Italski jeziki so skupina indoevropskih jezikov.
V antični dobi so jih govorila ljudstva na Apeninskem polotoku in Siciliji. V času širjenja politične in vojaške moči Rima je ostale italske jezike izpodrinila latinščina, sicer eden izmed italskih jezikov, iz katere so se po 2. stoletju n. št. razvili današnji romanski jeziki. Številni manjši italski jeziki so sicer izumrli že v antični dobi.
Poleg latinščine sta v pisnih virih najbolje izpričana oskijski in umbrijski jezik. Ostali italski jeziki so ohranjeni zgolj v manjšem številu kratkih napisov.
Delitev Italski jeziki se delijo v dve veji:
Latino-faliskijska veja latinski jezik faliskijski jezik
Osko-umbrijska (imenovana tudi sabelska) veja oskijski jezik z narečji (marukinski, vestinski, marsijski, pelignijski jezik) umbrijska podveja: umbrijski, volskijski, ekvijski jezik južnopikenski jezik
Delitev italskih jezikov na ti dve veji najbolje ponazarja razvoj praindoevropskih glasov *kw in *gw. V jezikih latino-faliskijske veje sta ohranjena kot dvoustnična [kŭ] in [ŭ] (v latinščini pisana kot /qu/ in /v/), medtem ko sta se v osko-umbrijskih jezikih razvila v zapornika [p] in [b].
Vprašalnici kdo? in kaj? se tako glasita quis in quid v latinščini, toda pis in píd v oskijščini.
Latinski besedi bos (govedo) in lupus (volk) sta nedvomno prevzeti iz osko-umbrijskih jezikov.
Primerjava
Med italskimi jeziki obeh vej obstajajo velike razlike v slovnici in besedišču. Med jezikoslovci ni enotnega mnenja, ali sta se latinsko-faliskijska in osko-umbrijska veja razvili iz hipotetičnega skupnega praitalskega jezika ali pa so sorodnosti med njima plod medsebojnega vpliva in skupnega razvoja v Italiji.
Primerjava besedišča treh najpomembnejših italskih jezikov z drugimi indoevropskimi jeziki: (slovensko) latinsko oskijsko umbrijsko drugi ide. jeziki mesto, skupnost civitas touto totam (tož. edn.) got. thiuda, ir. tuath štiri quattuor pettiur, petora petur- got. fidwōr, stangl. feower (angl. four), ir. ceathair, stgr. τέτταρες, skt. catur, stcsl. četyre, alb. katër vrata porta veru zid murus feíhúss (tož. mn.)
stangl. mǣre 'meja' stgr. τεῖχος 'zid' obred, običaj ritus
arsmor <tr> voda aqua
utur got. ahwa angl. water, stgr. ὕδωρ <tr> hiša
trííbúm tremnu ir. treb <tr> ogenj ignis
pir skt. agnís stgr. πῦρ, angl. fire mož, moški vir níír nerf (tož. mn.) lit. vyras, stangl. wer, ir. fear, skt. vīra stgr. ἀνήρ, alb. njeri, skt. nára jezik lingua fangva
stangl. tunge (angl. tongue), ir. teanga, toh. käntu/kantwo, skt. jihvā́
Drugi jeziki antične Italije Poleg italskih jezikov so na področju antične Italije zgodovinsko izpričani tudi drugi jeziki.
Tesno sorodna z italskimi jeziki je venetščina, jezik Severnojadranskih Venetov. V severni Italiji sta bila prav tako prisotna lepontski in kasneje galski jezik, oba keltska jezika.
V jugovzhodni Italiji, v pokrajini Apuliji, se je govoril mesapski jezik, katerega mesto v okviru indoevropskih jezikov ni dokončno pojasnjeno, domnevno pa je bil soroden z ilirskim jezikom.
Na Siciliji so bežno izpričani elimski, sikanski in sikulski jezik, za katere domnevajo, da so bili morda italski oziroma sorodni z italskimi jeziki.
Med pomembne neindoevropske jezike antične Italije spadajo etruški, retijski, kamunski in severnopikenski.
Glej tudi
seznam izumrlih jezikov staroitalska pisava
Viri
Palmer, Leonard Robert (1988 ). The Latin Language. London: Faber and Faber. ISBN 0-8061-2136-X. Pokorny, Julius (1959). Indogermanisches Etymologisches Wörterbuch. Bern, 1959. Str. 163-164, 223-226, 684-685, 708-709, 882-884.
Zunanje povezave
v angleščini Indo-European database: The Italic languages Cyril Babaev. Víteliú: The Languages of Ancient Italy. v španščini Linguae Imperii: Lenguas itálicas Lenguas itálicas Promotora Española de Lingüística.
Kategorija:Izumrli jeziki *