thumb|200px|right|Sinajski polotok; posneto iz plovila Space Shuttle STS-40 Sinajski polotok ali preprosto Sinaj (; egipčanska arabščina سينا; koptščina Ⲥⲓⲛⲁ) je polotok v Egiptu in edini del države v Aziji. Je med Sredozemskim morjem na severu in Rdečim morjem na jugu ter je kopenski most med Azijo in Afriko. Sinaj ima površino približno 60.000 km² (6 % celotne površine Egipta) in ima približno 600.000 prebivalcev. Administrativno je velika večina območja Sinajskega polotoka razdeljena na dva guvernata: guvernat Južni Sinaj in guvernat Severni Sinaj. Trije drugi guvernati se raztezajo čez Sueški prekop in prečkajo afriški Egipt: guvernat Suez na južnem koncu Sueškega prekopa, guvernat Ismailia v središču in guvernat Port Said na severu.
V klasični dobi je bila regija znana kot Arabia Petraea. Polotok je dobil ime Sinaj v sodobnem času zaradi domneve, da je gora v bližini samostana sv. Katarine svetopisemska gora Sinaj. Gora Sinaj je eno najbolj versko pomembnih krajev v abrahamskih verah.
Sinajski polotok je bil del Egipta od prve dinastije starega Egipta (okoli 3100 pr. n. št.). To je v ostrem nasprotju z regijo severno od nje, Levantom (današnja ozemlja Sirije, Libanona, Jordanije, Izraela in Palestine), ki je bila predvsem zaradi svoje strateške geopolitične lege in kulturnih konvergenc zgodovinsko središče konflikta med Egiptom in različnimi državami Mezopotamije in Male Azije. V obdobjih tuje okupacije so Sinaj, tako kot preostali del Egipta, zasedli in nadzorovali tuji imperiji, v novejši zgodovini Osmansko cesarstvo (1517–1867) in Združeno kraljestvo (1882–1956). Izrael je napadel in zasedel Sinaj med sueško krizo (v Egiptu znano kot tristranska agresija zaradi hkratnega usklajenega napada Združenega kraljestva, Francije in Izraela) leta 1956 in med šestdnevno vojno leta 1967. 6. oktobra 1973 je Egipt je začel Jomkipursko vojno, da bi ponovno zavzel polotok, ki je bila neuspešna. Leta 1982 se je Izrael na podlagi mirovne pogodbe med Egiptom in Izraelom iz leta 1979 umaknil s celotnega Sinajskega polotoka, razen spornega ozemlja Taba, ki je bilo vrnjeno po odločitvi arbitražne komisije leta 1989.
Danes je Sinaj postal turistična destinacija zaradi svoje naravne okolice, bogatih koralnih grebenov in svetopisemske zgodovine.
Imen Starodavni Egipt
Ker je bil Sinajski polotok glavna regija, kjer so v starem Egiptu kopali turkiz, so ga stari Egipčani imenovali Biau ('Rudarska dežela') in Khetiu Mafkat ('Turkizne lestve').
Sina" je sodobno krščansko ime Roland de Vaux piše, da je polotok dobil ime Sinaj v sodobnem času zaradi krščanske domneve, da je gora v bližini samostana svete Katarine svetopisemska gora Sinaj.
Sinaj: staroverske korenine? Ta predpostavka je izpodbijana. Ime Sinaj (, klasično sirsko ܣܝܢܝ) je morda izpeljano iz starodavnega mezopotamskega luninega boga Sina. Lunino božanstvo Sin je povezano s tem območjem; starodavni egipčanski bog lune Tot je prav tako povezan s Sinom in njegovo čaščenje je bilo razširjeno po vsej južni konici Sinajskega polotoka.
Judovska enciklopedija (1901-0906) navaja rabinski vir, Pirke De-Rabbi Eliezer iz 8. ali 9. stoletja, ki izpeljuje ime iz svetopisemske hebrejske besede seneh (), besede, znane samo iz dveh pojavitev v hebrejski Bibliji, v obeh primerih se nanašata na goreči grm. Rabin Eliezer meni, da je gora Horeb dobila ime Sinaj šele potem, ko se je Bog prikazal Mojzesu v obliki gorečega grma.
Arabsko ime Njegovo sodobno arabsko ime je ( ). Sodobna arabščina je povzetek svetopisemskega imena; arabska oznaka Sinaja iz 19. stoletja je bila Jebel el-Tūr, ime gore pa naj bi izhajalo iz mesta El Tor (prej imenovano 'Tur Sinai'), katere ime izvira iz arabskega izraza za goro, kjer je prerok Mojzes od Boga prejel tablice postave, zato je ta gora označena kot Jabal Aṭ-Ṭūr (), in mesto je tudi glavno mesto guvernata Južni Sinaj v Egiptu. Druga arabska beseda za 'gmoto zelo visokega ozemlja, ki se vzpenja do vrha – gore' je Ṭūr.
Poleg uradnega imena jo Egipčani imenujejo tudi Arḍ ul-Fayrūz ( – 'turkizna dežela'). Stari Egipčani so jo imenovali 00t3 mfk3.t00 ali 'turkizna dežela'."Étude de la turquoise : de ses traitements et imitations" , thesis by Claire Salanne, Université de Nantes, 2009.
Geografija
Sinaj je trikotne oblike, njegova severna obala leži na južnem delu Sredozemskega morja, jugozahodna in jugovzhodna obala pa na Sueški zaliv in Akabski zaliv Rdečega morja. Z afriško celino ga povezuje Sueška ožina, 125 km širok pas zemlje, ki vsebuje Sueški prekop. Vzhodna ožina, ki ga povezuje z azijsko celino, je široka okoli 200 km. Vzhodna obala polotoka ločuje Arabsko ploščo od Afriške plošče.
Najjužnejši vrh je Narodni park Ras Muhammad.
At-Tih je ime severne Sinajske puščave, ki je v starodavnih spisih navedena tudi kot puščava Sura. To je planotast svet med severnim delom polotoka in pogorjem Sinaj z vrhom svete Katarine (Dschabal Katrina), ki je z 2637 metri nadmorske višine najvišja točka polotoka. Z 20 do 50 mm padavin na leto je najbolj neprijazno območje polotoka. Nasprotno, 150 do 200 mm padavin omogoča nomadom v južnem Sinaju, da vzdržujejo živino v vadijih in na pobočjih. Ker je polotok trenutno pod egiptovsko upravo, je sveta Katarina tudi najvišja točka Egipta.
Geološko je sestavljen iz treh enot: severni del so sipine, sedimentne kamnine in suhe rečne soteske (vadi). Osrednji del je gorska veriga Gebel Maghara. Tretja, južna geološka enota, je bogata z magmatskimi kamninami in je vulkanskega izvora.
Kovine kot baker in mangan ter minerali kot so malahit, turkiz in kremen so znali izkoriščati že Stari Egipčani. V času Srednjega kraljestva je izkoriščanje rudnih bogastev doseglo vrhunec.
Večji del Sinajskega polotoka je razdeljen med dva guvernata Egipta: guvernat Južni Sinaj (Ganub Sina) in guvernat Severni Sinaj (Šamal Sina). Skupaj obsegata približno 60.000 kvadratnih kilometrov in imata (januar 2013) 597.000 prebivalcev. Trije drugi guvernati se raztezajo čez Sueški prekop in prečkajo afriški Egipt: guvernat Suez (el-Sewais) je na južnem koncu Sueškega prekopa, guvernat Ismailia (el-Isma'ileyyah) v središču in guvernat Port Said na severu.
Največje mesto na Sinaju je Ariš, glavno mesto Severnega Sinaja, s približno 160.000 prebivalci. Druga večja naselja so Šarm el Šejk in El-Tor na južni obali.
thumb|left|Samostan sv. Katarine, ustanovljen med letoma 548 in 565 Še približno polovica od skupno okoli 1,3 milijona prebivalcev polotoka so beduini, ki živijo v okoli 20 plemenih in le deloma živijo nomadsko življenje. Živijo od živine (koze, ovce, kamele) na vzhodni obali in od ribolova in vse bolj od turizma kot vodje pohodov s kamelami skozi puščavo ali v turistični infrastrukturi na obali.
Pravoslavni samostan svete Katarine je na jugu Sinajskega polotoka v bližini vasi Milga pod 2285 metrov visokim pogorjem Sinaj. Izvira iz 6. stoletja in je med najstarejšimi ohranjenimi krščanskimi samostani.
Na severu polotoka bo zgrajen As-Salam kanal. Kanal bo vodo vodil iz Nila za namakanje zelo velikih suhih območjih pod Sueškim prekopom. Prvi del je bil končan leta 1997. Na južnem rtu polotoka je mesto Šarm el Šejk, kjer so številni hoteli in nenaseljen Narodni park Ras Mohamed.
Podnebje Jesen in pomlad sta najprimernejša za življenje, ker so temperature najbolj zmerne. Zime so lahko zelo hladne, vsaj ponoči. Poletne temperature so celinske s 30 °C (v izjemnih primerih do 50 °C). Nekoliko blažja je klima ob Rdečem morju. Temperatura vode tu redko pade pod 20 °C.
Rastlinstvo in živalstvo thumb|Kamele v majhni oazi Beduini imajo številne kamele in koze, kot tudi konje, mule in osle, ki jih uporabljajo kot domače živali. V puščavi živijo miši, kunci, hijene, šakali, puščavske lisice, jastrebi in gazele in puščavske skakajoče miši. Pogosti so kuščarji in gekoni. Nekoč so tu živele tudi žirafe, leopardi, levi in noji. Kače (kobre in peščeni gadi), kakor tudi škorpijoni živijo umaknjeno in pod kamni.
Poseben raj za morske vrste je Rdeče morje. Tam živijo različne ribe in druge morske živali (delfini, morski psi, barakude, tune, skati, jegulje, papagajevke in druge).
Za rastlinstvo na polotoku in ob Rdečem morju je značilna akacija, datljeve palme in brin ter tamariša. Odkritih je bilo več kot tisoč različnih rastlin.
Ob Rdečem morju so tudi mangrove. Najsevernejše na svetu so v naravnem rezervatu Nabq, ki leži severno od Šarm el Šejka. http://de.wikivoyage.org/wiki/Nabq-Naturschutzgebiet
Zgodovina Prazgodovina Januarja 2020 so približno 30 km severno od gore Katarina odkrili jamo s poslikavami ljudi in živali, ki sega v bakreno dobo, 5.–4. tisočletje pr. n. št.
Okrogle prazgodovinske kamnite strukture, imenovane Navami, so v južnem in vzhodnem delu polotoka. Zgrajene so v tehniki suhi zid in z nepravimi oboki iz peščenjakovih plošč namenjene grobnicam. Že v 4. tisočletju pr. n. št. v pred-dinastičnem Egiptu so od tu dobivali baker. V Hujayrat al-Ghuzlan so velikem številu našli kalupe s podobnimi bakrenimi palicami iz Maadija.
Obdobje Starega Egipta
Sinajski polotok je pripadal od zgodnjega dinastičnega obdobja pod vpliv Starega Egipta. Polotok je imel pomembna nahajališča turkizov. Najstarejša dokumentirana rudarska območja so rudniki Wadi Maghara. Že v 3. tisočletju pr. n. št. so bile v to regijo poslane številne odprave, da bi pridobivali rudna bogastva. Čez Severni Sinaj in Gazo so v starih časih potekale vojaške operacije proti Retjenu (starodavno egipčansko ime današnje Palestine in del Sirije, ki se je raztezala od Sile do Naharina). Od tam je bilo tudi več valov priseljevanja azijskih plemen in nomadov.
Trdnjava Tjaru v zahodnem Sinaju je bila kraj izgona za egiptovske kriminalce. Horusova pot ga je povezovala čez severni Sinaj s starodavnim Kanaanom.
Ahemenidsko cesarstvo Ob koncu obdobja Dareja I. (521–486 pr. n. št.) je bil Sinaj del perzijske province Abar-Nahra, kar pomeni 'onstran reke Evfrat'.
Kambiz II. je uspešno prečkal sovražno sinajsko puščavo, tradicionalno prvo in najmočnejšo obrambno linijo Egipta, in spravil leta 525 pr. n. št. Egipčane pod Psametikom III., sinom in naslednikom Amaziza II., do bitke pri Peluziju. Egipčani so izgubili in se umaknili v Memphis; mesto je padlo pod perzijsko oblast in faraon je bil odpeljan v ujetništvo v Suso v Perziji.
Svetopisemsko izročilo Sinajski polotok je bil po svetopisemskem izročilu prizorišče Pentatevha in drugih delov Stare zaveze, predvsem zgodbe o eksodusu iz Egipta in zaveze z Bogom (Tetragramaton), zgodbe o Mojzesu, ki prejme 10 zapovedi in začetek osvajanja Kanaana.
Rimsko cesarstvo in obdobje Arabcev Rhinocorura (grško za 'odrezane nosove') in istoimensko regijo okoli nje je Ptolemajski Egipt uporabljal kot kraj izgona za kriminalce, danes znane kot Ariš.
Po smrti zadnjega nabatejskega kralja Rabbela II. Soterja leta 106 se rimski cesar Trajan ni soočil s skoraj nobenim odporom in je 22. marca 106 osvojil kraljestvo. S to osvojitvijo je Rimsko cesarstvo nadzorovalo vse obale Sredozemsko morje. Sinajski polotok je postal del rimske province Arabije Petraea.Taylor, Jane (2001). Petra And the Lost Kingdom of the Nabataeans. I. B. Tauris, , p. 73-74 ()
Samostan svete Katarine ob vznožju gore Sinaj je bil zgrajen po ukazu cesarja Justinijana med letoma 527 in 565. Večina Sinajskega polotoka je v 6. stoletju postala del province Palaestina Salutaris.
Ajubidsko obdobje Med križarskimi vojnami je bilo pod nadzorom Fatimidskega kalifata. Kasneje je sultan Saladin ukinil Fatimidski kalifat v Egiptu in vzel pod svojo oblast tudi to regijo. To je bila vojaška pot od Kaira do Damaska med križarskimi vojnami. In da bi zavaroval to pot, je zgradil citadelo na otoku Faraon (v bližini današnje Tabe), znano po njegovem imenu Saladinova citadela.
Mameluško in osmansko obdobje