thumb|Jezero Taal z vulkanskim otokom na sredini thumb|Lega vulkana v provinci Batangas thumb|Krater izbruha leta 1965 na jugozahodu "Vulkanskega otoka" Ognjenik Taal (; ), znan tudi kot kaldera Taal, je velika kaldera, ki jo zapolnjuje jezero Taal na Filipinih. Vulkan, ki je v provinci Batangas, približno 50 kilometrov južno od Manile, je drugi najaktivnejši vulkan v državi, z 39 zabeleženimi zgodovinskimi izbruhi, vsi skoncentrirani na vulkanskem otoku, blizu sredine jezera Taal. Kaldera je nastala zaradi prazgodovinskih izbruhov pred manj kot 670.000 in manj kot 6000 leti. Stožci Batulao, Macolod in Sungaj so ostanki zgodnjega predkaldernega sistema Taal, pri čemer je Batulao najstarejši znani stožec.
Vulkan Taal je v preteklosti doživel več silovitih izbruhov, ki so povzročili smrtne žrtve na otoku in naseljenih območjih okoli jezera, s skupnim številom zabeleženih smrtnih žrtev približno 6000. Zaradi bližine naseljenih območij in zgodovine erupcij je bil vulkan označen kot vulkan desetletja, vreden natančnega preučevanja, da bi preprečili prihodnje naravne nesreče. Najdišče je bilo leta 1998 razglašeno za narodni geološki spomenik, leta 2018 pa za narodni park.
Etimologija Vulkan Taal je bil v 19. stoletju znan kot Pulo, Bombou ali Bombon.
Občina Taal in reka Taa-lan (danes znana kot reka Pansipit) sta bili poimenovani po drevesu Taa-lan, ki raste ob reki. Drevo je raslo tudi ob obali jezera Bombon (danes znanega kot jezero Taal). Reka Taa-lan je bila ozek kanal, ki povezuje današnje jezero Taal in zaliv Balajan.
Taal je tagaloška beseda v narečju Batangueño, ki pomeni resničen, pristen in čist.
Geografija Ognjenik Taal je del verige vulkanov, ki ležijo na zahodnem robu otoka Luzon. Nastali so s subdukcijo Evrazijske plošče pod Filipinski mobilni pas. Jezero Taal leži znotraj 25–30 km dolge kaldere, ki so jo oblikovali eksplozivni izbruhi med manj kot 670 tisoč leti (formacija Sampaga) in manj kot 3 tisoč leti do leta 1000 n. št. (formacija Buco). Vsak od teh izbruhov je ustvaril obsežne usedline ignimbrita, ki segajo vse do današnje Manile.
Ognjenik Taal je predvsem v provinci Batangas, vendar sta severni rob kaldere in severni del njenega masivnega ignimbritnega ščita na otoku Tagajtaj, ki je v Caviteju. Severna polovica vulkanskega otoka spada pod jurisdikcijo mesta Talisaj na obali jezera, južna polovica pa pod jurisdikcijo San Nicolasa. Druge skupnosti, ki obkrožajo jezero Taal, vključujejo mesti Tanauan in Lipa ter občine Talisaj, Laurel, Agoncillo, Santa Teresita, San Nicolas, Alitagtag, Cuenca, Balete in Mataasnakahoy.
Kaldero obdaja velik ignimbritni ščit, ki se razteza v vse smeri. Sestavljen je iz ignimbritov in drugih tefrskih usedlin iz prazgodovinskih dogodkov. Od nastanka kaldere so poznejši izbruhi ustvarili vulkanski otok znotraj kaldere, znan kot Vulkanski otok. Ta 5-kilometrski otok pokriva površino približno 23 kvadratnih kilometrov, središče otoka pa zaseda 2-kilometrski Glavni krater z enim samim kraterskim jezerom, ki je nastalo po izbruhu leta 1911. Otok je ponovno nastajajoča kupola, sestavljena iz prekrivajočih se stožcev in kraterjev, od katerih jih je bilo identificiranih sedeminštirideset. Šestindvajset jih je tufnih stožcev, pet je pepelnatih stožcev in štirje so maari. Glavno kratersko jezero na Vulkanskem otoku ima enega največjih otokov tretjega reda na svetu. To jezero vsebuje Vulcan Point, majhen skalnat otok znotraj jezera. Po izbruhu leta 2020 je Glavno kratersko jezero začasno izginilo zaradi izbruha, vendar se je do marca 2020 vrnilo in sčasoma napolnilo, zaradi česar je Vulcan Point spet postal otok.
Filipinski inštitut za vulkanologijo in seizmologijo (PHIVOLCS) prepoveduje stalno naselitev na otoku in celoten vulkanski otok razglasi za območje visokega tveganja in stalno nevarno območje (PDZ). Kljub opozorilom se zdi, da nekateri še vedno prebivajo na otoku, predvsem skrbniki ribjih kletk.
Izbruhi v zgodovinskih časih Od leta 1572 je bilo več kot 30 izbruhov, večinoma na Vulkanskem otoku. Izbruha leta 1707 in 1709 sta oblikovala stožec Binintiang Malaki na severozahodu in stožec Binintiang Munti na jugozahodu otoka. Leta 1731 je prišlo do izbruha v jezeru Taal, zaradi česar sta nastala Babuing in Napayong, dva manjša otoka severovzhodno od Vulkanskega otoka. Izbruh leta 1754, najmočnejši v zgodovinskih časih, je zaznamoval plinijski, subplinijski in stromboliski izbruh. Izbruh je začasno blokiral odtok jezera Taal; zaradi poplav je bilo preseljenih več naselij.Christopher G. Newhall, Daniel Dzurisin: Historical unrest at large calderas of the world. United States Geological Survey (USGS) Bulletin 1855, 1988 (englisch, pdf, 37,0 MB), S. 359–361.
Pred izbruhom leta 1911 so bili potresi, od katerih so nekatere čutili v Manili. Po nekaj manjših izbruhih je 30. januarja prišlo do močne freatomagmatske eksplozije, ki je sprožila piroklastične valove. Izbruh je ubil približno 1335 ljudi, vključno s skoraj vsemi prebivalci Vulkanskega otoka. Le 12 ali 13 otočanov je preživelo s hudimi poškodbami.Eintrag in The Significant Volcanic Eruption Database der National Oceanic and Atmospheric Administration (englisch, abgerufen am 23. Februar 2013). Večina ljudi je umrla v valovih; nekateri so se utopili zaradi močnih nihanj gladine jezera Taal, znanih kot Seš. Po izbruhu sta se Vulkanski otok in dolina jugozahodno od kaldere pogreznila za do tri metre; druga območja so se dvignila za do en meter. Od leta 1911 ima kratersko jezero na Vulkanskem otoku sedanjo obliko; prej je bilo več manjših jezer različnih barv.Newhall, unrest, S. 362f, 369.
28. septembra 1965 se je zgodila še ena freatomagmatska eksplozija, ki je na jugozahodu Vulkanskega otoka ustvarila krater, dolg 1,5 kilometra in širok 300 metrov, v katerega je tekla voda iz jezera Taal. Eksplozija je ustvarila oblak pepela, visok od 15 do 20 kilometrov. Območje približno 60 km² je bilo prekrito s plastjo pepela, debelo vsaj 25 centimetrov. Piroklastični sunki so uničili območja na otoku Vulcano in na zahodni obali jezera Taal.James G. Moore, Kazuaki Nakamura, Arturo Alcaraz: The 1965 Eruption of Taal Volcano. In: Science, Band 151, Nummer 3713 (25. Februar 1966), S. 955–960. Izbruh je ubil približno 355 ljudi.Eintrag in The Significant Volcanic Eruption Database der NOAA (englisch, abgerufen am 23. Februar 2013). Nadaljnji izbruhi leta 1968 in 1969 so bili delno zaznamovani s strombolijsko aktivnostjo in so jih spremljali veliki tokovi lave, ki so dosegli obalo jezera Taal. Zadnji izbruhi so se zgodili leta 1977, s freatičnimi eksplozijami na jugozahodu otoka.
Po letu 1977 se je na območju jezera Taal zgodilo več potresnih rojev, enega od njih leta 1994 pa je spremljal dvig otoka za 10 do 20 centimetrov. Nekateri prebivalci otoka so bili evakuirani.
12. januarja 2020 se je nad vulkanom oblikoval velik oblak pepela. V pepelnem izpadu se je zgodila prometna nesreča, v kateri je umrl en moški. Zaradi pepelnega izpada so bile operacije na mednarodnem letališču Manila prekinjene.Vulkan Taal spuckt Asche und Lava, tagesschau.de, 13. Januar 2020. Iz okolice je bilo začasno evakuiranih 308.000 ljudi. Zaradi zmanjšanja vulkanske aktivnosti je bila stopnja opozorila 26. januarja 2020 znižana s štiri na tri, 14. februarja 2020 na dve in 19. marca 2020 na eno.Taal Volcano Bulletin: 19 March 2020 08:00 AM. In: phivolcs.dost.gov.ph. 19. März 2020, abgerufen am 19. August 2020 (englisch). Kratersko jezero na Vulkanskem otoku se je med izbruhi skoraj popolnoma izpraznilo.Jonathan Amos: Taal volcano's inner lake all but gone in eruption. In: bbc.com. 16. Januar 2020, abgerufen am 19. Januar 2020 (englisch).
22. septembra 2023 je vulkan sprostil povišane ravni žveplovega dioksida in megle, zaradi česar so oblasti zaprle šole v okoliških območjih, vključno z Metro Manilo, in prebivalcem svetovale, naj ostanejo doma.
Avgusta 2024 so prebivalstvo opozorili na vulkanski smog, nekatere šole pa so bile zaprte. Septembra je vulkan izbruhnil 2,4 km visok oblak pare. V naslednjih dneh so se zgodili nadaljnji manjši izbruhi. Velja 1. stopnja opozorila in dostop do vulkanskega otoka je prepovedan.
Spremljanje vulkanov Zaradi bližine gosto poseljenih območij in silovitih izbruhov je bil Taal vključen na seznam 16 tako imenovanih desetletnih vulkanov, ki so v središču raziskovalnih prizadevanj. Tako kot pri drugih vulkanih spremljamo seizmično aktivnost in deformacijo zemeljske površine. Poleg tega sta nadzorovana temperatura in kemična sestava vode v kraterskem jezeru. Pred nekaterimi izbruhi se je temperatura jezerske vode dvignila za nekaj stopinj.
Pri meritvah koncentracije radona na območju Taala oktobra 1994 je bilo ugotovljeno povečanje za šestkrat. 22 dni kasneje, 15. novembra 1994, je sledil potres z močjo 7,1 stopnje po Richterjevi lestvici, katerega žarišče je bilo približno 50 kilometrov južno od vulkana. Povečanje koncentracije radona je znak poznejšega potresa.
Sklici
Zunanje povezave
Taal Volcano Eruptions 1572–1911 from RWTH Aachen University Web Site
Kategorija:Gore na Filipinih Kategorija:Ognjeniki na Filipinih Kategorija:Zavarovana območja Filipinov Kategorija:Jezera na Filipinih Kategorija:Luzon