Slobodan Milošević (), srbski politik, * 20. avgust 1941, Požarevac, Kraljevina Jugoslavija, † 11. marec 2006, Haag, Nizozemska.
Od leta 1989 do 1997 je bil predsednik Socialistične republike Srbije v SFR Jugoslaviji in predsednik Zvezne republike Jugoslavije od leta 1997 do 2000. Vodil je Socialistično stranko Srbije od njene ustanovitve leta 1990 in se povzpel na oblast kot srbski predsednik med prizadevanji za reformo ustave Jugoslavije iz leta 1974 kot odgovor na domnevno marginalizacijo Srbije, stališča, da imajo srbske avtonomne pokrajine preveč oblasti, zaradi česar so skoraj neodvisni od Srbije, in trditve o politični nezmožnosti za odvračanje od albanskih separatističnih nemirov v srbski avtonomni pokrajini Kosovo.
Miloševićevo predsedovanje Srbiji in Zvezni republiki Jugoslaviji je zaznamovalo več velikih reform srbske ustave od 80. do 90. let dvajsetega stoletja, ki so zmanjšale pristojnosti srbskih avtonomnih pokrajin. Leta 1990 je Srbija prešla iz titoističnega enopartijskega sistema v večstrankarski sistem in poskušala reformirati jugoslovansko ustavo iz leta 1974. Sestavne republike države so se razpadle zaradi izbruha jugoslovanskih vojn, nekdanji jugoslovanski republiki Srbija in Črna gora pa sta ustanovili Zvezno republiko Jugoslavijo. Milošević se je v imenu bosanskih Srbov pogajal o Daytonskem sporazumu, ki je leta 1995 končal vojno v Bosni.
Potem, ko je NATO leta 1999 bombardiral Jugoslavijo, je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) obtožilo Miloševića vojnih zločinov v zvezi z državljansko vojno tako v Bosni, kot na Hrvaškem in vojno na Kosovu. Postal je prvi voditelj države, ki je bil obtožen vojnih zločinov. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja so potekali številni protivladni in protivojni protesti. Ocenjuje se, da je od 50.000 do 200.000 ljudi zapustilo Jugoslavijo, ki jo je nadzoroval Milošević, iz Srbije pa se je izselilo med 100.000 in 150.000 ljudi, ki niso hoteli sodelovati v vojnah.
Milošević je odstopil s položaja jugoslovanskega predsedstva sredi demonstracij po spornih predsedniških volitvah 24. septembra 2000, jugoslovanske zvezne oblasti pa so ga aretirale 31. marca 2001 zaradi suma korupcije, zlorabe položaja in poneverbe. Začetna preiskava Miloševića je zaradi pomanjkanja dokazov zavlekla, kar je spodbudilo srbskega premierja Zorana Đinđića, da ga je izročil ICTY, da bi mu namesto tega sodili za vojne zločine. Miloševiću je na začetku sojenja razsodilo razsodišče kot nezakonito, ker ni bilo ustanovljeno s soglasjem Generalne skupščine Združenih narodov; zato je zavrnil imenovanje zagovornika za svojo obrambo. Milošević je v petletnem sojenju, ki se je končalo brez sodbe, 11. marca 2006 umrl v svoji zaporniški celici v Haagu, je sam vodil obrambo. Milošević je trpel za srčnimi boleznimi in hipertenzijo ter umrl zaradi srčnega napada. Sodišče je zanikalo kakršno koli odgovornost za Miloševićevo smrt in dejalo, da je zavrnil jemanje predpisanih zdravil in se je namesto tega zdravil sam.
Po Miloševićevi smrti sta ICTY in Mednarodni rezidualni mehanizem za kazenska sodišča ugotovila, da je bil del združenega zločinskega podviga za odstranitev Hrvatov in Bošnjakov iz velikih delov Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Mednarodno sodišče (ICJ) je v zadevi genocida v Bosni sklenilo ločeno, da ni dokazov, ki bi ga povezovali z genocidom, ki so ga zagrešile sile bosanskih Srbov med vojno v Bosni. Vendar je Sodišče ugotovilo, da so Milošević in drugi v Srbiji kršili Konvencijo o genocidu s tem, ko niso preprečili genocida, s tem, da niso sodelovali z ICTY pri kaznovanju njegovih storilcev, zlasti generala Ratka Mladića, in s tem, da so kršili svojo obveznost spoštovanja z začasnimi ukrepi, ki jih je odredilo sodišče. Miloševićeva vladavina je bila opisana kot avtoritarna, pa tudi kleptokratska, s številnimi obtožbami volilnih goljufij, političnih umorov, zatiranja svobode tiska in velike policijske brutalnosti.
Zgodnje življenje levo|sličica|245x245_pik|Slobodan Milošević kot otrok (desno) Slobodan Milošević se je rodil 20. avgusta 1941 v Požarevacu v Kraljevini Jugoslaviji. Rodil se je štiri mesece po nemški okupaciji Jugoslavije. Njegova družina je bila Črnogorskega porekla, oba njegova starša pa sta na prelomu iz šestdesetih na sedemdeseta leta storila samomor. Milošević se je po končani osnovni šoli vpisal na študij prava na Univerzi v Beogradu, kjer je postal vodja ideologije odbora jugoslovanske komunistične Lige (SKJ), Zveze socialistične mladine Jugoslavije (SSOJ). Medtem ko je študiral na univerzi, je postal tesen prijatelj svojega sošolca Ivana Stambolića, čigar stric Petar Stambolić je bil predsednik izvršnega sveta Srbije (Komunistični enakovredni predsednik vlade). To je dokazalo ključno povezavo za Miloševićeve politične možnosti.
Po opravljeni diplomi leta 1966 je Milošević postal gospodarski svetovalec beograjskega župana Branka Pešića. Pet let kasneje se je poročil s svojo prijateljico iz otroštva, Mirjano Marković, s katero je imel dva otroka: Marka in Marijo. Markovićeva je imela nekaj vpliva na Miloševićevo politično kariero tako pred njegovim prihodom na oblast kot po njem; bila je tudi voditeljica koalicijskega partnerja svojega moža, jugoslovanske levice (JUL) iz leta 1990. Leta 1968, Milošević dobil službo v podjetju TEHNOGAS, kjer je delal in leta 1973 postal njen direktor. Do leta 1978 je sponzorstvo omogočilo Miloševiću, da je postal vodja Beobanke, ene največjih jugoslovanskih bank; njegovi pogosti izleti v Pariz in New York so mu dali priložnost, da se je naučil govoriti angleško.
Politična kariera
Prihod na oblast levo|sličica|192x192px|Milošević leta 1987 16. aprila 1984 je bil Milošević imenovan za vodjo srbske komunistične partije v mestu Beograd, leta 1986 pa za predsednika predsedstva CK ZK Zveze komunistov Srbije. Septembra 1987 je bil Milošević pozvan??, da strmoglavi srbskega predsednika Ivana Stambolića, notranja opozicija pa je bila zatrta in Milošević je postal edini vladar Socialistične republike Srbije, čeprav sprva ni prevzel položaja predsednika predsedstva republike, kar je takrat postal nekdanji šef generalštaba JLA, Petar Gračanin.BBC Summary of World Broadcasts; 18 April 1984, Wednesday; Belgrade LC City Committee officials elected; Source: Yugoslav News Agency 1229 gmt 16 April 1984
Milošević je prešel od komunistov do nacionalistov. V letih 1988 in 1990 je bil vodja anti-birokratske revolucije, kot tudi jugoslovanske republike Črne gore, kjer je oblast nadomestil s pravimi voditelji v okviru obeh avtonomnih pokrajin Kosova in Vojvodine. Leta 1989 je Milošević postal tudi formalni predsednik jugoslovanske republike Srbije ter istega leta spremenil srbsko in jugoslovansko ustavo, s čimer je ukinil samostojnost (široko avtonomijo) pokrajin Kosova in Vojvodine. sličica|245x245_pik|Govor Slobodana Miloševića 9. decembra 1990 v Novem Sadu
Januarja 1990 je samostojnejše težnje SR Slovenije in SR Hrvaške pripeljalo do razpada BDKJ. V juliju 1990 je Zveza komunistov Srbije je Organizacijo BDKJ je združila s srbsko organizacijo zveze z Socialistične stranke Srbije (SPS), ko je bil izvoljen njegov prvi predsednik Milošević. V naslednjih prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni decembra 1990, je bil potrjen z dve tretjini glasov za predsednika; tolikšno prednost pripisujejo tudi dejstvu, da je imel pod nadzorom državne medije in je bil tako v veliki prednosti pred kakimi dvajsetimi kandidati.
Izid volitev v Srbiji 1990 Vir: Републички завод за статистику/Republiški zavod za statistiko Zap.št.KandidatEmblemStranka Glasov % 1 Slobodan Milošević Socijalistička partija Srbije (SPS — Socialistična stranka Srbije) 3.285.799 67,71 2 Vuk Drašković Srpski pokret obnove (SPO — Srbsko obnovitveno gibanje) 824.674 16,99 3 Ivan ĐurićИван Ђурић СРСЈС и УДЈДИ (SRSJS in UDJDI) 277.398 5,72 4 Sulejman Ugljanin Stranka demokratske akcije (SDA — Stranka demokratične akcije) 109.459 2,26 5 Vojislav Šešelj Srpska radikalna stranka (SRS — Srbska korenita stranka)Šešelj je zastopal usmeritev Srbske radikalne stranke, ki pa je bila uradno ustanovljena šele naslednje leto, tj. 1991. Zato je na teh volitvah nastopil pod Skupino državljanov (Grupa građana) 96.277 1,98
Sodelovanje v Jugoslovanskih vojnah sličica|258x258_pik|Milošević med podpisom Daytonskega sporazuma leta 1995, s čimer je končal vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini Ko sta se junija 1991 Slovenija in Hrvaška osamosvojili, je Milošević z jugoslovansko vojsko hotel odvzeti osamosvojitev obeh držav in ju vključiti nazaj v SFR Jugoslavijo, vendar mu to ni uspelo. Slovenija je prva premagala jugoslovansko vojsko, zaradi česar se je Milošević predal in napovedal umik vojske iz Slovenije, medtem, ko je vojno na Hrvaškem nadaljeval. Po osamosvojitvi Makedonije septembra istega leta ni prišlo do napadov, medtem, ko so se napadi po osamosvojitvi Bosne in Hercegovine marca 1992 spremenili v smrtonosno vojno v Bosni in na Hrvaškem. 20. maja 1992 je SFR Jugoslavija razpadla in Srbija je pod Miloševićevim vodstvom ustanovila Zvezno republiko Jugoslavijo, ki sta jo sestavljali Srbija in Črna gora.
Tako med jugoslovanskimi vojnami kot tudi pozneje se je trdilo, da je srbska vlada pod Miloševićem med vojaškim spopadom leta 1990 verjetno že pred tem načrtovala ustanovitev skupne velikosrbske države, kamor je šla predvsem po območjih, da bi se pridružila Srbiji. Vendar to stališče ni dokazljivo, kot so večkrat zahtevali politiki v Republiki Srbski Krajini, skupni državi, vendar ga je Milošević večkrat javno zavrnil, ki je kot član komunistične partije gledal, da ohranja obstoječo državo.
21. novembra 1995 so Milošević, bosanski predsednik Alija Izetbegović in hrvaški predsednik Franjo Tuđman, podpisali Daytonski sporazum, s katerim je bila končana vojna tako v Bosni in Hercegovini in kot tudi na Hrvaškem. Republika Srbska, ki jo je ustanovil Milošević, je kot pretežno avtonomna enota v tej državi zabeležila uspeh.
Predsednik Srbije in Zvezne republike Jugoslavije levo|sličica|Milošević decembra 1995 na srečanju z ameriškim predsednikom Bill Clintonom v Parizu Po lokalnih volitvah 17. novembra 1996 se je Milošević v veliko mestih v Srbiji, med drugim v Beogradu, pojavil kot zmagovalec opozicijske stranke. Predstavniki PLC je zahteval pregled rezultatov volitev pod Miloševićevo politično močjo. V Beogradu in drugih srbskih mestih, je to opozicija zahtevala množičnih demonstracijah. Tako je moč Miloševića v Srbiji začela padati. Julija 1997 je sam izstopil iz urada predsednika Srbije, deloma zato, ker ga ni bi bilo mogoče ponovno izvoliti na to funkcijo v skladu z ustavo, vendar je bil nato izvoljen 15. julija 1997, ko ga je izvolila socialistična večina jugoslovanskega zveznega parlamenta za predsednika Zvezne republike Jugoslavije.
V maju 1998 je Milošević vodil strmoglavljenje jugoslovanskega predsednika vlade Radoje Kontića iz Črne gore, s čimer se je povečala napetost med Miloševićem prevladovanjem zvezne vlade in Črno goro. sličica|259x259_pik|Milošević leta 1996 v Beogradu z poveljnikom ameriške mornarice Josephom Lopezom V devetdesetih letih so se nasprotja med albansko večino in srbsko manjšino na Kosovu zaostrila. Leta 1996 je prišlo do oboroženih spopadov med Osvobodilno vojsko Kosova (OVK) in oboroženimi silami Zvezne republike Jugoslavije. Ta konflikt je dosegel vrhunec v prvi nacionalni vojni na Kosovu v letih 1998 in 1999, ko je Milošević sprejel rezultat podpore kosovskih Albancev s strani Nata in zavrnitve jugoslovanske vlade, Natovih čet na jugoslovanskih tleh, 24. marca 1999 pa je Nato napadel Jugoslavijo in v zahvalo za to je Združenim Narodom uspelo končati vojno na Kosovu, vendar je pokrajina še vedno formalno pripadala Jugoslaviji.