Dinglingi (kitajsko: 丁零, pinjin: Dīnglíng) so bili starodavno ljudstvo v južni Sibiriji. Prvotno so živeli ob zgornjem toku reke Lene, zahodno od Bajkalskega jezera.Putzger Historischer Weltatlas. Cornelsen Verlag, Berlin 2005, str. 46. V 3. stoletju pred našim štetjem so se začeli širiti proti zahodu. Bili so del cesarstva Šjungnu (Hsiung-Nu). Verjetno so bili turško ljudstvo in se pogosto štejejo za prednike sodobnih Ujgurov.Gerard Clauson: Studies in Turkic and Mongolic Linguistics. Routledge 2005. Abschnitt 3 (Vorschau auf Google Books)<ref>Barbara A. West: Encyclopedia of the Peoples of Asia and Oceania. Infobase Publishing, 2010, str. 809f. (Google Books).Dolkun Kamberi Uyghurs and Uyghur Identity. Sino-Platonic Papers 150. Department of East Asian Languages and Civilizations, University of Pennsylvania , maj 2005. Pridobljeno 10. julija 2020. Imeni Ujgurov (iz Oghur) in Dinglingov sta jezikovno tesno povezani.Hyun Jin Kim. The Huns, Rome and the Birth of Europe. Cambridge University Press, 2013, S. 175 (Vorschau auf Google Books).

Zgodovina Ime Zdi se, da je ime Dingling zgodnja oblika imena Tjele (iz kitajskega *thet-lək). Ime izhaja iz turške besede *tegrek, ki pomeni rob, obroč ali kolo, in je prvotno pomenila voz, voziček, se pravi prevozno bivališče nomadov. Povezava besede 'voz' s turškimi nomadi se pojavlja v kitajskem imenu 'Gaoče', - visok voz[iček], ki se je uporabljalo za poimenovanje Tjelejev in kasneje njihovih potomcev Ujgurov.Golden, Peter B., "Ethnogenesis in the Tribal Zone: The Shaping of the Türks". Aus: Studies on the Peoples and Cultures of the Eurasian Steppes, ed. C. Hriban, Florilegium magistrorum historiae archaeologicaeque Antiquitatis et Medii Aevi, IX (Bucharest-Brăla, 2011): 17-63 / ISBN 978-973-27-2152-0

Izvor O izvoru Dinglingov je malo znanega. Sprva so bili predvsem lovci, ribiči in nabiralci. V 2. stoletju jih je skupaj s 26 drugimi plemeni, vključno z Juedži in Vusuni, podjarmil Modu čanju, ustanovijelj Šjungnujskega kaganata. Severno od Dinglingov so ob zgornjem toku reke Jenisej živeli Gekuni, kasneje znani kot Jenisejski Kirgizi. Na zahodu, ob reki Irtiš, so živeli Hujieji. Druga sosednja plemena so bila Hunjuji, Čušeji in Šinli, ki so v kitajskih zapisih omenjeni le enkrat. Njihova natančna lokacija ni znana. Iz ene od biografij v Knjigi Veja iz 6. stoletja je razvidno, da so bili Dinglingi morda potomci Čidijev, ki so se v obdobju pomladi in jeseni naselili na severni meji Kitajske.

Dinglingi pod Šjungnuji Potem ko so Šjungnuji podjarmili Dinglinge, so bili slednji dolgo časa del Šjungnujskega kaganata. Leta 71 pr. n. št. so se Dinglingi skupaj z drugimi plemeni uprli in se osamosvojili. Leta 60 pr. n. št. so skupaj z Vusuni in Vuhuani napadli Šjungnuje, potem pa so jih Škungnuji pod vodstvom Džidži šjungnuja ponovno podjarmili. Nekaj skupin Dinglingov se je med vladavino Vang Manga naselilo na Kitajskem.

Leta 85 pr. n. št. so Dinglingi sodelovali v strmoglavljenju Šjungnujev v uporu, ki so ga vodili Šjanbeji, in kmalu postali del severnih Šjungnujev in Šjanbejev pod Tanšihuajevim vodstvom. Tam so bili bodisi del plemena Toba bodisi samo pleme. Potem ko so severne Šjungnuje premagala druga plemena in je vladar Šjanbejev umrl, se je veliko Dinglingov preselilo na jug. Tam so sodelovali pri oblikovanju plemen Gaoč in Tjele.

Kultura thumb|250px|Vzhodnoskitski voz iz Pazirika Kultura Dinglingov je bila raziskana predvsem z najdbami v grobovih v Noin-Uli v severni Mongoliji. Na tem mestu je več kot 212 grobnih gomil. Grobne pridatke je mogoče razdeliti v tri skupine: predmeti, predvsem svila, uvoženi iz Kitajske, predmeti, uvoženi z zahoda, predvsem iz Baktrije in Perzije, na katere je vplivala helenistična kultura, in izdelki lokalnih obrtnikov. Predmeti kitajskega izvora vsebujejo daoistične elemente in ideograme, vključno s slikovnimi upodobitvami daoističnih legend in pripovedi. Predmeti zahodnega izvora so v regijo prispeli prek gospodarskih povezav Hjungnujev. Luksuzni predmeti so izvirali predvsem iz Baktrije in Perzije. Med pridatki so bile tudi tudi volnene vezenine s podobami poglavarjev in prizorov iz vsakdanjega življenja, pa tudi s helenistični rastlinski motivi.

Poglavarji so bili pokopani v dveh krstah, notranji in zunanji. Njihova oblačila so bila krznena, okrašena z zlatom in srebrom.

Jezik

Po mnenju ruskih jezikoslovcev so Dinglingi govorili svoj jezik in tvorili jezikovno enotno skupino. Hjun Jin Kim in nekateri drugi raziskovalci trdijo, da so Dinglingi govorili turški jezik.Hjun Jin Kim: The Huns, Rome and the Birth of Europe. Cambridge University Press, 2013, str. 175–176Victor H. Mair: Contact And Exchange in the Ancient World. University of Hawaii Press, 2006, str. 140.

Heinrich Werner šteje ljudstvo Dingling v bajkalsko-sibirsko skupino ljudstev, kamor šteje tudi jenisejske jezike govoreča in druga ljudstva. Werner trdi, da je mogoče Na-Dene in Dinglinge iz starodavnih kitajskih kronik, slediti do ljudstva, ki ga imenuje Pradinglingi. Po Wernerju so se nekateri od teh Pradinglingov selili vzdolž rek Amur, Lena in Aldan do tihomorske obale in naprej na Aljasko. Drugi del se je pozneje preselil proti severozahodu v porečja Irtiša, Oba in Jeniseja. Plemena Dinglingov, ki so ostala na prvotnem območju, so se kasneje zlila v različna altajska ljudstva. Po Wernerju so Pradinglingi govorili polisintetični jezik aktivne tipologije.Heinrich Werner. Zur jenissejisch-indianischen Urverwandtschaft. Harrassowitz, Wiesbaden, 2004.

Sklici

Viri

Lianqin Duan: Dingling, Gaoju and Tiele. Shanghai People’s Press, Schanghai, 1988. Jihe Li: A Research on Migration of Northwestern Minorities Between pre-Qin to Sui and Tang. Nationalities Press, Peking, 2003. Simian Lu: A History of Ethnic Groups in China. Oriental Press, Peking, 1996. Edwin G. Pulleyblank: Central Asia and Non-Chinese Peoples of Ancient China. Aldershot: Ashgate Publishing, 2002. Camilla Trever: Excavations in Northern Mongolia (1924–1925). J. Fedorov Printing House, Leningrad, 1932. Youliang Shen: A Research on Northern Ethnic Groups and Regimes. Central Nationalities University Press, Peking, 1998. Suribadalaha: New Studies of the Origins of the Mongols. Nationalities Press, Peking, 1986. Xiaofu Wang: Political Relationship Between the Chinese, Tibetan and Arab. Peking University Press, Peking, 1992. Zongzheng Xue: A History of Turks. Chinese Social Sciences Press, Peking, 1992. Bibo Zhang, Guoyao Dong: Cultural History of Ancient Northern Ethnic Groups in China. Heilongjiang People’s Press, Harbin, 2001.

Kategorija:Turška ljudstva