Gasan Fajiz Kanafani (), palestinski pisatelj in aktivist, * 8. april 1936, Akka, Britanski mandat za Palestino, † 8. julij 1972, Bejrut, Libanon.
Kanafani velja za enega najpomembnejših romanopiscev svoje generacije in enega vodilnih pisateljev arabskega sveta. Kanafanijeva dela so bila prevedena v več kot 17 jezikov.
Kanafani se je rodil leta 1936 v Akki, ki je takrat spadala pod Mandatno Palestino. Med palestinsko vojno leta 1948 so sionistične milice njegovo družino prisilile, da zapusti rodno mesto. Kanafani se je kasneje spominjal globokega sramu, ki ga je občutil, ko je kot 12-letnik gledal, kako so moški iz njegove družine predali orožje in postali begunci.. Družina se je naselila v Damasku v Siriji, kjer je končal osnovnošolsko izobraževanje. Nato je postal učitelj za razseljene palestinske otroke v begunskem taborišču, kjer je začel pisati kratke zgodbe, da bi svojim učencem pomagal razumeti njihov položaj.. Leta 1952 je začel študirati arabsko književnost na Univerzi v Damasku, a še preden je lahko zaključil študij, so ga izključili iz univerze zaradi njegovih političnih povezav z Gibanjem arabskih nacionalistov (MAN), v katerega ga je rekrutiral George Habash. Kasneje se je preselil v Kuvajt in nato v Bejrut v Libanonu, kjer se je poglobil v marksizem.
Leta 1961 se je poročil z Anni Høver, dansko pedagoginjo in borico za pravice otrok, s katero je imel dva otroka. Postal je urednik in pisal članke za številne arabske revije in časopise. Njegov roman Moški na soncu iz leta 1963 je bil deležen širokega odobravanja in skupaj z delom Svet, ki nam ne pripada simbolizira njegovo prvo obdobje pesimizma, ki se je kasneje spremenilo v aktivni boj po šestdnevni vojni leta 1967. Tega leta se je pridružil Ljudski fronti za osvoboditev Palestine (PFLP) in postal njen tiskovni predstavnik. Leta 1969 je sestavil program PFLP, v katerem je gibanje uradno sprejelo marksizem-leninizem, kar je zaznamovalo odmik od panarabskega nacionalizma v smeri revolucionarnega palestinskega boja..
Leta 1972, medtem ko je bil v Bejrutu, sta Kanafani in njegova 17-letna nečakinja Lamees umrla zaradi bombe, ki jo je v njegov avtomobil podtaknil Mosad; domneva se, da je šlo za maščevanje za vlogo PFLP v pokolu na letališču v Lodu; vendar je bilo Kanafanijevo umorjenje morda načrtovano že veliko prej. Kanafani se je namreč malo pred tem pojavil na fotografiji skupaj s storilci pokola, pred umorom pa je zagovarjal njihove taktike.
Zgodnje življenje Kanafani se je rodil leta 1936 v Akki v sunitski muslimanski družini iz srednjega razreda s kurdskimi koreninami. Bil je tretji otrok Aiše al-Salim in Muhamada Fajiza Abd al-Razaga Kanafanija, odvetnika, ki je bil aktiven v palestinskem nacionalističnem gibanju, nasprotujočem britanskemu mandatu in njegovi politiki spodbujanja judovskega priseljevanja (alija), ter ki so ga Britanci večkrat zaprli, ko je bil Gasan še otrok.. Gasan je zgodnjo izobrazbo pridobil v francoski katoliški misijonski šoli v Jafi.
Maja, ko so se spopadi v arabsko-izraelski vojni leta 1948 razširili tudi na Akko, so bili Kanafani in njegova družina prisiljeni v izgnanstvo in se pridružili palestinskemu eksodusu.. V pismu svojemu sinu, ki ga je napisal desetletja kasneje, se je spominjal globokega sramu, ki ga je občutil, ko je kot 10-letnik opazoval, kako so moški iz njegove družine predali orožje, da bi postali begunci. Po begu približno 17 km na sever v sosednji Libanon so se nazadnje naselili v Damasku v Siriji. Bili so razmeroma revni; oče je odprl majhno odvetniško pisarno, družinski dohodek pa so dopolnjevala dečkova dela s krajšim delovnim časom. Tam je Kanafani končal srednješolsko izobraževanje in leta 1952 pridobil učiteljsko spričevalo Agencije Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev (UNRWA). Najprej je bil zaposlen kot učitelj likovne umetnosti za okoli 1.200 razseljenih palestinskih otrok v begunskem taborišču, kjer je začel pisati kratke zgodbe, da bi svojim učencem pomagal razumeti njihov položaj.
Politično ozadje Leta 1952 se je Kanafani vpisal tudi na Oddelek za arabsko književnost na Univerzi v Damasku. Naslednje leto je spoznal Georgea Habasha, ki ga je uvedel v politiko in je imel pomemben vpliv na njegovo zgodnje delo. Leta 1955, še preden je lahko zaključil študij z diplomo na temo »Rasa in religija v sionistični književnosti«, ki naj bi bila podlaga za njegovo študijo O sionistični književnosti iz leta 1967, je bil Kanafani izključen z univerze zaradi svojih političnih povezav z Gibanjem arabskih nacionalistov (MAN), v katerega ga je vključil Habash. Kanafani se je leta 1956 preselil v Kuvajt, kjer sta že živela njegova sestra Fajza Kanafani: She had moved to Kuwait in 1950 to work as a teacher and married Husayn Najim. in brat, ki je tja odšel pred njim, da bi tam prevzel učiteljsko mesto. Veliko prostega časa je preživel z branjem ruske književnosti. Naslednje leto je postal urednik jordanskega časopisa Mnenje (Al Ra'i), ki je bil povezan z MAN.
Leta 1960 se je na nasvet Habasha ponovno preselil, tokrat v Bejrut, kjer je začel urejati publikacijo Gibanjem arabskih nacionalistov z naslovom al-Hurriya ter se začel zanimati za marksistično filozofijo in politiko. Leta 1961 se je poročil z dansko pedagoginjo in aktivistko za pravice otrok Anni Høver, s katero je imel dva otroka. Leta 1962 je bil Kanafani prisiljen za kratek čas preiti v ilegalo, saj kot oseba brez državljanstva ni imel ustreznih osebnih dokumentov. Istega leta se je ponovno pojavil v Bejrutu in prevzel uredništvo naserističnega časopisa Osvoboditelj (Al Muharrir), kjer je urednikoval tedenski prilog Palestina (Filastin). Leta 1967 je postal urednik še enega naserističnega časopisa, Osvetlitev (Al Anwar), kjer je pod psevdonimom Faris Faris pisal eseje.. Bil je tudi urednik revije Assayad, ki je bila sestrska publikacija časopisa Al Anwar. Istega leta se je Kanafani pridružil tudi Ljudski fronti za osvoboditev Palestine (PFLP), leta 1969 pa je odstopil iz časopisa Al Anwar, da bi uredil tedenski časopis PFLP Cilj (Al Hadaf ), hkrati pa pripravljal program PFLP, v katerem je gibanje uradno sprejelo marksizem-leninizem. To je zaznamovalo odmik od panarabskega nacionalizma v smeri revolucionarnega palestinskega boja. Kanafani je bil tudi eden od sodelavcev revije Lotus, ki je izhajala od leta 1968 in jo sta financirala Egipt in Sovjetska zveza. V času svojega umora je imel obsežne stike s tujimi novinarji in številnimi skandinavskimi antisionističnimi Judi.. Menijo, da so njegova politična dela in novinarski prispevki pomembno vplivali na arabsko miselnost in strategijo tistega časa..
Umor 8. julija 1972 je Kanafanija v Bejrutu umoril Mosad, izraelska zunanja obveščevalna služba. Ko je Kanafani vklopil motor svojega avtomobila Austin 1100, je eksplodirala granata, pritrjena na stikalo za vžig, kar je sprožilo eksplozijo 3-kilogramske plastične bombe, nameščene za odbijačem.. Umrla sta tako Kanafani kot tudi njegova 17-letna nečakinja Lamees Nadžim, ki ga je spremljala...
Domnevalo se je, da je bil njegov umor maščevanje za pokol na letališču Lod, ki so ga nekaj dni prej izvedli trije člani Japonske rdeče armade. Vendar nekatera poročila nakazujejo, da je bil atentat morda načrtovan že pred temi dogodki. Kanafani je kot tiskovni predstavnik PFLP v imenu organizacije prevzel odgovornost za napad. Prepoznali so ga tudi na fotografijah, posnetih s tremi japonskimi militantnimi borci tik pred operacijo, kar naj bi po poročanju prispevalo k temu, da so ga uvrstili na seznam oseb, ki jih je treba ubiti, ki ga je sestavil Mosad.Pedazhur, Ami: The Israeli Secret Services and the Struggle Against Terrorism, p. 39.
Med ugrabitvami letal leta 1970 sta Kanafani in njegov namestnik Basam Abu Šarif javno zahtevali, naj Izrael izpusti palestinske zapornike. Po besedah novinarja Kamila Nasra sta oba že ob Kanafanijevi smrti začela izražati nasprotovanje brezrazlikovnemu nasilju. Njegov umor se je zgodil sredi širše regionalne eskalacije: Izrael je na Zahodnem bregu in v Gazi aretiral na stotine Palestincev – ukrepe, ki jih je časopis Haaretz opisal kot vzemanje »proti-talcev« ter sprožil obsežno vojaško operacijo v južnem Libanonu. Približno v istem času je Judovska obrambna liga v Londonu ugrabila tri uslužbence egiptovskega veleposlaništva.
Rumors circulated that Beirut's security forces may have been complicit in Kanafani's assassination. Two weeks later, Abu Sharif survived an attempt on his life. He later alleged that Israel had worked with Arab intermediaries to carry out both attacks. One suspected collaborator, Abu Ahmed Yunis, a senior PFLP member, was executed by the group in 1981 for embezzlement and ordering the killing of another official.
Krožile so govorice, da so bile v Kanafanijev umor morda vpletene bejrutske varnostne sile.. Dva tedna kasneje je Abu Šarif preživel poskus atentata na njegovo življenje. Kasneje je trdil, da je Izrael pri izvedbi obeh napadov sodeloval z arabskimi posredniki. Eden od osumljenih sodelavcev, Abu Ahmed Junis, visoki član PFLP, je bil leta 1981 usmrčen s strani te skupine zaradi poneverjanja in naročanja umora drugega funkcionarja.
V Kanafanijevem nekrologu v libanonskem časopisu The Daily Star je bilo zapisano: »Bil je komandos, ki ni nikoli streljal, njegovo orožje je bilo kemično pero, njegovo bojišče pa časopisne strani.«.
Ob njegovi smrti so med njegovo zapuščino našli več nedokončanih romanov, od katerih je eden nastal že leta 1966..
Dela
Mawt Sarir Raqam 12 (1961) (موت سرير رقم 12, Smrt v postelji številka 12) (kratka zgodba) Ard al-Burtuqal al-Hazin (1963) (أرض البرتقال الحزين, Dežela žalostnih pomaranč). Rijal fi ash-Shams (1963) (رجال في الشمس, Moški na soncu).
Al-bab (1964) (الباب, Vrata). 'Aalam Laysa Lana (1965) (عالمٌ ليس لنا, Svet, ki nam ne pripada). 'Adab al-Muqawamah fi Filastin al-Muhtalla 1948–1966, (1966) (أدب المقاومة في فلسطين المحتلة 1948–1966, Literatura upora v okupirani Palestini 1948–1966). Ma Tabaqqa Lakum (1966) (ما تبقّى لكم, Kar vam je še ostalo). Fi al-Adab al-Sahyuni (1967) (في الأدب الصهيوني, O sionistični književnosti). An ar-Rijal wa-l-Banadiq (1968) (عن الرجال والبنادق, O moških in puškah). Umm Sa'd (1969) (أم سعد, Umm Sa'd). A'id ila Hayfa (1970) (عائد إلى حيفا, Vrnitev v Haifo). A 'ma wal-Atrash, (1972) (الأعمى والأطرش, Slepi in gluhi) Barquq Naysan (1972) (برقوق نيسان, Nisanske slive) Al-Qubba'ah wa-l-Nabi (1973) (القبعة والنبي, Klobuk in prerok) – incomplete Thawra 1936-39 fi Filastin (1974) (ثورة 1936-39 في فلسطين, Revolucija v Palestini v letih 1936–1939) (45-stranska brošura) Jisr ila-al-Abad (1978) (جسر إلى الأبد, Most v večnost). Al-Gamis al-Masruq wa-Qisas Ukhra, (1982) (القميص المسروق وقصص أخرى, Ukradena srajca in druge zgodbe) Arabic Short Stories (1983) (prevedel Denys Johnson-Davies). Faris Faris (1996) (فارس فارس, Vitez Vitez)
Romani Men in the Sun | رجال في الشمس (, Rimal Publications, 2013) All That's Left to You | ماتبقى لكم (, Rimal Publications, 2013) Umm Saad | أم سعد (, Rimal Publications, 2013) The Lover | العاشق (, Rimal Publications, 2013) Returning to Haifa | عائد الى حيفا (, Rimal Publications, 2013) The Other Thing: Who Killed Leila Hayek | الشيء الآخر (, Rimal Publications, 2013)
Kratke zgodbe "Death of Bed No. 12"] | موت سرير رقم ١٢ (, Rimal Publications, 2013) "Land of Sad Oranges" | ارض البرتقال الحزين (, Rimal Publications, 2013) "A World Not Our Own" | عالم ليس لنا (, Rimal Publications, 2013) "Of Men and Rifles" | الرجال والبنادق (, Rimal Publications, 2013) "The Stolen Shirt" | القميص المسروق (, Rimal Publications, 2013)
Gledališka igre A Bridge to Eternity | جسر إلى الأبد (, Rimal Publications, 2013) The Door | الباب (, Rimal Publications, 2013) The Hat and the Prophet | القبعه والنبي (, Rimal Publications, 2013)
Študije Resistance Literature in Occupied Palestine 1948–1966 | أدب المقاومة في فلسطين المحتلة ١٩٤٨-١٩٦٦ (, Rimal Publications, 2013)