'Metropolitanska Manila' ( ), običajno skrajšano v Metro Manila in uradno Regija glavnega mesta (NCR; ),), je največje metropolitansko območje na Filipinih. Obsega površino 636,00 km2 in ima od leta 2024 14.001.751 prebivalcev, zaradi česar je druga najbolj naseljena regija v državi za Calabarzonom. Metro Manila je 7. najbolj naseljeno metropolitansko območje v Aziji. Metro Manila z Manilskim zalivom na zahodu in zalivom Laguna de Bay na vzhodu leži med regijama Central Luzon in Calabarzon. Metro Manila je sestavljena iz šestnajstih visoko urbaniziranih mest: Caloocan, Las Piñas, Makati, Malabon, Mandaluyong, Marikina, Muntinlupa, Navotas, Parañaque, Pasay, Pasig, Quezon City, San Juan, Taguig in Valenzuela.
Metro Manila je globalno središče za finance in trgovino, kulturo, tehnologijo, zabavo in medije, akademske kroge, umetnost in modo, politiko in upravljanje ter mednarodno diplomacijo. Regija predstavlja 36 % bruto domačega proizvoda (BDP) Filipinov. Mesto Velika Manila je četrta največja podrazdelitev držav ASEAN po BDP, za Singapurjem, metropolitanskimi regijami Džakarte in Bangkoka.
Leta 1975 je bilo zaradi potrebe po ohranjanju in zagotavljanju integriranih storitev rastočemu prebivalstvu pozidano območje s središčem v Manili s predsedniškim odlokom št. 824 uradno priznano kot metropolitansko območje. Leto kasneje je predsedniški odlok št. 879 določil Metro Manilo kot upravno regijo, ki je ohranila svoj prejšnji status metropole, in jo označil za regijo IV, preostanek regije Južni Tagalog pa je bil označen kot regija IV-A. Končno je leta 1978 Metro Manila postala nacionalna prestolnica (NCR) Filipinov, s čimer je prenehala s svojo številčno oznako in Južni Tagalog vrnila svojo prvotno oznako.
Metro Manila je središče mednarodne diplomacije Filipinov. Leta 1987, 2017 in 2026 je gostila vrhovne srečanja ASEAN. Azijska razvojna banka je tudi dom regionalnega urada Svetovne zdravstvene organizacije za Zahodni Pacifik.
Etimologija Ime Manila izhaja iz filipinskega izraza Majnilà, ki se običajno razlaga kot »kjer je indigo v izobilju« (may-nilà) ali »kjer je nilad v izobilju« (may-nilad).
Domneva se, da izraz nilà izvira iz sanskrtske besede nīla (नील), ki pomeni »indigo« in se v širšem smislu nanaša na različne rastline, ki se uporabljajo za proizvodnjo naravnega barvila indigo. Domneva se, da je ime Majnilà dobilo zaradi prisotnosti takšnih rastlin za proizvodnjo barvil na območju okoli zgodnje naselbine in ne zaradi ustaljene trgovine z indigom. Omeniti velja, da je proizvodnja barvila indigo v regiji postala gospodarsko pomembna šele v 18. stoletju, nekaj stoletij po tem, ko je bilo naselje že ustanovljeno in poimenovano.
Sčasoma je Majnilà v španskem kolonialnem obdobju doživela hispanicizacijo in sčasoma sprejela ime Manila.
Geografija
Metro Manila je v jugozahodnem delu Luzona. Regija leži vzdolž ravnih aluvialnih zemljišč, ki se raztezajo od ustja reke Pasig na zahodu do višjega, razgibanega območja doline Marikina na vzhodu. Regija je geografsko razdeljena na 4 cone: obalni rob, planoto Guadalupe, dolino Marikina in nižavje Laguna.
Obalni rob ali nižavje je ravna in nizka ravnica, ki se razteza proti Manilskemu zalivu. Tu so Manila, Navotas, deli Malabona ter zahodni del in meliorirana območja Pasaja in Parañaqueja, kjer se nadmorska višina tal giblje od nič metrov v Manilskem zalivu do pet metrov na zahodni strani mest Mandaluyong in Makati. Obalno nižavje ima vire za ribolov na morju in razvoj ribnikov, različni projekti melioracije na tem območju pa so namenjeni mešanemu urbanemu razvoju.
Osrednja ali Guadalupska planota je najbolj prilagodljiva dejavnostim urbanega razvoja ne le zaradi svojih trdnih geografskih temeljev, temveč tudi zaradi obstoječih infrastrukturnih povezav s preostalim delom Luzona. Je pretežno stanovanjska in vključuje gosto poseljena območja Metro Manile, kot so San Juan, Makati in Quezon City, ter večino delov Caloocana in Mandalujonga. Nadmorska višina tal se giblje od 20 do 40 metrov in se proti zahodni strani postopoma znižuje, medtem ko se nadmorska višina tal giblje od 70 do 100 metrov proti severozahodni strani planote. Območje se oži ob reki Pasig.
Dolina Marikina je poplavna ravnica ob reki Marikina in delta ob zalivu Laguna de Bay. Njena nadmorska višina se giblje od dveh metrov na strani zaliva Laguna de Bay do 30 metrov na severni strani proti Montalbanu. Obdaja jo osrednja planota in gorovje Rizal. Ima rodovitno zemljo, primerno za gojenje poljščin, reka Marikina pa zagotavlja vodo za industrijsko uporabo in odvajanje.
Nižavje Lagune ni primerno le za kmetijstvo in ribogojstvo, temveč tudi za industrijsko dejavnost.
Podnebje Po Köppnovi podnebni klasifikaciji obstajata v Metro Manili dve podnebji. Večina regije ima tropsko vlažno in suho podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija Aw), medtem ko ima severovzhodni del regije, ki leži ob vznožju Sierra Madre, tropsko monsunsko podnebje. Skupaj s preostalim delom Filipinov leži Manila v celoti v tropih. Zaradi bližine ekvatorja so temperature vroče vse leto, redko padejo pod 15 °C ali nad 39 °C. Temperaturni ekstremi so se gibali od 14,4 °C 11. januarja 1914 do 38,8 °C 27. aprila 2024.
Raven vlažnosti je običajno zelo visoka vse leto. Manila ima izrazito sušno sezono od decembra do aprila in relativno dolgo vlažno sezono, ki pokriva preostalo obdobje z nekoliko nižjimi temperaturami. V vlažni sezoni redko dežuje ves dan, vendar so padavine v kratkih obdobjih zelo močne. Tajfuni se običajno pojavljajo od junija do septembra.
Naravne nevarnosti Metro Manila je izpostavljena številnim naravnim nevarnostim, kot so potresi, poplave in tajfuni. Obkrožajo ga aktivni prelomi, vključno s prelomnim sistemom doline Marikina. Grožnja so tudi drugi oddaljeni prelomi, kot so Filipinski prelomi, Lubang prelomi, Manilski jarek in Casiguran prelomi. Poplave se ponavljajo vsako leto, zlasti v nižinskih območjih Valenzuela, Malabon, Caloocan, Navotas, Manila, Pasay, Parañaque in Las Piñas, kjer so poplave na splošno povezane s plimovanjem v Manilskem zalivu. Medtem so Marikina, Pasig, Taguig in Pateros območja v notranjosti, ki so prav tako nagnjena k poplavam. Ta območja je vzdolž doline Marikina, kjer je zaradi bližine obal Laguna Bay slaba drenaža tal in plitva podzemna voda. Tveganje poplav je na splošno manjše v mestih vzdolž planote Guadalupe, vključno s Quezon Cityjem, San Juanom, Makatijem, Mandalujongom in Muntinlupo, kjer se vulkanske kamnine dvigajo do 40 do 70 metrov nad morsko gladino. Manilo letno prizadene približno pet do sedem tajfunov. Manila je bila po podatkih Swiss Re uvrščena med najbolj tvegane prestolnice za Tokiom.
Potresi Tajfuni in poplave
Metro Manila je nizko ležeča kotlina, naravno zbirališče vode. Deževje iz okoliškega gorovja Sierra Madre in preliv iz Laguna de Bay teče v metropolo, zlasti prek rek Pasig in Marikina. Hitra rast mest je privedla tudi do izgube naravne drenaže, zaradi nepravilnega odlaganja odpadkov pa so zamašene vodne poti.
Vulkanski izbruhi Obstajata dva aktivna vulkana, ki sta manj kot 100 km od Manile. To sta ognjenik Taal, ki je 50 kilometrov južno od metropole in je drugi najaktivnejši vulkan na Filipinih, ter gora Pinatubo, ki je 87 kilometrov severozahodno od Manile. Med izbruhi vulkana Taal 2020–2022 je Metro Manila doživela padavine pepela.
Parki
V Metro Manili so štirje narodni parki. To so Rizalov park, park Paco in Fort Santiago v mestu Manila ter Narodni park Quezon Memorial Circle v mestu Quezon City. Rizalov park in park Paco upravlja Odbor za narodne parke in razvoj (NPDC), Fort Santiago pa uprava Intramuros. Tristranski sporazum med vlado mesta Quezon, Nacionalnim zgodovinskim inštitutom in NPDC je upravljanje narodnega parka Quezon Memorial prenesel na vlado mesta Quezon.<ref></ref Regija ima tudi tri zavarovana območja in sicer Rizalov park, parke in center za divje živali Ninoy Aquino ter letovišče Manila Bay Beach.
Rizalov park, znan tudi kot park Luneta, velja za največji mestni park v Aziji s površino 58 hektarjev. Park je skupaj z zgodovinskim obzidanim območjem Intramuros v skladu z Zakonom o turizmu iz leta 2009 označen kot vodilna destinacija, ki bo postala turistično poslovno območje. Park Paco je rekreacijski vrt, ki je bil nekoč mestno pokopališče, ki so ga zgradili dominikanci v času španskega kolonializma. Filipinski krajinski arhitekt IP Santos, oče filipinske krajinske arhitekture, je bil določen za načrtovanje preureditve nekdanjega pokopališča v park.
Živalski vrt Manila je najstarejši živalski vrt v Aziji, ustanovljen leta 1959. V njem živi več kot tisoč živali iz 90 različnih vrst, vključno s 40-letnim slonom Malijem. Živalski vrt ima povprečno 4000 obiskovalcev tedensko. Živalski vrt vsak mesec obišče približno 40.000 turistov.
Ekopark La Mesa je 33 hektarjev veliko dobro razvito zatočišče okoli porečja La Mesa. Ustanovljen je bil s skupnim partnerstvom med Metropolitanskim vodovodnim in kanalizacijskim sistemom, ABS-CBN in vlado mesta Quezon. Ekopark La Mesa je skupaj s parki in centrom za divje živali Ninoy Aquino pomemben naravni rezervat na Filipinih.
Filipinska vlada je leta 2007 razglasila območje kritičnega habitata in ekoturizma Las Piñas-Parañaque (LPPCHEA) za kritični habitat, leta 2013 pa ga je Ramsarska konvencija uvrstila na seznam mokrišč mednarodnega pomena. LPPCHEA sestavljata Otok svobode v Parañaqueu in Dolgi otok v Las Piñasu, ki se razprostira na 175 hektarjih in ima mangrovski gozd osmih vrst, plimske blatne ravnice, osamljene ribnike z obrobnim rastlinjem, ki prenaša sol, obalno laguno in plažo.
Uprava
Okvir upravljanja v Metro Manili temelji na republiškem zakonu št. 7160, znanem tudi kot Zakonik o lokalni samoupravi iz leta 1991. Ta zakon opredeljuje pristojnosti in odgovornosti vseh lokalnih vladnih enot (LGUS) na Filipinih in tako tvori osnovo za medlokalne vladne odnose med lokalnimi oblastmi območja. Zakonik o lokalni samoupravi tem enotam zagotavlja znatno politično in upravno avtonomijo v skladu z načeli decentralizacije in decentralizacije oblasti. Avtonomija 16 mest in 1 občine predstavlja izziv za usklajevanje politik in zagotavljanja storitev v več avtonomnih lokalnih vladnih enotah in je zato temeljna dilema metropolitanskega upravljanja v regiji. Prej je Metro Manilo upravljal regionalni vladni organ, Komisija Metro Manile, vodil pa jo je guverner.
Razvojni organ metropolitanske Manile (MMDA) je agencija, odgovorna za urbanistično načrtovanje, oblikovanje politik, koordinacijo in zagotavljanje javnih storitev v Metro Manili brez zmanjševanja avtonomije lokalnih vladnih enot. Trenutno je MMDA odgovoren za upravljanje prometa v regiji vzdolž nacionalnih avtocest, nadzor poplav in upravljanje kanalizacije, zmanjševanje tveganja nesreč in odvoz smeti. Izvaja tudi letne vaje za primer potresa v celotnem metropolitanskem območju, rešuje potepuhe v sodelovanju z lokalnimi in nacionalnimi agencijami za socialno varstvo ter organizira letni filmski festival Metro Manila. MMDA upravlja trajektno storitev na reki Pasig.
Leta 2014 je bil vložen zakon, ki predlaga ustanovitev novega upravnega organa v Metro Manili, znanega kot Metropolitanska regionalna uprava Manile (MMRA). Za razliko od MMDA, ki je omejena na upravni koordinacijski organ, bo predlagani MMRA imel policijske in druge tipične občinske pristojnosti ter je bolj podoben avtonomni regiji Bangsamoro v muslimanskem Mindanau.
Upravna delitev Politične in upravne meje regije nacionalnega glavnega mesta se od njene ustanovitve leta 1975 kot javne korporacije v skladu s predsedniškim odlokom št. 824 niso spremenile. Sestavlja jo šestnajst neodvisnih mest, ki so razvrščena kot visoko urbanizirana mesta, in ena neodvisna občina: Pateros.