Jean-François Lyotard, francoski filozof in literarni teoretik, * 10. avgust 1924, Versailles, Francija, † 21. april 1998, Pariz.
Poznan je kot teoretik postmoderne. Njegova glavna zanimanja so bila politična in socialna filozofija, etika, sociologija, literarna in kritična teorija, umetnost, glasba, mesta in pokrajine ter povezava med estetiko in politiko.
Življenje Zgodnje življenje, izobrazba in družina Jean-François Lyotard je bil rojen 10. avgust 1924 v Versaillesu v Franciji. Osnovno šolo je končal na pariškem Lycée Buffon in Louis-le-Grand in kasneje študiral filozofijo na Sorboni. Kot otrok je imel veliko želja: biti umetnik, zgodovinar, dominikanski menih in pisatelj. Svoje sanje, da postane pisatelj, je opustil, ko je končal pisanje neuspešnega fantazijskega romana pri svojih 15 letih. V magistrskem delu z naslovom Brezbrižnost kot etični koncept, je analiziral oblike brezbrižnosti in objektivnosti v zen budizmu, stoicizmu, taoizmu in epikurejstvu. Po diplomi je opravljal raziskovalno delo na Francoskem nacionalnem centru za znanstveno raziskovanje. Leta 1950 je Lyotard začel poučevati filozofijo v Konstantinu v francoskem vzhodnem delu Alžirije. Lyotard je doktoriral iz literature s svojo dizertacijo, Diskurzi, figure, ki je bila objavljena leta 1971. Leta 1948 se je poročil in v prvem zakonu imel dva otroka, v letu 1993 pa se je še drugič poročil in v tem zakonu je imel še enega otroka.
Politično udejstvovanje Leta 1954 je Lyotard postal član skrajno levičarske francoske politične organizacije Socializem ali barbarstvoSocialisme ou Barbarie, ki je bila ustanovljena v letu 1948. Organizacija, ki je izhajala iz sektaštva znotraj trockistične Četrte internacionale je imel cilj, da kritizira marksizem med alžirsko vojno za osvoboditev. Njegova dela se v tem času večinoma zadevajo z ultra-levo politiko, s poudarkom na situaciji v Alžiriji, ki ji je bil priča med poučevanjem filozofije v Konstantinu. Napisal je optimistične eseje upanja in spodbude za Alžirce, ki so bili zbrani v Političnih spisih. Lyotard je upal, da bo spodbudil alžirski boj za neodvisnost od Francije in socialno revolucijo. Zaradi nasprotovanja s Corneliusom Castoriadisom leta 1964 je Lyotard zapustil Socializem ali barbarstvo in se pridružil novoustanovljeni skupini Pouvoir Ouvrier, vendar je leta 1966 odstopil tudi od te. Čeprav je Lyotard igral aktivno vlogo v vstajah maja 1968, se je distanciral od revolucionarnega marksizma s svojo knjigo Libidinalno gospodarstvo leta 1974. Odmaknil se je od marksizma, ker je menil, da je nepopustljivi strukturalistični pristop in da uvaja "sistematizacijo želja" s strogim poudarkom na industrijski proizvodnji kot osnovni kulturi družbe.
Akademska kariera Lyotard je učil na gimnaziji v Konstantinu v Alžiriji od leta 1950 do 1952. Leta 1966 je začel poučevati na Univerzi Paris VIII., eni od trinajstih naslednic pariške Sorbone, kjer je ostal do leta 1987, ko je postal zaslužni profesor. V naslednjih dveh desetletjih je predaval zunaj Francije, in sicer kot profesor kritične teorije na Berkeleyju v Kaliforniji in kot gostujoči profesor še na številnih drugih univerzah v ZDA in po svetu. Te so vključevale v ZDA Univerzo Johnsa Hopkinsa v Marylandu, Univerzo San Diego, Univerzo Yale in Univerzo Stony Brook; v Kanadi Univerzo de Montréal v Quebecu in v Braziliji Univerzo v Sao Paulu. Skupaj s kolegi Jacquesom Derridajem, Françoisom Châteletom in Gillesom Deleuzom je bil tudi ustanovni direktor in član sveta Collège International de Philosophie v Parizu. Pred smrtjo je bil razpet med Parizom in Atlanto, kjer je na Univerzi Emory poučeval filozofijo in francoščino.
Ko se je leta 1998 pripravljal na konferenco o postmodernizmu, je nepričakovano zbolel za levkemijo in bolezen je hitro napredovala. Tako je 21. aprila 1998 umrl v Parizu, v Franciji, kjer je tudi pokopan na Le Père Lachaise.
Teorije
Lyotard velja za enega izmed utemeljiteljev postmoderne. Pri svojem delu izhaja iz Nietzschejeve filozofije, lingvistične paradigme in nove teorije znanosti. Njegovo delo je zaznamovano s stalnim nasprotovanjem problemu univerzalnosti, posplošenosti in »velikih zgodb«. Kritičen je do veliko univerzalističnih trditev iz obdobja razsvetljenstva in nekaj njegovih del naj bi služilo, da bi spodkopalo temeljna načela, ki ustvarjajo te razširjene trditve. V njegovih delih iz začetka 1970 zavrača teološke temelje Karla Marxa in Sigmunda Freuda. V knjigi Postmoderno stanje (1979) je podal razlago pojava postmoderna doba, le ta se nanaša na postindustrijsko in postmoderno družbo in kulturo, in ne omenja postmodernistov, arhitektov, pisateljev ali slikarjev, ki reprezentirajo postmodernizem v pravem pomenu besede.
Postmoderna Lyotard je skeptik za moderno misel: »Podvomiti moramo v vse, kar je bilo podedovano, pa čeprav od včeraj.« Postmoderna za začetnike: korespondenca 1982-1985) Učinek oziroma vpliv postmoderne je bil, da izziva skepticizem o univerzalni teoriji. Razpravlja, da smo prerastli oziroma opustili našo potrebo po »velikih zgodbah«, zaradi naprednih tehnik in tehnologij po 2. svetovni vojni. Lyotard nasprotuje možnosti upravičevanja »zgodb«, ki združujejo disciplino in družbene/socialne prakse kot so znanost in kultura. Izguba vere v meta-naracije ima vpliv na pogled na znanost, umetnost in literaturo. Male naracije postanejo primerne za pojasnjevanje družbenih preobrazb in političnih problemov. Lyotard je mnenja, da je to gonilna sila postmoderne. Z bledenjem/zatonom meta-naracij trpi znanost za izgubo vere v iskanju resnice in mora zato mora najti druga načine za legitimacijo svojih prizadevanj. Povezano z znanstveno legitimnostjo je naraščajoča prevlada informacijskih strojev. Lyotard razpravlja, da bo nekega dne, da bi bilo znanje uporabno, to potrebno pretvoriti v računalniške podatke. Leta kasneje ga je to spodbudilo k pisanju knjige Nečloveško: pogovori o času, v kateri ponazarja svet, katerega je prevzela tehnologija.
Slovenski literarni zgodovinar Janko Kos analizira izvore Lyotardovega postmodernizma: »Lyotardu je postmoderna epoha družba in kultura bližnje prihodnosti, v kateri bo na podlagi postindustrijske tehnologije, informatike in množičnih občil zavladala nova oblika vednosti, ki bo nadomestila tako imenovane »velike zgodbe«, v katerih sta bili utemeljeni filozofija in znanost prejšnje dobe – predvsem »veliko zgodbo« o emancipaciji človeka in pa »veliko zgodbo« o totalni vednosti v obliki metafizične filozofije, ki povezuje in utemeljujejo znanja posameznih pozitivnih znanosti. Moderna doba, ki je bila pred postmoderno, je torej epoha »velikih zgodb«; ta epoha se izkaže za istovetno z novim vekom oziroma s tisto vodilno novoveško ideologijo, ki jo je tudi Habermas priznal za bistvo novoveške moderne, a jo Lyotard seveda vrednoti ravno narobe – ne kot dragoceno dediščino, ki jo je na vsak način potrebno nadaljevati kljub pritiskom različnih neokonservativizmov, ampak kot nekaj, kar ne ustreza postindustrijski družbi in kar se mora raztopiti v čisto drugačni kulturi postmoderne. Toda naj bo s tem tako ali drugače – tudi Lyotard misli z moderno dobo, ki predhaja postmoderni epohi, na evropski novi vek, samo da tega razume s tipično francoskega stališča, ki sega najbrž nazaj k Augustu Comtu. Že ta je čas po srednjem veku, ki mu je vladala teologija, razložil kot epoho, v kateri so teologijo nadomestile metafizične abstrakcije; prav te so tisto, kar Lyotard imenuje »velike zgodbe«. Z njihovim koncem se začenja postmoderna doba. Prav tu se skriva odločilna razlika s Toynbeejem, pa tudi s Habermasom. Postmoderna za Lyotarda nikakor ni zadnja, krizna ali razkrojna faza novega veka, ampak je že tista nova doba človeštva, družb in kultur, ki s svojo pozitivno vsebino razrešuje glavna protislovja moderne.« (Kos, 1995, s. 15-16
Kolaps »velikih zgodb« in jezikovne igre V delu Postmoderno stanje: poročilo o vednosti (1979) Lyotard predlaga nekaj, čemur pravi ekstremna poenostavitev postmoderne kot nejevernost v »velike zgodbe«. Te »velike zgodbe« so velike, obsežne teorije in filozofije sveta, kot npr. napredek zgodovine, možnost popolne svobode… Lyotard razpravlja, da smo prenehali verjeti, da so »zgodbe« te vrste primerne za izražanje in obvladovanje. Izpostavi, da se nihče ne strinja, kaj je resnično, če sploh kaj je in da imajo vsi svojo perspektivo in zgodbo. Postali smo pozorni na razlike, neskladnost naših želj in prepričanj, zato je postmodernizem karaktiziran z obilico »malih zgodb«.
Sublimno občutje Lyotard v knjigi Postmoderna za začetnike napiše: »…Sublimno je neko drugo občutje. Nastopi v trenutku, ko, nasprotno, umišljanje ne uspe predstaviti objekta, ki bi se – vsaj načeloma – skladal z nekim pojmom…« Lyotard je redno pisal tudi o estetiki. Kljub njegovemu slovesu postmodernista je bil promotor moderne umetnosti. Postmodernizem je videl kot latentno težnjo v misli ves čas in ne na ozko omejenem zgodovinskem obdobju. Favoriziral je vznemirljiva in zapletena dela visoke moderne.
Libidinalno gospodarstvo (1974)
V eni njegovih slavnejših knjig – v Libidinalno gospodarstvu - Lyotard kritizira Marxovo lažno zavest in trdi, da delovni razred 19. stoletja prav tako produkt industrializacije. Lyotard trdi, da je to zaradi libidinalne energije. Izraz libidinalno izhaja iz besede 'libido', ki se uporablja za sklicevanje na psihoanalitičnih želja naše globlje zavesti.
Postmodernizem in jezikovne igre