thumb|Zemljevid centra mesta Verona je mesto v severni Italiji, glavno mesto Veronske pokrajine v deželi Benečiji () ter sedež škofije Verona.
Verona je mesto z okoli 250.000 prebivalci ob reki Adiži v Benečiji na severu Italije in eden od sedmih gastronomskih okolišev v deželi. Je največja mestna občina v Benečiji in tretja v severovzhodni Italiji. Metropolitansko območje Verone (pokrajina) pokriva 1426 km2 in ima 714.274 prebivalcev."Tales of Verona" Zaradi svoje umetniške in kulturne dediščine, več letnih sejmov, opernih predstav v Areni, starodavnem rimskem amfiteatru, je ena glavnih turističnih destinacij severne Italije.
Mesto je bilo vpisano na seznam Unescove svetovne dediščine, zaradi urbane strukture in arhitekture.
Zgodovina Natančnega podatka o izvoru imena in letnici nastanka ni. Veronia je bila evgansko mesto že leta 550 pr. n. št. Okoli leta 300 pr. n. št. je prišla pod rimsko oblast. V 1. stoletju pr. n. št. je bila Verona že rimska kolonija, del tega pa je postala leta 49 pr. n. št. Po padcu Vzhodnorimskega cesarstva je bila pod različnimi vplivi (Langobardi, Franki itd.), predvsem zaradi svoje lege.
Mesto je postalo pomembno, ker je bilo na križišču več poti. Flavius Stilicho je premagal Alarica I., kralja Vizigotov v letu 403. Leta 489 so Verono zasedli Ostrogoti. Ostrogotski kralj Teoderik Veliki (454–526) je zgradil palačo in jo po irski legendi imenoval Verona. Ostrogoti so vladali območju vse do prihoda Langobardov.
Leta 569 je Verono zavzel Alboin (530–572), kralj Langobardov in je bilo drugo najpomembnejše mesto v kraljestvu. Adalgisus, sin Desideriusa, se je v letu 774 brezupno branil pred Karlom Velikim, ki je uničil Lombardsko kraljestvo. Verona postane prebivališče kraljev Italijanskega kraljestva, sedež vlade pa mesto postane z družino grofa Miloja, matičnih grofov San Bonifacio. Med letoma 880–951 sta bivala v Veroni dva Berengarija.
V 12. stoletju je Verona postala svobodno mesto, zavarovano z 48 obrambnimi stolpi. V letih 1226–1259 je bilo mesto v rokah samodržca Ezzelina da Romana; ta je leta 1257 na ravnici pred Verono pobil 11.000 prebivalcev Padove. Po njegovi smrti je oblast prevzela družina Scaligeri, ki so mestu vladali med letoma 1260 in 1387. Bili so veliki podporniki umetnosti in meceni tedanjim umetnikom. Z vojnimi grožnjami ali napadi je Verona dobila oblast nad Padovo (1328), Trevisom (1308) in Vicenzo. Alberta (1277–1302), kapetana, ki se je nenehno boril proti grofom San Bonifacio, je podpirala družina d'Este. Njegovi sinovi, Bartolomeo, Alboino in Cangrande I., si razdelijo oblast (1308). Slednji je bil velik bojevnik, princ in mecen, bil je zaščitnik Danteja, Petrarce in Giotta. Alberta je nasledil Mastino II. (1329–1351), sin Alboina, ki je nadaljeval stričevo politiko. Osvojil je še Brescio leta 1332, Parmo 1335 in Lucco 1339. Za francoskim kraljem je bil najbogatejši v tistem času. Vendar se je proti njemu začela postavljati močna koalicija – leta 1337 predvsem Benetke in Firence oziroma Visconti, d'Este in Gonzaga. Po triletni vojni je bila vladavina družine Scaligeri omejena samo na Verono in Vicenzo.
Mastinov sin Cangrande II. (1351–1359) je vladal kot tiran. Ubil ga je njegov brat Cansignorio (1359–1375), ki je olepšal mesto s palačami, uredil akvadukte in mostove ter ustanovil mestno zakladnico. Cansignorio je ubil starejšega brata, njega samega pa je ubil brat Antonio (1375–1387). S tem je razburil prebivalce in ko mu je Gian Galeazzo Visconti napovedal vojno, so mu obrnili hrbet. 19. oktobra 1387 (to je leto znamenite bitke za Castagnaro) je pobegnil in s tem je bilo konec nadvlade družine Scaligeri. Antoniov sin Canfrancesco della Scala se je neuspešno hotel vrniti v Verono leta 1390.
Guglielmo (1404), sin Cangrandeja II. je imel več sreče, ob podpori ljudi je Verono popeljal izpod Milana, vendar je umrl deset dni po tem uspehu, Verona je nato pripadla Benetkam (1405). Do leta 1405 so Veroni vladali milanski Viscontiji.
V letih 1508–1517 je bilo v mestu, ki mu je vladal cesar Maksimilijan I. veliko izbruhov kuge, najhujše je bilo med letoma 1629–1633. V Veroni naj bi med letoma 1630–1631 umrlo 33.000 ljudi (od skupno 54.000).
Leta 1776 se je v Veroni razvila umetnost zvonjenja z zvonovi imenovana Sistema Veronese.
Leta 1797 je Verono okupiral Napoleon, a ga je na velikonočni ponedeljek ljudstvo pregnalo. Napoleon je po tem prekinil vladavino Beneške republike. Verona je postala del avstrijskega ozemlja, ko je Napoleon podpisal pogodbo v Campo Formio v oktobru leta 1797. Avstrijci so prevzeli nadzor nad mestom na 18. januarja 1798. Leta 1805 je s pogodbo iz Pressburga dobil del od Avstrije, ki pa se je ponovno vrnil Avstrijcem po porazu Napoleona leta 1814, ko je postala del Avstroogrske tudi Kraljevina Lombardija - Benečija. Leta 1866 po šestih tednih vojne (bitka pri Königrätzu), je Verona, skupaj s preostalim delom Benečije, postala del Italije.
Vzpon fašizma je dodal še eno temno poglavje v zgodovino Verone. Serija antisemitskih zakonov iz leta 1938 in po invaziji nacistične Nemčije leta 1943, so se vršile deportacije v nacistična koncentracijska taborišča. Avstrijska trdnjava (danes cerkev Santuario della Madonna di Lourdes), se je uporabljala za zapor in mučenje zavezniških vojakov, Judov in antifašistov, posebej po 1943, ko je Verona postala del italijanske republike. Nasilje se je končalo šele z osvoboditvijo s strani zavezniških vojakov in partizanov leta 1945.
Po drugi svetovni vojni, ko je Italija postala članica NATO pakta, je Verona ponovno pridobila svoj strateški pomen zaradi bližine železne zavese. Mesto je postalo sedež SETAF (Južno evropske zavezniške kopenske sile), zato je bila tukaj med celotnim obdobjem hladne vojne močna vojaška prisotnost, še posebej ameriške vojske, ki se zmanjšuje šele v zadnjih letih.
Zdaj je Verona pomembno in dinamično mesto, zelo dejavna na področju gospodarstva. Zaradi svoje zgodovine je zelo pomembna turistična atrakcija, kjer Rimska preteklost živi z ramo ob rami z Verono iz srednjega veka.
Podnebje Verona ima vlažno subtropsko podnebje, značilno za severno italijansko notranjo ravnico, z vročimi poletji in mrzlimi, vlažnimi zimami. Delno vpliva na mesto skoraj sredozemsko podnebje Gardskega jezera. Relativna vlažnost je visoka skozi vse leto, še posebej v zimskem času, ko pogosto nastaja megla.
Demografija V letu 2009 je v Veroni prebivalo 265.368 ljudi, od tega 47,6 % moških in 52,4 % žensk. Mladoletnih oseb (otroci, stari 0–17) je bilo skupaj 16,05 % prebivalstva v primerjavi z upokojenci, ki jih je bilo 22,36 %. To se lahko primerja z italijanskim povprečjem 18,06 % (mladoletniki) in 19,94 % (upokojenci). Povprečna starost prebivalcev Verone je 43 let, v primerjavi z italijanskim povprečjem 42 let. Med letoma 2002 in 2007 se je število prebivalcev povečalo za 3,05 %, medtem ko se je v Italiji povečalo za 3,85 %. Sedanja stopnja rodnosti v Veroni je 9,24 rojstev na 1000 prebivalcev, v primerjavi z italijanskim povprečjem 9,45 rojstev.
Leta 2009 je 87 % prebivalstva Italijanov. Največja skupina priseljencev prihaja iz drugih evropskih držav (največji iz Romunije) 3,60 %, Južne Azije 2,03 % in Podsaharske Afrike 1,50 %. Mesto je pretežno katoliško, vendar je zaradi priseljevanja zdaj nekaj pravoslavnih kristjanov, muslimanov in hindujcev.
Glavne znamenitosti Zaradi vrednosti in pomena številnih zgodovinskih zgradb, je bila Verona uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Verona je ohranila številne antične rimske spomenike. Mnogo njenih zgodnjih srednjeveških zgradb je bilo uničenih ali močno poškodovanih v potresu 3. januarja 1117, kar je imelo za posledico obsežno obnovo romanske arhitekturne dediščine. Iz Karolinškega obdobja Versus de Verona vsebuje pomembne opise Verone v začetku srednjega veka.
Rimska arhitektura Naselje rimske vojske, ki je zdaj središče mesta, se je gradilo iz pravokotnih ulic v smereh cardo (sever-jug) in decumanus (vzhod-zahod). Ta struktura je danes jasno vidna iz zraka. Staro rimsko mesto je s svojimi kamnitimi cestami večinoma skrito pred pogledi saj leži skoraj nedotaknjeno približno 6 m pod površjem. Večina palač in hiš je zgrajena na rimskih ostankih in so le redko dostopni javnosti. Danes je na tem mestu Piazza delle Erbe.
Verona je znana po rimskem amfiteatru. Arena je na največjem trgu na Piazza Bra. Zgrajena okoli leta 30 n. št., je tretja največja v Italiji po rimskem Koloseju in Areni v Capui (Neapelj). Meri 139 m v dolžino in 110 m v širino in je lahko sprejela 25.000 gledalcev na 44 vrstah marmornih sedežev. Gladiatorske igre Ludi so pritegnile gledalce tudi izven mesta. V 5. st. je cesar Honorij prepovedal tovrstne igre. Pomembno obnovo je doživela že v 16. stoletju. Sedanja dvonadstropna fasada je pravzaprav notranja podpora vrstam s sedeži. Je le del prvotnega zunanjega obodnega zidu v belem in rožnatem apnencu iz Valpolicella. Notranjost je zelo impresivna in praktično nedotaknjena in je v uporabi še danes za javne prireditve, sejme, gledališke predstave in operne predstave poleti. Leta 1913 so v njej izvedli Verdijevo Aido.
V mestu je tudi rimsko gledališče. To gledališče, ki je bilo zgrajeno v 1. stoletju pr. n. št., dolga stoletja ni bilo aktivno in je bilo predelano za zagotavljanje stanovanj. V 18. stoletju je Andrea Monga, bogat Verončan, kupil vse hiše, ki so bile zgrajene v gledališču in jih porušil ter ohranil spomenik. Nedaleč od njega je Ponte di Pietra, kamniti rimski most ohranjen do danes.
Arco dei Gavi (Gavijev slavolok) je bil zgrajen v 1. stoletju našega štetja. Znano je tudi ime graditelja (arhitekt Lucius Vitruvij Cordone) vgravirano na njem, kar je redek primer v arhitekturi tega časa. Prvotno je skozi vodila glavna rimska cesta v mesto, zdaj je to Corso Cavour. Porušilo so ga francoski vojaki leta 1805 in je bil obnovljen leta 1932.
V bližini so Porta dei Borsari, slavolok na koncu Corso Porta Borsari. To je pročelje vrat iz 3. stoletja, del prvotnega rimskega mestnega obzidja. Napis je datiran 245 n. št. in kaže tudi ime mesta, kot Colonia Verona Augusta. Skozi slavolok pelje cesta Corso Porta Borsari in je original Via Sacra rimskega mesta. Danes je obzidana z več renesančnimi palačami in starodavno cerkvijo Sv. Apostolov, le nekaj metrov od Piazza delle Erbe.
Porta Leoni iz 1. stoletja pr. n. št. predstavljajo del vrat rimskega mesta. Znaten delež še stoji kot del stene stavbe iz srednjega veka. Ulica sama je odprto arheološko najdišče z ostanki prvotne rimske ulice, ki je vidna nekaj metrov pod nivojem današnje ceste. Vrata imajo majhen dvor varovan s stolpi.
Srednjeveška in kasnejša arhitektura Piazza delle Erbe v bližini rimskega foruma sta prezidala Cangrande I. in Cansignorio della Scala, veronski vojvoda, pri čemer sta uporabila material iz rimskih term in vil (marmorne bloke in kipe). Danes je to osrednji družabni trg poln najrazličnejših lokalov, tudi mestna tržnica. Trg je obdan z reprezentančnimi palačami, na njem stoji tudi nekaj spomenikov (Markov steber z beneškim levom - 1528) in vodnjak imenovan Madona Verona in je antičnega izvora. Na severu je baročna palača Maffei (1668) okrašena z balustrado s kipi.
Arco della Costa loči Piazza dei Signori od trga Erbe. Na sredini Piazza dei Signosi je Dantejev spomenik iz leta 1865. Trg zapira sodna palača (Palaco dela Ragione) iz 14. stoletja z zunanjim stopniščem iz obdobja renesanse (1446-50) in 84 m visok stolp Torre dei Lamberti. Druga stavba je renesančna Loggia del Consiglio, ki je zgoraj okrašena s freskami in kipi pomembnih Rimljanov (Katul, Plinij in arhitekt Vitruvij). Pomembna zgradba je še Palazzo del Capitano in zraven romanska cerkev Santa Marina Antica, ki je v 13. st. postala cerkev Scaligerijev, v njej je tudi šest grobnic, lep primer gotskega kiparstva.