Mandžurščina (ᠮᠠᠨᠵᡠ ᡤᡳᠰᡠᠨ, mandžu gisun) je kritično ogrožen tunguški jezik, ki izvira iz zgodovinske regije Mandžurije na severovzhodu Kitajske. Kot tradicionalni materni jezik Mandžurov je bil nacionalni jezik dinastije Čing (1644–1912) na Kitajskem. Danes velika večina Mandžurov govori le mandarinščino. Več tisoč ljudi je mandžurščino osvojilo kot drugi jezik prek državnega osnovnošolskega izobraževanja ali brezplačnih tečajev za odrasle v šolah ali na spletu.
Mandžurski jezik ima veliko zgodovinsko vrednost za kitajske zgodovinarje, zlasti za dinastijo Čing, saj besedila v mandžurskem jeziku zagotavljajo informacije, ki v kitajščini niso na voljo. Če obstajata tako mandžurska kot kitajska različica nekega besedila, mandžurščina omogoča razumevanje kitajščine.
Kot večina sibirskih jezikov je tudi mandžurščina aglutinacijski jezik z omejeno samoglasniško harmonijo. Dokazano je, da izhaja predvsem iz džurčenščine, čeprav vsebuje tudi veliko izposojenk iz mongolščine in kitajščine. Pisava je navpična, prevzeta iz mongolske pisave, ta pa prek sogdijske in ujgurske iz aramejske pisave. Mandžurščina nima slovničnega spola, kot ga pozna večina evropskih jezikov. Spol je v nekaterih primerih mogoče razlikovati po samoglasnikih v korenu, na primer ama - oče in eme - mati.
Zgodovina jezika Jezik ima korenine v džurčenščini, jeziku kitajskega dvora do približno 13. stoletja (dinastija Čin, 1115–1234). Z vzponom džurčenske dinastije Čing po dinastiji Ming leta 1644 je mandžurščina postala uradni jezik kitajskega dvora. Čeprav je bila kot uradni jezik obvezna za vse uslužbence in uradnike, ki so morali v njej opraviti državne izpite, je zaradi integracije s Kitajci postopoma izgubljala svojo moč. Do konca 19. stoletja skoraj noben uradnik na kitajskem dvoru ni več tekoče govoril mandžursko. Znanje tega jezika so morali dokazovati le še vojaki. Četudi so bili vsi uradni dokumenti do zadnjih dni cesarstva napisani v mandžurščini, je bila kitajščina daleč prevladujoč jezik.
Pisava Med vladavino Džurčenov na severu Kitajske sta obstajali dve pisavi za pisanje njihovega jezika. Sčasoma sta se obe pozabili. Pisavi sta bili podobni, a različni od kitajske. Zadnji ohranjeni zapis v eni od pisav je iz leta 1526. Nato so Džurčeni opustili svojo pisavo in začeli uporabljati mongolsko. Mongoli so svojo pisavo razvili prek Ujgurov, ki so svojo pisavo prevzeli od Sogdijcev v današnjem Uzbekistanu in severnem Iranu. Besedilo se piše v stolpcih od leve proti desni. Nurhaci, ustanovitelj Mandžurskega cesarstva, je leta 1599 zadolžil učenjaka Gagaija in Erdenija, da mongolsko pisavo prilagodita za pisanje mandžurščine. Nastala je stara mandžurska abeceda, ki je bila v uporabi do leta 1644. Po letu 1620 je bila pisava spremenjena in se je v tej obliki uporabljala do padca cesarstva.
Mandžurščina po padcu cesarstva Zaradi preganjanja Kitajcev pod mandžursko oblastjo so se razmere po njenem padcu spremenile. Mandžure so začeli preganjati in kruto kaznovati. Njihov jezik in pisava sta bila Kitajcem tuja, zato so njegove govorce obtoževali, da so vohuni in pošiljajo tajna sporočila v tem jeziku. Jezik je bil prepovedan, njegova uporaba pa je pomenila zaporno kazen. Mnogi Mandžuri so v svojih dokumentih spremenili svojo narodnost v kitajsko, svoje poreklo so skrivali celo pred otroki in jezik povsem opustili. Zaradi tega danes mandžurščino govorijo le posamezniki, večinoma starejši od 80 let, v oddaljenih vaseh na Kitajskem.
Pozivi k ohranitvi mandžurskega jezika so v zadnjih petih letih v Pekingu in na več univerzah, med njimi na Karlovi univerzi v Pragi, spodbudili organiziranje tečajev tega jezika.
Značilnosti Mandžurščina ima kot tunguški jezik veliko skupnega z drugimi člani te družine, tudi z japonščino, mongolščino in korejščino. Podobnost jezikov je tudi posledica stoletnih stikov med njimi. Glede pisave obstajajo polemike o tem, ali gre za zlogovno pisavo ali abecedo s posameznimi črkami.
Abeceda ima šest samoglasnikov – a, o, ü, e, u in i. Soglasniki so b, p, s, š, l, m, c, j, y, r, f, w, n (ng). K, g, h, t, d imajo vzglasno in izglasno različico. Mandžurske besede se ne začenjajo z r, ü ali skupino soglasnikov in se običajno končajo z n, ng ali samoglasnikom.
Ena glavnih značilnosti mandžurščine je samoglasniška harmonija, pri kateri vsi samoglasniki v besedi zvenijo podobno. Primer: monggorombi, bahanarambi, hergen, gisurembi.
S spreminjanjem samoglasnikov v besedi se lahko tudi razlikujeta moški in ženski spol: eme – mati, ama – oče, haha – moški, hehe – ženska, emile – kokoš, amila – petelin.
Primeri Številke Mandžursko Slovensko ᡝᠮᡠ, emu ena ᠵᡠᠸᡝ, juwe dva ᡳᠯᠠᠨ, ilan tri ᡩᡠᡳᠨ, duin štiri ᠰᡠᠨᠵᠠ, sunja pet ᠰᡠᠨᠵᠠ, ninggun šest ᠨᠠᡩᠠᠨ, nadan sedem ᠵᠠᡴᡡᠨ, jakun osem ᡠᠶᡠᠨ, uyun devet ᠵᡠᠸᠠᠨ, juwan deset
Uporabni stavki in besedne zveze
Mandžursko Slovensko Si san! Zdravo! Sin beyi san no? Kako se imaš? Jiake san! zelo dobro! Simbe saveme urgunjimie! Lepo te je bilo spoznati! Baili! Hbala! Si ete ekxeme no? Si bil/a v zadnjem času zaposlen/a?? Emex ekxerakv, si ne? Ni preveč, kaj pa ti?? Si san! Zelo zaposlen? Si guwan hala Si kaj videl Šjaokana? Savege! Se vidimo kasneje! I ete adarame? Kako se mu gre zadnje čase? Ye jiake san. Kar dobro Si yavede yogo? Kam si šel? Bi tacire boo de yogo. Šel sem v šolo. Bi simbe alime emu erin oho. Čakm te že (celo) uro. Aceme muturakv, sain guaidame alige. Žal mi je, da sem te pustil tako dolgo čakati. Baite akv. Ni pomembno. Si ai baite bi? Kaj je tvoj problem? Ai baite akv. Nič. Mez aiz guaidaga savage akv. Bil sem dolgo odsotem.
Sklici
Kategorija:Altajski jeziki