Merkúr je najmanjši in Soncu najbližji planet v Osončju. Sonce obkroži v 88 dneh. Svetlost njegovega navideznega sija se giblje med −2,0 in 5,5, vendar se ga le stežka opazi, saj znaša njegova največja kotna oddaljenost od Sonca (najdaljša elongacija) le 28,3°. Vidi se ga lahko v jutranjem ali večernem mraku. Prvo vesoljsko plovilo, ki ga je obiskalo in kartiralo 40 % do 45 % površja, je bil Mariner 10 v letih 1974 in 1975. Drugo pa je bila sonda MESSENGER, ki so jo izstrelili leta 2004 in je Merkur v teku štirih let obkrožila kar 4.000 krat, ter tako kartirala in preučila večino površja. Naslednja odprava proti Merkurju, imenovana BepiColombo, trenutno poteka v sodelovanju Evropske vesoljske agencije (ESA) in Japonske agencije za raziskovanje vesolja (JAXA). Izstrelitev sonde je bila 20. oktobra 2018 ob 01.45 (UCT), prihod k Merkurju pa je načrtovan za 5. december 2025. Sonda bo izvedla en mimolet Zemlje, dva mimoleta Venere in šest mimoletov Merkurja.
Merkur po izgledu spominja na Luno, saj je močno prepreden z udarnimi kraterji. Naravnih satelitov ali gostejše atmosfere nima. Ima veliko železno jedro, ki ustvarja magnetno polje z močjo približno 0,1 % Zemljinega. Površinske temperature na planetu znašajo med 90 in 700 K (−180 °C do 430 °C). Najtopleje je na subsolarni točki, najhladnejša pa so dna kraterjev blizu polov.
Planet so po svojem krilatem bogu – slu Merkurju, verjetno zaradi hitrega gibanja po nebu, poimenovali Rimljani. Astronomski simbol zanj, prikazan na vrhu tabele ob strani, je stilizirana različica glave boga in krilatega pokrivala na vrhu njegovega kaduceja, starega astrološkega simbola. Grki so ga imenovali Στίλβων: Stilbon (»svetleči«) in Hermes. Do petega stoletja pred našim štetjem so verjeli, da gre za dve ločeni telesi. En naj bi bil viden ob sončnem vzhodu, drugi ob sončnem zahodu. V Indiji so planet poimenovali Buda (बुध), po sinu Čandre (Lune). V kitajski, korejski, japonski in vietnamski kulturi se planet na osnovi petih elementov imenuje vodna zvezda (水星). Hebrejci so ga poimenovali Kokhav Hamah (כוכב חמה), »zvezda vročega« (»vroči« se pri tem nanaša na Sonce).
Notranja zgradba
Merkur je eden od štirih zemeljskih planetov, kar pomeni, da je tako kot Zemlja kamninsko telo. S premerom 4879 km na ekvatorju je najmanjši med njimi. Sestoji iz približno 70 % kovinske in 30 % silikatne snovi. Z gostoto 5,43 g/cm³ je na drugem mestu v Osončju, takoj za Zemljo. Če pa se odmisli učinek težnostnega stisnjenja, bi bil Merkur iz gostejše snovi; imel bi namreč gostoto 5,3 g/cm³, medtem ko je gostota Zemlje 4,4 g/cm³.
thumb|left|Skica notranje zgradbe Merkurja1: skorja – debelina: 100 do 200 km2: silikatni plašč – debelina: 600 km3: jedro iz železa – polmer: 1800 km Na podlagi gostote se lahko sklepa na notranjo zgradbo Merkurja. Medtem ko je gostota Zemlje, posebno v jedru, v veliki meri posledica težnostnega tlaka, je Merkur precej manjši in njegova notranjost ni tako stisnjena. Tako visoko gostoto se lahko pojasni le z velikim in z železom bogatim jedrom.Lyttleton, R. A. (1969), On the Internal Structures of Mercury and Venus, Astrophysics and Space Science, v.5, str.18 Geologi ocenjujejo, da jedro obsega približno 42 % prostornine Merkurja (pri Zemlji 17 %).
Jedro obdaja 600 km debel plašč. Domnevno naj bi v začetku Merkurjeve zgodovine orjaški trk z njega odtrgal več sto kilometrov prvotne plaščne snovi, zato je plašč v primerjavi z jedrom zdaj razmeroma tanek (druge teorije so obravnavane spodaj).Benz, W., Slattery, W. L., Cameron, A. G. W. (1988), Collisional stripping of Mercury’s mantle, Icarus, v. 74, str. 516–528.
Merkurjeva skorja naj bi bila debela med 100 in 200 km. Posebna značilnost Merkurjevega površja so številni ozki grebeni, dolgi tudi več sto kilometrov. Ti naj bi nastali, ko se je skorja že strdila, nato pa sta se skorja in plašč začela ohlajati in krčiti.Schenk P., Melosh H.J. (1994), Lobate Thrust Scarps and the Thickness of Mercury's Lithosphere (, Abstracts of the 25th Lunar and Planetary Science Conference, 1994LPI....25.1203S
Merkur vsebuje več železa kot kateri koli drug planet v Osončju. Visoko kovinskost se pojasnjuje z več teorijami. Po najširše sprejeti je imel Merkur prvotno podobno razmerje med kovinami in silikati, kot ga imajo hondritni meteorji (ta naj bi bila tipična za povprečno kamninsko snov v Osončju) ter približno 2,35-krat večjo maso od današnje. Vendar pa ga je že kmalu po nastanku Osončja zadel planetezimal s približno šestino te mase. Udarec naj bi odtrgal precej prvotne skorje in plašča, pri čemer se je precej povečal delež jedra. Podobna teorija razlaga tudi nastanek Zemljine Lune (glej članek domneva velikega trka).
Po drugi teoriji naj bi se Merkur iz solarne meglice izoblikoval, še preden se je stabiliziral izsev Sonca. Planet naj bi imel v začetku dvakrat večjo maso. Ob krčenju Protosonca pa so temperature v okolici Merkurja dosegle med 2500 in 3500 K, morda celo 10000 K. Pri tolikšnih temperaturah naj bi se površinsko skalovje uparilo in ustvarilo »skalno paro«, ki jo je odnesel Sončev veter.Cameron, A. G. W. (1985), The partial volatilization of Mercury, Icarus, v. 64, str. 285–294.
Tretja teorija pa pravi, da je v solarni meglici prišlo do trenja delcev, iz katerih je nastajal Merkur, kar pomeni, da so se lažji delci izgubili.Weidenschilling S.J. (1987), Iron/silicate fractionation and the origin of Mercury, Icarus, v. 35, str. 99–111 Vsaka od teh teorij predvideva drugačno sestavo površine. To naj bi raziskali vesoljski odpravi MESSENGER in BepiColombo in s tem potrdili ali ovrgli naštete teorije.
Površje
Površje Merkurja je po videzu zelo podobno površju Lune, saj so na njem obširne morjem podobne ravnine in številni kraterji, kar kaže, da je planet že več milijard let geološko neaktiven. Ker naše poznavanje geologije Merkurja temelji na enem samem mimoletu vesoljske sonde, je med vsemi zemeljskimi planeti najmanj poznana. Površinske značilnosti nosijo naslednja imena:
albedne značilnosti — predeli z drugačno odsevnostjo Dorsa — grebeni Montes — gore Planitiae — ravnine Rupes — stene Valles — doline
Med in kmalu po nastanku Merkurja, v obdobju do pred okrog 3,8 milijarde let, so planet silovito bombardirali kometi in asteroidi. V tem času intenzivnega nastajanja kraterjev je prihajalo do udarcev po vsem površju, k čemur je še dodatno prispevala odsotnost atmosfere, ki bi upočasnila prihajajoča telesa. Tedaj je bil planet vulkansko aktiven. Kotline, kot je Caloris Planitia, so se napolnile z magmo iz notranjosti. Nastale so ravnine, podobne morjem na Luni.
thumb|left|Caloris Planitia na Merkurju je ena od največjih udarnih geoloških značilnosti v Osončju Kraterji na Merkurju imajo premer med nekaj metri in več sto kilometri. Največji znani krater je velikanski Caloris Planitia s premerom 1300 km. Udarec, ki je ustvaril Caloris Planitia, je bil tako močan, da je povzročil izbruhe lave in okrog udarnega kraterja pustil čez 2 km visok koncentričen prstan. Na nasprotni strani planeta se širi veliko območje nenavadnega hribovitega terena. Po eni od razlag naj bi nastalo zaradi sunkov udarca, ki so potovali okrog planeta in se združili v antipodni točki (180° stran), kar je povzročilo obsežno lomljenje površine.Schultz P.H., Gault D.E. (1975), Seismic effects from major basin formations on the moon and Mercury, The Moon, vol. 12, Feb. 1975, str. 159–177. Po drugi strani bi tak teren lahko nastal zaradi združitve izvržene snovi v antipodu.
thumb|left|Hriboviti teren (imenovan tudi »Weird Terrain« v antipodni točki Caloris Planitia Ravnine na Merkurju so dveh različnih starosti. Mlajše so manj kraterizirane in so verjetno nastale, ko je lava prekrila starejšo površino. Nenavadna značilnost površine planeta so številne kompresijske gube, ki prepredajo ravnine. Domnevno naj bi se površje deformiralo, ko se je planet pri ohlajanju krčil. Gube so vidne vrh drugih značilnosti, kot so kraterji in zglajene ravnine, kar pomeni, da so mlajše.Dzurisin D. (1978), The tectonic and volcanic history of Mercury as inferred from studies of scarps, ridges, troughs, and other lineaments, Journal of Geophysical Research, v. 83, str. 4883–4906 Površje Merkurja je ukrivljeno tudi zaradi znatnega bibavičnega učinka Sonca. Bibavica na Merkurju je približno 17 % močnejša kot bibavica na Zemlji, kjer jo povzroča Luna.Van Hoolst, T., Jacobs, C. (2003), Mercury's tides and interior structure, Journal of Geophysical Research, v. 108, str. 7.
Podobno kot na Luni so verjetno tudi na Merkurju vidni učinki vesoljskega preperevanja. Sončev veter in udarci mikrometeoritov lahko spremenijo odbojne lastnosti površinske snovi.
Srednja površinska temperatura Merkurja znaša 452 K (178,9 °C), zaradi odsotnosti atmosfere pa niha med 90 K (−183 °C) in 700 K (427 °C) (za primerjavo, na Zemlji temperatura niha samo za približno 80 K). Sončna svetloba je na površini Merkurja 6,5-krat močnejša kot na Zemlji, solarna konstanta pa znaša 9,13 kW/m².
Čeprav so temperature na površju v splošnem zelo visoke, opazovanja kažejo, da na Merkurju obstaja tudi led. Dna nekaterih globokih kraterjev blizu polov nikoli ne obsije neposredna sončna svetloba, zato temperature tam ostajajo globoko pod splošnim povprečjem. Vodni led močno odbija radarske žarke, opazovanja pa kažejo, da so blizu polov območja z zelo visoko radarsko odbojnostjo.Slade M.A., Butler B.J., Muhleman D.O. (1992), Mercury radar imaging - Evidence for polar ice, Science, v. 258, str. 635–640. Povečano odbojnost teh območij se lahko sicer pojasni tudi na druge načine, vendar so astronomi mnenja, da gre najverjetneje za led.
Zaledenela območja naj bi bila prekrita s samo nekaj metrov debelo plastjo ledu, tega pa naj bi bilo približno 1014–1015 kg. Za primerjavo, antarktična ledena ploskev vsebuje 4 kg, južna polarna kapa Marsa pa približno 10 kg vode. Izvor ledu na Merkurju še ni pojasnjen, najverjetnejša vira pa sta izhlapevanje vode iz notranjosti planeta ali pa njeno odlaganje vode ob udarcih kometov.Rawlins K., Moses J.I., Zahnle K.J. (1995), Exogenic Sources of Water for Mercury's Polar Ice, DPS, v. 27, str. 2112
Atmosfera thumb|right|upright=1.25|Primerjava velikosti zemeljskih planetov (od leve proti desni): Merkur, Venera, Zemlja in Mars
Merkur je premajhen, da bi s svojo šibko gravitacijo dlje časa zadržal znatnejšo atmosfero. Vendarle pa ima redko atmosfero, ki vsebuje vodik, helij, kisik, natrij, kalcij in kalij. Ta ni stabilna – atomi se neprestano izgubljajo v vesolje in iz različnih virov nadomeščajo. Atomi vodika in helija verjetno izvirajo iz Sončevega vetra, difundirajo v magnetosfero in nato spet ubežijo v vesolje. Dodaten vir helija, pa tudi vir natrija in kalija, je radioaktivno razpadanje elementov v skorji. Verjetno je del atmosfere tudi vodna para, ki jo prinašajo kometi.Hunten D.M., Shemansky D.E., Morgan T.H. (1988), The Mercury atmosphere, In: Mercury (A89-43751 19-91). University of Arizona Press, str. 562–612.
Magnetosfera
Čeprav se Merkur vrti počasi, ima razmeroma močno in domnevno globalno magnetno polje z močjo približno 0,1 % Zemljinega. Tako kot pri Zemlji bi ga lahko ustvarjalala krožeča tekoča snov v jedru. Vendar pa znanstveniki niso prepričani, da je Merkurjevo jedro še vedno v tekočem stanju.Spohn, T., Breuer, D. (2005), Core Composition and the Magnetic Field of Mercury, American Geophysical Union, Spring Meeting 2005 V tekočem stanju bi ga lahko ohranjali bibavični učinki v obdobjih velike izsrednosti tira. Morda pa je magnetno polje Merkurja ostanek bivšega učinka dinama, ki je sicer prenehal, magnetno polje pa je ostalo »zamrznjeno« v trdnih magnetnih snoveh.
Merkurjevo magnetno polje je dovolj močno, da preusmerja Sončev veter okrog planeta in s tem ustvarja magnetosfero, v katero Sončev veter ne prodre. Nasprotno Luna nima atmosfere, saj ima prešibko magnetno polje, da bi preprečilo prodor Sončevega vetra do njene površine.
Tir in vrtenje