Zgodovina Grčije zajema zgodovino ozemlja sodobne države Grčije, pa tudi grška ljudstva in območja, ki jim je vladala v preteklosti. Poseljenost in obseg vladanja sta se v stoletjih zelo spreminjala, zato je zgodovina Grčije zapletena.
Domnevajo, da so prvotna grško govoreča plemena prispela na grško celino v poznem 3. in v prvi polovici 2. tisočletja pred našim štetjem, verjetno med letoma 1900 in 1600 pred našim štetjem. Ko so Mikenci napadli območje, je bilo naseljeno z različnimi negrško govorečimi, avtohtonimi predgrškimi ljudstvi, kmetovalci, ki so bili tu že od 7. tisočletja pred našim štetjem.
Na svojem vrhuncu je bila grška civilizacija razširjena iz Grčije v Egipt in do gorovja Hindukuš v Afganistanu. Od takrat so grške manjšine ostale na nekdanjih grških ozemljih ali drugih ozemljih, ki so jih kolonizirali Grki (na primer Turčija, Albanija, Italija in Libija, Levant, Armenija, Gruzija itd.), grški izseljenci so se asimilirali v različnih družbah po vsem svetu (na primer Severna Amerika, Avstralija, Severna Evropa, Južna Afrika). Danes večina Grkov živi v sodobni državi Grčiji (neodvisni od leta 1832) in na Cipru.
Prazgodovina Grčije
Neolitik
Neolitska revolucija je dosegla Evropo prek Grčije in Balkana in se je začela v 7. tisočletju pred našim štetjem. Nekatere neolitske skupnosti v jugovzhodni Evropi, kot je Sesklo v Grčiji, so živele v močno utrjenih naseljih s 3000–4000 ljudmi. Grško neolitsko obdobje se je končalo s prihodom bronaste dobe iz Anatolije in Bližnjega vzhoda do konca 28. stoletja pr. n. št. (zgodnje heladsko obdobje).
Okoli 2100 pred našim štetjem so indoevropejci preplavili grški polotok s severa in vzhoda. Mikenci so grški jezik prenesli v današnjo Grčijo.
Bronasta doba
Kikladska in minojska civilizacija
Ena prvih civilizacij, ki se je pojavila na območju današnje Grčije, je minojska na Kreti, ki je trajala od okoli 2700 pred našim štetjem (zgodnja minojska) do 1450 pred našim štetjem. Kikladska civilizacija na Kikladih in v Egejskem morju zajema obdobje od okoli 3200 do 2000 pr. n. št. Tretja je bila heladska na celinski Grčiji okoli leta 3200–2050 pr. n. št.
Malo je znano o Minojcih (celo ime je sodobna oznaka, povezana z Minosom, legendarnim kraljem s Krete). Bili so predindoevropejci, predniki kretskih govorcev v antiki; poznali so pisavo, ki pa je še danes nerazvozlana. Bili so predvsem trgovci, ki so se ukvarjali s čezmorsko trgovino, izkoriščanjem svojih zemljišč z bogatimi naravnimi viri. Les je bil takrat bogat naravni vir, ki so ga izkoriščali in izvažali v bližnje dežele, kot so Ciper, Sirija, Egipt in Egejski otoki. V zgodnji bronasti dobi (3300 do 2100 pred našim štetjem) je imela minojska civilizacija na Kreti zelo obetajočo prihodnost.
Ko so Mikenci vdrli na Kreto, so prevzeli veliko minojske kulture, ki so jo našli tam. Minojsko civilizacijo je sodobnemu svetu odkril sir Arthur Evans leta 1900, ko je kupil in nato začel izkopavanje mesta na Knososu.
Kreta V bronasti dobi je bila Kreta najpomembnejše egejsko središče. Središče kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja na Kreti so bile palače, okoli katerih so sčasoma zrasla velika mesta. V preteklosti so bila mesta s palačami zelo poškodovana zaradi naravnih nesreč (potresi, vulkani ...), vendar so jih spotoma obnavljali in jih s tem tudi povečali. V palačah so živele vladajoče družine. Na Kreti naj bi vladal kralj Minos, vladar mesta Knosos. Po njem se to obdobje imenuje minojsko obdobje.
Sproščena družbena ureditev na Kreti je vplivala tudi na kulturo, saj niso imeli krute vladavine vladarjev. Na Kreti je takrat delovalo tudi veliko umetnikov, ki so najraje upodabljali vsakdanje življenje. Po egipčanski šegi so bila moška telesa naslikana z rdečo barvo, ženska pa z belo. Med najboljše dosežke kretskih umetnikov spadajo še keramika, pečatniki ter zlat nakit. Krečani so razvili tudi svojo pisavo linearno pisavo A, ki pa še ni razvozlana.
Okoli leta 1450 pr. n. št. so na Kreto vdrli Ahajci. Kultura se je razvijala samo še v glavnem mestu Knososu. Čez nekaj let je Kreto prizadel močan potres in uničil vse rodovitne posesti. Minojska kultura si od takrat ni več opomogla.
Troja Tretje veliko kulturno središče bronaste dobe, povezano z Grčijo, je bila Troja, ki je bila južno od Dardanel. Prebivalstvo se je tukaj naselilo že zelo zgodaj, že okrog leta 3200 pr. n. št. Mesto je imelo dobro strateško lego, saj je nadzorovalo trgovsko pot med Evropo in Azijo. Troja je bila na vrhuncu moči v 2. tisočletju pr. n. št. Zgradili so mogočno obzidje, v notranjosti pa dogradili veliko notranjo dvorano, v kateri je imel kralj svoj prestol. Zgodovina Troje je razdeljena na devet kulturnih slojev. Bogastvo Troje je privlačilo razne zavojevalce. Združena ahajska plemena, ki so bila takrat na vrhuncu svoje moči, so pod vodstvom legendarnega Agamemnona okrog leta 1148 pr. n. št. napadla in zavzela mesto z ukano trojanski konj. Mesto si od takrat ni več opomoglo.
Mikenska doba
Domnevajo, da so prvotni Grki prispeli na grški polotok v poznem 3. do začetka 2. tisočletja pred našim štetjem. Jonci in Eolci so se v mikensko Grčijo selili v 16. stoletju pred našim štetjem. Zdi se, da je bil prehod iz predgrške v grško kulturo postopen. Nekateri arheologi poudarjajo, da so se nadaljevale prazgodovinski gospodarski, arhitekturni in družbeni ustroj, kar kaže, da je bil prehod med neolitikom, heladsko in zgodnjo grško kulturo brez večjih razpok v družbi.
Na Kreti je mikenski vdor okoli 1400 pred našim štetjem pomenil konec minojske civilizacije. Mikenska Grčija je poznoheladsko bronastodobna civilizacija antične Grčije. Trajala je od prihoda Grkov v Egejsko morje okoli 1600 pred našim štetjem do propada njihove bronastodobne civilizacije okoli leta 1100 pred našim štetjem. To je zgodovinsko prizorišče epov Homerja in večine grške mitologije. Mikensko obdobje ima svoje ime po arheološkem najdišču Mikene v severovzhodni Argolidi na Peloponezu v južni Grčiji. Atene, Pilos, Tebe in Tirint so tudi pomembni mikenski kraji. Mikenska civilizacija je imela močno vojaško aristokracijo. Okoli leta 1400 pred našim štetjem so Mikenci razširili svoj nadzor na Kreti, središču minojske civilizacije, in sprejeli obliko minojske pisave, imenovane linearna pisava A kot zapis svoje zgodnje oblike grščine. V mikenskem obdobju so imeli linearno pisavo B.
Mikenci so pokopavali svoje plemiče v grobnicah v obliki tolosa, v velikih krožnih pogrebnih komorah z visoko obokano streho in ravnim vstopnim prehodom, obložene so bile s kamnom. Z njimi so pogosto pokopali bodala ali kakšno drugo obliko vojaške opreme, ki je pripadala pokojniku. Plemstvo je bilo pogosto pokopano z zlatimi maskami (tiaras), oklepom in dragocenim orožjem. Mikenci so bili pokopani v sedečem položaju, nekateri so bili mumificirani.
Okoli 1100 pred našim štetjem je mikenska civilizacija propadla. Številna mesta so oplenili in začela se je temna doba, kot jo imenujejo zgodovinarji, ali prehodna doba. V tem obdobju sta se v Grčiji zmanjšala število prebivalstva in pismenost. Grki sami so krivi za upad in vdor drugega vala grških ljudstev, Dorcev, čeprav je o tem malo arheoloških dokazov.
Zgodnja železna doba
Grška temna doba (okoli 1100–800 pr. n. št.) se nanaša na obdobje grške zgodovine od domnevnega vdora Dorcev in konca mikenske civilizacije v 11. stoletju pred našim štetjem do vzpona prvih grških mestnih državic v 9. stoletju pr. n. št. in Homerjevih epov ter najzgodnejših zapisov v grščini v 8. stoletju pred našim štetjem.
Propad Mikencev je sovpadal s padcem nekaterih drugih velikih imperijev na Bližnjem vzhodu, predvsem Hetitov in Egipta. Vzrok lahko pripišemo vdoru morskih ljudstev z železnim orožjem. Ko so Dorci prišli v Grčijo, so bili prav tako opremljeni z vrhunskim železnim orožjem in so premagali že oslabljene Mikence. Obdobje po teh dogodkih je znano kot grška temna doba.
V vsem tem obdobju so vladali kralji, dokler na koncu niso bili nadomeščeni z aristokracijo, nato pa na nekaterih območjih aristokracijo znotraj elite. Vojskovanje se je iz konjenice premaknilo k pehoti. Zaradi cenene proizvodnje in lokalne razpoložljivosti je železo nadomestil bron kot kovina za proizvodnjo orodja in orožja. Počasi je zrasla enakopravnost med različnimi rasami ljudi, kar je vodilo do rušenja različnih kraljev in vzpona družin.
Ob koncu tega obdobja stagnacije je grško civilizacijo zajela renesansa, ki se je širila po grškem svetu od Črnega morja do Španije. Pisava, ki so jo prevzeli od Feničanov, se je širila na sever v Italijo in Galijo.
Antična Grčija
Antična Grčija je bila starodavna civilizacija v obdobju grške zgodovine, ki je trajala od arhaičnega obdobja od 8. do 6. stoletja pred našim štetjem do konca antike (pribl. 600 n. št.). V splošni rabi se nanaša na vso grško zgodovino pred rimskim imperijem, vendar zgodovinarji uporabljajo izraz natančneje. Nekateri pisci vključujejo obdobja minojske in mikenske civilizacije, medtem ko drugi trdijo, da sta se zelo razlikovali od poznejše grške kulture in ju je treba obravnavati ločeno. Sprejeto je bilo, da se starogrško obdobje začne z datumom prvih olimpijskih iger leta 776 pred našim štetjem, vendar je večina zgodovinarjev zdaj podaljšala čas do okoli 1000 pr. n. št.
Konec klasičnega starogrškega obdobja označuje smrt Aleksandra Velikega leta 323 pred našim štetjem, ko se je začelo helenistično.
Antična Grčija je po mnenju večine zgodovinarjev temeljna kultura zahodne civilizacije. Grška kultura je močno vplivala na rimsko cesarstvo, ki je nosilna različica v mnogih delih Evrope. Starogrška civilizacija je izjemno vplivala na jezike, politiko, izobraževalne sisteme, filozofijo, umetnost in arhitekturo sodobnega sveta, še posebej v renesansi v zahodni Evropi in znova med različnimi neoklasičnimi obdobji v mestih v 18. in 19. stoletju v Evropi in Ameriki.
Arhaična Grčija
V 8. stoletju pr. n. št. je Grčija začela izhajati iz temačnega srednjega veka. Pismenost je bila izgubljena, mikenska pisava pozabljena, vendar so Grki sprejeli feničansko pisavo in jo spreminjali ter ustvarili grško pisavo. Od približno 9. stoletja pr. n. št. se pojavljajo zapisi. Grčija je bila razdeljena na več manjših samoupravnih skupnosti, vzorec narekuje grška geografija, ko so vsak otok, dolina in ravnica odrezani od svojih sosedov z morjem ali gorsko verigo.
Arhaično obdobje je obdobje orientalizacije, ko je Grčija na robu, vendar ne pod oblastjo, vzpenjajočega novoasirskega imperija. Grčija je v umetnosti, religiji in mitologiji sprejela precejšen del kulturnih prvin od Orienta. Arheološko je za arhaično Grčijo značilno geometrično lončarstvo.
Klasična Grčija
Osnovna politična enota v antični Grčiji je bil polis, včasih preveden kot mestna državica. Politika dobesedno pomeni stvari polisa. Vsako mesto je bilo neodvisno, vsaj teoretično. Nekatera mesta so bila lahko podrejena drugim (kolonija se nanaša na njeno matično mesto), vlada nekaterih je bila v celoti odvisna od drugih (trideset tiranov v Atenah je bilo podrejenih Šparti po peloponeški vojni), vendar je imelo vsako mesto vrhovno moč. Ko je Grčija šla v vojno (npr. proti Perzijcem), je bila to oblika zavezništva. Vojne pa so bile tudi med različnimi mesti.