadnje okončine (YPM 1858), a ta zdaj velja za sinonim Stegosaurus ungulatus. Druga vrsta, Stegosaurus sulcatus, je bila opisana na osnovi leve sprednje okončine, lopatice, leve stegnenice, več vretenc in več plošč ter kosov podkožnega oklepa (USNM V 4937), ki so jih izkopali leta 1883. Glavna prepoznavna značilnost Stegosaurus sulcatus je velika bodica, ki je domnevno izraščala iz ramena.
Najpomembnejše odkritje stegozavrov je paleontologom uspelo leta 1885, ko so izkopali skoraj popolno okostje mladostnega osebka s prej nepoznanimi elementi, kot so popolna lobanja, koščice ob grlu in plošče v naravnem položaju. Marshall P. Felch je izkopal to okostje v letih 1885 in 1886 iz plasti Morrisonove formacije v njegovem kamnolomu v mestecu Garden Park blizu kraja Cañon City v Koloradu. Felch se je dela lotil zelo strokovno, okostje je razdelil na označene bloke in jih obdelal ločeno. Leta 1887 ga je poslal Marshu, ki ga je tega leta poimenoval Stegosaurus stenops (»strehasti kuščar z ozkim obrazom«). Kljub temu, da ni bil popolnoma prepariran, je skoraj popolni tipski primerek S. stenops z ohranjenimi sklepi omogočil Marshu poskus popolne rekonstrukcije stegozavrovega okostja. Opis rekonstrukcije vrste S. ungulatus z manjkajočimi deli, dodanimi od S. stenops, je objavil leta 1891. Dve leti kasneje je Richard Lydekker zmotno poobjavil njegovo risbo z oznako Hypsirhophus.
Zgodnje postavitve okostij in interpretacija plošč
Okostje S. stenops zdaj hrani Nacionalni prirodoslovni muzej (NMNH) v Washingtonu, kjer je na ogled od leta 1915. Za NMNH je bila narejena še ena postavitev, za katero so sestavili okostje iz več osebkov, določenih kot S. stenops, ki so bili izkopani iz kamnoloma 13 na Como Bluff leta 1887. Od teh je najbolj popoln USNM 6531.
Frederick Lucas je leta 1901 opisal naslednjo vrsto stegozavra, S. marshi. Kasneje istega leta jo je prestavil v nov rod Hoplitosaurus. Lucas je ponovno preučil tudi izgled stegozavra in sklenil, da so bile plošče razporejene v parih nad bazami reber v dveh vrstah vzdolž hrbta. Charlesu R. Knightu je naročil restavracijo primerka vrste S. ungulatus skladno s to interpretacijo. Vendar je že naslednje leto zapisal, da je zdaj prepričan, da so bile plošče razporejene izmenjaje. Leta 1910 je Richard Swann Lull zapisal, da je izmenjujoč vzorec, opažen pri S. stenops, verjetno posledica premikanja okostja po smrti. Lull je vodil izdelavo prve postavitve v Peabodyjevem prirodoslovnem muzeju s ploščami v parih. Tipski primerek S. ungulatus (YPM 1853) je postavil s ploščami široko narazen, nad bazo reber.Revan, A. (2011). Reconstructing an Icon: Historical Significance of the Peabody's Mounted Skeleton of Stegosaurus and the Changes Necessary to Make It Correct Anatomically. Doctoral dissertation, faculty of the Department of Geology and Geophysics, Yale University. Leta 1914 je Charles Gilmore objavil kritiko Lullove interpretacije, v kateri je pripomnil, da je imelo več primerkov S. stenops vključno s takrat popolno prepariranim holotipom plošče ohranjene v izmenjujočem vzorcu blizu vrha hrbta in da ni dokazov za premikanje med fosilizacijo. Gilmoreova in Lucasova interpretacija sta bili sčasoma splošno sprejeti in Lullova postavitev v Peabodyjevem muzeju je bila ustrezno popravljena leta 1924. Dodatni primerki, vključno z repnimi vretenci in še eno veliko ploščo (USNM 7414), ki so jih pridobili iz istega kamnoloma uslužbenci Nacionalnega prirodoslovnega muzeja, pripadajo istemu osebku kot YPM 1853.
Kljub temu, da gre za enega najbolj prepoznavnih dinozavrov, so v prvi polovici 20. stoletja le redki muzeji imeli postavitev stegozavra v svojih zbirkah, kar je posledica fragmentiranosti odkritih primerkov. Do leta 1918 je bila Marhseva postavitev S. ungulatus v Peabodyjevem muzeju sploh edina, pa še to so leta 1917 razstavili zaradi rušitve starega muzejskega poslopja. Ta zgodovinsko pomembni primerek so ponovno postavili v novi zgradbi, odprti leta 1925. Gilmoreova postavitev stegozavra vrste S. stenops za Nacionalni prirodoslovni muzej leta 1918 je bila druga. Ta je bila sestavljena iz več osebkov, predvsem USNM 6531, in oblikovana tako, da je natančno posnemala tipski primerek, ki je bil vzporedno razstavljen v reliefu. Zgodovinski primerek so razstavili leta 2003 in ga leta 2004 nadomestili z odlitkom v posodobljeni drži. Tretjo postavitev, označeno kot S. stenops, so leta 1932 razstavili v Ameriškem prirodoslovnem muzeju v New Yorku. Izdelavo te je vodil Charles J. Long, ki je izdelal kompozit iz večjega števila delnih fosilov, dopolnjeni z replikami manjkajočih kosti po drugih primerkih. Še ena kompozitna postavitev je bila izdelana iz primerkov, določenih kot S. ungulatus, izkopanih na najdišču Dinosaur National Monument med letoma 1920 in 1922 ter razstavljena v Carnegijevem prirodoslovnem muzeju leta 1940.
Razporeditev plošč
Razporeditev plošč je eno glavnih vprašanj v knjigah in člankih o stegozavru. Reprint: . Gre za eno najvidnejših razprav v zgodovini rekonstrukcije okostij dinozavrov. Predlagane so bili štiri možne razporeditve: Plošče vodoravno na hrbtu tvorijo strehast oklep. Tako je sprva najdbo interpretiral Marsh, iz česar izvira ime »strehasti kuščar«. Struktura kasneje odkritih plošč je razkrila, da so bile postavljene navpično na robu, ne plosko. Leta 1891 je Marsh objavil sodobnejšo interpretacijo stegozavra z eno samo vrsto plošč. Ta interpretacija je bila dokaj hitro opuščena, kot kaže, zato, ker paleontologi niso dobro razumeli, kako so bile plošče vstavljene v kožo, in je kazalo, da se pri taki razporeditvi preveč prekrivajo. Zamisel je v delno prirejeni obliki oživil Stephen Czerkas v 1980. letih po zgledu razporeditve hrbtnih bodic igvane. Plošče v parih vzdolž hrbta. Ta razporeditev je prikazana v Knightovi rekonstrukciji iz leta 1901, pa tudi v filmu King Kong iz leta 1933. Dve vrsti izmenjujočih se plošč. Ta interpretacija prevladuje od zgodnjih 1960. let, predvsem na račun nekaterih fosilov S. stenops z ohranjenimi ploščami v naravnem položaju, ki imajo tako razporeditev. Razporeditev je kiralna.
Druga dinozavrska mrzlica