Manjša bazilika in metropolitanska stolnica Brezmadežnega spočetja, splošno znana kot Manilska stolnica, je rimskokatoliška bazilika in stolnica nadškofije Manila. Posvečena je Blaženi Devici Mariji Brezmadežnega spočetja, glavni zavetnici Filipinov.
Cerkev, prvotno zgrajena leta 1571 kot župnija pod mehiško nadškofijo, je postala sedež nove sufraganske škofije Manila, ki jo je 6. februarja 1579 ustanovil papež Gregor XIII. Prvotna stavba izvira iz leta 1581, njena osma prenova pa je bila končana leta 1958. Papež Janez Pavel II. je 27. aprila 1981 s svojim motu propriom Quod Ipsum Manilensis svetišče povzdignil v status manjše bazilike.
Sedanja bazilika si je prislužila apostolske obiske treh papežev: Pavla VI., Janeza Pavla II. in Frančiška.
Zgodovina
Župnijska cerkev (1571) Svetni duhovnik Juan de Vivero je krstil radžo Rajah Matanda in leta 1566 prispel v Manilski zaliv, kjer je leta 1571 ustanovil Manilsko cerkev. Nekdanji mehiški nadškof Alonso de Montúfar je poslal De Vivera, kaplana galeje San Gerónimo, da bi vzpostavil krščanstvo kot duhovno in versko upravo na novo koloniziranih Filipinih. De Vivero je kasneje postal generalni vikar in prvi cerkveni sodnik Manile.
Španski konkvistador Miguel López de Legazpi je izbral lokacijo cerkve in jo postavil pod pokroviteljstvo Santa Potenciane. Prvi župnik cerkve je bil Fray Juan de Villanueva.
Prva stolnica (1581–1583) Cerkev je bila leta 1579 povzdignjena v stolnico, kar je sovpadalo s kanonično ustanovitvijo Manilske škofije. Leta 1581 je Domingo de Salazar, prvi manilski škof, zgradil novo stavbo iz nipe, lesa in bambusa, ki je bila posvečena 21. decembra 1581 in je formalno postala stolnica. Stavbo je uničil požar, ki je izbruhnil med pogrebom generalnega guvernerja Gonzala Ronquilla de Peñalose v cerkvi sv. Aguština in uničil velik del mesta.
Druga stolnica (1592–1600) Druga stolnica, ki je bila zgrajena iz kamna in delno končana leta 1592. Ta stolnica je imela glavno in dve stranski ladji. Stavba je bila skoraj dokončana, ko je škof Salazar odšel v Španijo. Umrl je 4. decembra 1594 in se ni nikoli vrnil v Manilo, da bi postal njen prvi nadškof.
Leta 1595 je Sveti sedež stolnici podaril svete relikvije 155 mučencev, 20 papežev, svetega Polikarpa in svetega Potenciana, ki so bile odpeljane v Manilo. Ob glavni stolnici so zgradili stransko stavbo za shranjevanje relikvij. Generalni guverner Juan Niño de Tabora in njegova žena Doña Magdalena Saldivar y Medoza sta zgradila še eno stransko stavbo za shranjevanje kasnejših relikvij.
Do leta 1597 so bile stolnične stavbe nedokončane; manjkale so ji kapiteljska dvorana, krstilnica, zvonik in križni hodnik. 31. decembra 1600 je stolnico uničil potres.
Tretja stolnica (1614–1645) Nadškof Miguel de Benavides je začel obnovo stolnice. Po njegovi smrti leta 1605 je projekt prešel na njegovega naslednika Diega Vázqueza de Mercado. Do leta 1607 je bila stolnica v tako slabem stanju, da so jo zapustili. Tretja stolnična stavba, ki jo sestavljajo tri ladje in sedem kapel, je bila zgrajena leta 1614, večinoma z donacijami četrtega dekana Don Francisca Gomeza de Arellana. Sedem kapel je bilo zgrajenih z donacijami mecenov stolnice. 1. avgusta 1621 je potres povzročil resno škodo na strukturi stolnice. Med letoma 1641 in 1645 je bila stolnica obnovljena, vendar jo je uničila vrsta potresov novembra in decembra 1645.
Četrta stolnica (1671–1751) Obnova stolnice se je začela po prihodu Miguela de Pobleteja, osmega manilskega nadškofa. Temeljni kamen četrte stavbe je bil položen 20. aprila 1654. Do leta 1659 je bila stolnica skoraj dokončana; ladje so bile zaprte in nekatere dvorane dokončane. Leta 1662 je bil iz lesa molava zgrajen glavni oltar. Stolnica, ki je bila zgrajena iz lomljenega kamna, apna in gramoza, je bila blagoslovljena 7. junija 1662. Leta 1750 je florentinski menih Juan de Uguccioni na križišče dodal kupolo media naranja ('pol oranže') in v stavbo uvedel transept. Po več potresih in tajfunih je bila četrta stolnica leta 1751 porušena.
Peta stolnica (1760–1852)
Dela na peti stolnici so se začela po rušenju predhodnice. Uguccionijevi načrti so prinesli večje spremembe; triladijska zasnova je bila ohranjena, kapele pa so bile zmanjšane. Peta stolnica, ki je bila zelo podobna cerkvi Il Gesù v Rimu, je bila odprta 8. decembra 1760; od takrat ni bilo nobenih sprememb ali preoblikovanja strukture, razen nekaj manjših popravil. Stolnica, zlasti kupola, je bila popravljena leta 1839. Preživela je britansko okupacijo Manile, vendar je bila popravljena. Poškodoval jo je potres 16. septembra 1852.
Šesta stolnica (1858–1863) Razpis za obnovo stolnice je bil izveden leta 1854, šesta stavba pa je bila odprta 31. marca 1858. Stavba je imela novo neoklasicistično fasado, ki je bila uporabljena za sedmo in osmo stavbo. Šesta stolnica je nadomestila baročno fasado pete stolnice, okrnjeno ali škatlasto kupolo pa je nadomestila okrogla kupola.
3. junija 1863 je šesto stolnico poškodoval zelo močan potres, ki je poškodoval tudi palačo generalnega guvernerja Filipinov. Mnogi so pozivali k rušenju stavbe in čiščenju lokacije. Arhitekt Don Antonio Moraleda je predlagal rušenje in čiščenje ruševin, vendar je bil načrt leta 1866 začasno ustavljen. Načrt je bil obnovljen leta 1868, ko je bil arhitekt Vicente Serrano y Salaverri naročen za pregled in študij ruševin. Serrano je sklenil, da je treba ostanke stolnice porušiti, kar se je zgodilo leta 1870.
Sedma stolnica (1879–1945)
Sedma stolnica je bila zgrajena med letoma 1873 in 1879, posvečena pa je bila 7. decembra 1879. Križ na vrhu osrednje kupole je referenčna točka astronomskih dolžin arhipelaga. Leta 1880 je še en potres podrl zvonik stavbe, ki je preživel potres leta 1863, zaradi česar je stolnica ostala brez stolpa do leta 1958. Med filipinsko revolucijo leta 1896 je nadškof Bernardino Nozaleda y Villa odprl stolnico španskim vojakom, ki so iskali zatočišče. Med filipinsko-ameriško vojno so ameriški vojaki stolnico preuredili v bolnišnico za svoje ranjene vojake.
Leta 1937 je bil na Filipinih mednarodni evharistični kongres; stolnica v Manili je igrala vlogo pri promociji evharističnih prepričanj. V spomin na dogodek sta bila odkrita žig in medalja stolnice. Izdelal jih je uradni izdelovalec medalj za Filipinski kongres, kipar Críspulo Zamora.
Leta 1945 sta si ameriške in japonske sile med bitko za Manilo izmenjale minometni in topniški ogenj v bližini sedme stolnice, ki je bila kasneje skoraj v celoti uničena v japonski obrambi z metodo požgane zemlje. Japonske sile so domnevno ubile tudi civiliste, ki so se skrivali v stolnici, kot del njenega uničenja in večjega pokola v Manili.Connaughton, R., Pimlott, J., and Anderson, D., 1995, The Battle for Manila, London: Bloomsbury Publishing,
Osma stolnica (1958–danes)
Po drugi svetovni vojni sta nadškofa Michael J. O'Doherty in Gabriel Reyes načrtovala prenos sedeža manilske nadškofije v Mandalujong. Načrt je bil opuščen, ko je bila stolnica obnovljena pod kardinalom Rufinom Santosom in pod nadzorom kapampanganskega arhitekta Fernanda Ocampa. Prvi temeljni kamen osme stolnice je blagoslovil in položil kardinal Fernando Quiroga Palacios, nadškof Santiaga de Compostele in papeški legat papeža Pija XII., 8. decembra 1954. Stavba je bila posvečena 7. decembra 1958, glavni oltar pa 10. decembra istega leta.
Papež Pavel VI. je 27. novembra 1970 opravil apostolski obisk in mašo v stolnici. Papež Janez Pavel II. je mašo v stolnici daroval tudi 17. februarja 1981 med svojim prvim papeškim obiskom države, in 27. aprila 1981 izdal papeško bulo Quod Ipsum Manilensis, s katero je stolnico povzdignil v manjšo baziliko s svojim motu propriom. V isti papeški buli je Janez Pavel II. ponovil papeški odlok Pavla VI. z dne 6. junija 1968, ki ga je treba za vedno ohraniti in uveljaviti v skladu z zaslugami in nazivi stolnice kot lastne bazilike.
Zlati jubilej povojne obnove manilske stolnice so leta 2008 praznovali z drugim festivalom orgel v stolnici od 2. do 10. decembra, ki ga je organizirala Filipinska škofovska konferenca.
Februarja 2011 so zvonove stolnice premaknili na tla, da bi preprečili zrušitev zvonika, kot se je zgodilo s prejšnjimi stolpi v preteklih potresih. Januarja 2012 so zvonove zamenjali z novimi, ki jih je leta 1958 ulil kovač Friedrich Wilhelm Schilling iz Heidelberga v Nemčiji. Glede na novo oznako, ki jo je postavil kardinal Gaudencio Rosales, so na novo nameščeni zvonovi največji, ki so aktivno v uporabi na Filipinih. Sedem kariljonskih zvonov, težkih 17 ton, je bilo trajno nameščenih v tla zvonika.
Obnova (2012–2014) Leta 2010 stolnica ni izpolnjevala standardov Nacionalnega gradbenega kodeksa Filipinov, saj so bile na nekaterih kritičnih delih odkrite razpoke. Ko je kardinal Luis Antonio Tagle decembra 2011 prevzel položaj nadškofa Manile, je bila ena njegovih prvih odločitev zaprtje stolnice. Po potresu v Negrosu leta 2012 in strukturnih težavah je bila stolnica 7. februarja začasno zaprta zaradi popravil, sanacije potresa in preprečevanja posedanja. V tem času je bila cerkev Paco imenovana za pro-stolnico nadškofije Manila.
Obnova naj bi bila končana leta 2013, vendar prvotni rok ni bil izpolnjen. Takratni rektor stolnice, monsignor Nestor Cerbo, je izjavil, da bo obnova končana do 25. marca 2014. Med novimi funkcijami so bile kamere zaprtega kroga (CCTV), veliki televizijski zasloni z ravnim zaslonom, izboljšani avdio-video sistemi ter izboljšane notranje in zunanje LED luči. Obnova je bila končana na načrtovani datum in stolnica v Manili je bila 9. aprila 2014 ponovno odprta za širšo javnost. Nadškof kardinal Tagle je vodil sveto mašo, ki se je je udeležil tudi predsednik Benigno Aquino III.
16. januarja 2015 je papež Frančišek v okviru svojega apostolskega obiska v državi daroval svojo prvo papeško mašo na Filipinih. Zaradi varnostnih razlogov je bila maša zaprta za javnost, saj je sprejela le 2000 škofov, duhovnikov in vernikov.
60. obletnica povojne obnove (2017–2018) Celoletno praznovanje 60. obletnice povojne obnove manilske stolnice se je začelo z odprtjem zgodovinske razstave 8. decembra 2017. 18. decembra je stolnica prejela prvovrstno krvno relikvijo papeža sv. Janeza Pavla II. 27. oktobra 2018 je papež Frančišek za to priložnost imenoval kardinala Thomasa Aquina Manyo Maedo, takratnega nadškofa Osake, za svojega papeškega legata. V pismu kardinalu Maedi 1. decembra je Frančišek stolnico označil za »mater in glavo cerkva« na Filipinih. Papež je v svojem pismu nadalje zapisal:
Kardinal Maeda je 8. decembra 2018 daroval fiesto mašo, ki so jo somaševali kardinal Luis Antonio Tagle (takratni nadškof Manile), kardinal Gaudencio Rosales (zaslužni nadškof Manile) in nadškof Gabriele Giordano Caccia (takratni apostolski nuncij na Filipinih). Papež je po kardinalu Maedi podelil svoj apostolski blagoslov stolnici. 10. decembra 2018 je kardinal Tagle ponovno posvetil oltar v skladu z obredi, ki jih je predpisal Drugi vatikanski koncil; posvetitveno mašo je somaševalo več škofov Filipinske škofovske konference (CBCP), vključno z njenim takratnim predsednikom in nadškofom Davaoa Romulom Vallesom ter kardinalom Orlandom Quevedom, zaslužnim nadškofom Cotabata.
Arhitektura in oblikovanje
Manilska stolnica je bila zgrajena v tlorisu latinskega križa. Njena severozahodna fasada, ki je zgrajena v neoromanskem arhitekturnem slogu, je replika fasade prejšnje stolnice, skupaj s kipi znanih svetnikov, izklesanimi iz rimskega travertina. Več umetniških del v baziliki je delo italijanskih umetnikov. V prejšnji stolnici so bili kipi prvotno izdelani iz molavskega lesa. Kip Limske vrtnice je izdelal Angelo Fattinanzi; Jakoba, Andreja in Antona Opata je izdelala Livia Papini; Frančiška Ksaverija in Polikarpa pa Alcide Tico.