Marija Černe Prisland, znana kot Marie Černe Prisland, slovenska časnikarka, pisateljica, amaterska zgodovinarka in borka za pravice žensk, * 21. junij 1890, Rečica ob Savinji, † 13. september 1979, Sheboygan, Wisconsin. Petnajstletna je odpotovala v ZDA kjer je delala kot tovarniška delavka, šivilja in kasneje knjigovodja.

Otroštvo Rojena je bila 21. junija 1890 v Rečici ob Savinji neporočenima slovenskima staršema. Njena mati je bila hotelska kuharica Marija Rozenstein (1863–1896) iz Rečice ob Savinji, njen oče pa obalni carinski inšpektor Franc Černe (1867–1940) iz Slovenj Gradca.o Poročila sta se, ko je imela Marie štiri leta. Drugih otrok nista imela. Leta 1895 sta Marieina starša za zaslužkom odpotovala v Brazilijo, Marie pa zaupala v varstvo materi njene mame. Leto za tem je dekličina mati umrla za rumeno mrzlico. Dekličin oče se je kmalu za tem znova poročil ter z šestletno hčerko prekinil stike in jo nehal finančno vzdrževati. Ponovno sta vzpostavila stike šele več desetletji kasneje, vendar le preko pisem. Marie je ostala sama z babico, ostarelo dninarico Jero Raskornik (1824–1908), ki jo je vzgajala ljubeče, vendar v veliki revščini. Že kot majhna deklica je Marie morala pasti živino in pomagati babici pri delu na polju. Osem let je obiskovala štirirazredno trško šolo in jo trinajstletna dokončala. V šolo je hodila z veseljem in želela si je postati učiteljica. Veliko je brala, celo na paši in med pletjem, in si knjige izposojala od župnika, kaplana, in učiteljev. Ko je malo zrasla je morala ob šolanju je poleti delati kot obiralka hmelja, pozimi pa izdelovati čipko za prodajo. Oboje je bilo malo plačano, zato ni zmogla prihraniti denarja za šolanje na učiteljišču. Vaška poštarica, ki je za učiteljišče pripravljala svojo hčer, jo je po končani osnovni šoli eno leto zastonj poučevala, da bi jo pripravila za učiteljišče. sličica|300x300px|Njena prva fotografija po prihodu v ZDA leta 1906.

Imigracija

Ker Marie ni imela denarja za učiteljišče, se je odločila da za tri leta odpotuje v ZDA in tam zasluži denar za svoje šolanje in nakup še ene njive za babico, da bi se starka, ki je imela v lasti le majhno bajto in majhno njivo, lahko preživljala kot kmetica ter ji ne bi bilo treba hoditi na dnino. Tako je s francosko ladjo La Touraine odplula v ZDA in 16. maja 1906 še ne šestnajstletna prišla v Sheboypan v Wisconsinu. V ZDA jo je presenetilo, da je bila kot ženska spoštovana bolj kot v domačem kraju, razočarana pa je bila nad lesenimi hišami, golaznjo, umazanijo in revščino. V Sheboypanu se je naselila pri prijateljih svoje babice in se zaposlila v tovarni stolov. Njena plača je bila manjša kot je pričakovala in kmalu je ugotovila, da ne bo mogla prihraniti denarja za šolanje. Leto in pol po prihodu v ZDA ji je umrla babica. Po tem se je odločila, da ostane v ZDA in opustila svoje sanje o učiteljskem poklicu.

Delo

Teden dni po prihodu v ZDA je dobila službo v tovarni stolov, kjer je bila zaposlena leto in pol. Poleg tega je opravljala še različna druga opravila, da si je lahko privoščila brati časopise v slovenskem jeziku. Vključila se je v slovensko skupnosti v Sheboypanu. Spoznala je devetnajstletnega Janeza Prislana, v ZDA znanega kot John Prisland, (1888–1975) slovenskega kmečkega sina iz njene rodne Rečice, ki je v ZDA prišel kot tovarniški delavec leta 1903, in se z njem kmalu zatem, 24. februarja 1908 poročila. V zakonu je rodila dve hčeri in sina. Vsi trije so kot odrasli aktivno sodelovali v slovenski skupnosti v ZDA. Po poroki se je z možem naselila v najetem stanovanju in prvih deset let družino preživljala kot šivilja predpasnikov. Poleg tega je z možem obiskovala večerni tečaj angleščine. Po končanem tečaju angleščine, je Marie obiskovala še večerni tečaj šivanja in izdelovanja klobukov. Potem je obiskovala še tri letni večerni tečaj knjigovodstva, ki ga je dokončala leta 1918. Nato je začela delati kot knjigovodja. Osem let je bila zaposlena kot knjigovodja lesnega podjetja South Side Wood Supply Company, naslednjih štirideset let pa kot računovodkinja in tajnica podjetja za prodajo mesa Suscha Meal Market. Poleg tega je urejala davčne obračune za manjša podjetja in posameznike. Poleg službe je bila aktivna v tamkajšnji katoliški župniji, ter pomagala mnogim sonarodnjakom. Ker je znala tri jezike (poleg slovenščine in angleščine tudi nemščino) je pogosto pomagala novim priseljencem kot tolmačka pri urejanju dokumentov in pri poslovanju. Leta 1913 je ustanovila Oltarno družbo fare svetega Cirila in Metoda, prvo slovensko žensko družbo, ki je delovala v Sheboypanu.

KSKJ Leta 1915 je pomagala pri ustanovitvi ženskega dela Kranjsko slovenske katoliške jednote (KSKJ; v ZDA znana kot ) z imenom Kraljica Majnika. Prvih deset let obstoja ženskega društva je v njem delovala kot tajnica, naslednjih trideset let pa delovala kot članica različnih odborov društva.

SWUA

Navdihtanovitev ženske zveze je dobila v zborniku Slovenska žena, ki jo je leta 1926 izdalo Splošno žensko društvo v Ljubljani pod uredništvom Minke Vasič Govekar. Sicer je bila mnenja, da je v poglavju zbornika, ki govori o položaju Ameriških Slovenk več napak.

Literarno delo

Njen spis Memories of our old wood stove (Spomini našega starega štedilnika na les) by leta 1977 izšlo v antologiji slovensko ameriške literature z ilustracijami slovenskih umetnikov: Anthology of Slovenian American literature, kjer jo je upodobila slovensko-ameriška slikarka Nancy Bukovnik. Isti spis je objavljen tudi v knjigi The Ethnic American Woman: Problems, Protests, Lifestyles (Etnična ameriška ženska: problemi, protesti, življenski slogi), ki je izšla leta 1978 in jo je uredila Edith Blicksilver.

Raziskovanje zgodovine Z raziskovanjem zgodovine slovenskega izseljenstva se je ukvarjala več kot štiri desetletja. Za Zarjo je napisala dvanajst zgodovinskih člankov o različnih slovenskih krajih. Za Zarjo je intervjuirala različne priče pomembnih zgodovinskih dogodkov, med drugim Helen Brainard Cole, zadnjo preživelo bolničarko ameriške državljanske vojne v Wisconsinu. Leta 1945 je zbrala in za lokalni list The Sheboygan Press v angleščini napisala točno zgodovino slovenskih priseljencev v Sheboygan; v slovenščini je bila objavljena v reviji Novi svet. Na željo Zgodovinske družbe države Wisconsin je zbrala in spisala zgodovino slovenskih priseljencev v državu Wisconsin, ki je bila marca 1950 objavljena v družbinem mesečniku Wisconsin Magazine of History pod naslovom The Slovenians, Most Recent American Immigrants (Slovenci, najpoznejši ameriški imigranti). Za programno knjižico narodne konvencije K.S.K. Jednote je leta 1962 napisala kratek obris slovenskega priseljevanja v Ameriko.sličica|284x284_pik|Marie Černe Prisland leta 1964.

Poznejše življenje in smrt

Leta 1975 ji je umrl mož, ki jo je celo življenje pri delu podpiral in ji pomagal. Po njegovi smrti se je preselila v dom za ostarele v Sheboypanu. Tam je 13. septembra 1979 med pisanjem za Zarjo umrla. Pokopana je bila v grobu svojega moža na pokopališču Greendale Cemetery v mestu Kohler v Wisconsinu.

Zapuščina Njena pisalna miza, pisalna stroj, ter njen portret, ki ga je leta 1977 po zgledu Marieine najljubše fotografije iz leta 1931 naslikala slovensko-ameriška slikarka Emilija Bucik Razman, je razstavljen v SWUA National Office and Heritage Museum v mestu Joliet v Illinoisu. Muzej hrani tudi njena ročna dela.

Galerija

Biblografija

Ameriška Slovenka (zbornik, ki ga je uredila skupaj z Fannie Mohar Jazbec, Slovenska ženska zveza Amerike, Chicago, 1928) Woman's glory: the kitchen (Slava ženske: kuhinja; zbirka kuharskih receptov, ki jih je uredila skupaj z Albino Krizman-Novak, Slovenska ženska zveza Amerike, Chicago, 1963) From Slovenia - to America (Iz Slovenije - v Ameriko; spomini in eseji, Slovenska ženska zveza Amerike, Chicago, 1968)

Nagrade

Red svetega Save IV. stopnje (Jugoslavija, 1939) American Red Cross Citation (USA, 1946) Slovenec leta slovensko-ameriškega radijskega kluba (Chicago, 1966) Priznanje za družbeno delo mesta Sheboygan (Community Service Award of City of Sheboygan; Sheboygan, 1972)

Sklici

Oomb