Martin Krpan z Vrha (krajše Martin Krpan) je slovenska umetna pripovedka, ki jo je napisal Fran Levstik leta 1858, in je bila objavljena v Slovenskem glasniku. Anton Slodnjak je menil, da je Levstik s povestjo o Martinu Krpanu želel uresničiti svoj literarni program in pokazati, kakšna proza naj se piše za Slovence.
Manj znana je daljša rokopisna verzija z naslovom Kerpan z Verha v dveh poglavjih, napisana pred tisto, ki je bila objavljena v Slovenskem glasniku, in objavljena šele leta 1931 v Zbranem delu. Za objavo v Slovenskem glasniku je Levstik nekoliko spremenil prvo poglavje, drugega poglavja pa v tej objavi ni več.
Pobude za nastanek dela thumb|right|250px|Slovenski glasnik 1. julija 1858 z objavo Martina Krpana z Vrha K pisanju dela je Levstika spodbudilo branje Cegnarjeve pesnitve Pegam in Lambergar. Delo je imel za nezrelo, zato je kot reakcijo nanj napisal povest, ki naj bi ustrezala njegovim kritičnim literarnim zahtevam v Popotovanju iz Litije do Čateža, ki predstavlja literarni program, in jezikovnim zahtevam v delu Napake slovenskega pisanja, ki predstavlja jezikovni program. Levstik se je zavzemal za preporod ljudstva in izobraženstva s pomočjo izvirno zasnovane literature, ki bi zanimala oboje in bi bila združitev ljudskih literarnih izraznih in motivnih sredstev ter prosvetljenih literarnih idej, upodobljena v naravno realističnih, a psihološko poglobljenih in utemeljenih zgodbah najznačilnejših tipov takratnega socialnega življenja Slovencev. Levstik je videl in priznaval samo kmečke tipe in mislil predvsem na kmečkega bralca. To ima izvor v njegovi estetski veri, da je kmet, ki se je 1848 edini upiral fevdalizmu, edini, čeprav na videz pasivni revolucionarni element na Slovenskem. (Ko je v šestdesetih letih spoznal delavsko gibanje, je mislil drugače.) Čutil je, da se bliža konec Bachovega absolutizma, in da bo tudi v Avstriji prišlo do ustavne ureditve ter da bodo takrat kmečki volivci odločali, kdo bo zastopal narod v deželnih zborih in v parlamentu. Zato je hotel, da bi domača literatura spodbujala ljudstvo k branju in zanimanju za politična in kulturna vprašanja. Tega ni mogel pričakovati od anekdot v Novicah in od posnemanja Stifterjevih in Auerbachovih del, kar je priporočal Janežič (urednik Slovenskega glasnika), zato je v Popotovanju uporabil Janežičevo misel, naj bo literarno delo »ogledalo domačega življenja, domačih šeg in običajev« in jo dopolnil, da je tako delo mogoče ustvariti samo v »domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja«, to je samo takrat, kadar literarno delo odslikava vodilne ideje svojega časa in izvira iz ljudskega socialnega življenja. Tako delo je Levstik skušal ustvariti v Krpanu, saj ga je napisal neposredno potem, ko je razglasil te misli v Popotovanju, zato je pravilna razlaga Krpana odvisna od razlage Popotovanja, oziroma od poznavanja pisateljevih literarnih in političnih nazorov v tistem času. Pri tem je pomembna tako estetska plat dela kot njegova socialnopolitična vsebina.Slodnjak: 1954
Mite o močnih posameznikih imajo tudi druge kulture. Ruski silak je Ilja Muromec.
Stvarno ozadje v Levstikovem Krpanu Po ljudskem izročilu, ki je v Pivki (Svetem Petru na Krasu) še živo, je fiktivna domačija Martina Krpana na Sveti Trojici blizu Pivke in Postojne. (bolj verjetno iz Vrha pri Sveti Trojici na Blokah )Ta lokacija ustreza tudi detajlu v Levstikovi povesti, v katerem Krpan s kobilico sreča cesarjevo kočijo na veliki cesti nekje na Notranjskem, dve uri hoda od svoje domačije. Na tej cesti, ki je vodila v Trst oziroma v Koper, je bilo tovorništvo s soljo — obvladovali so ga Notranjci in Čiči — najbolj živahno in tam je morala tudi ljudska pripovedka o tovorniku Krpanu živeti najbolj krepko in neokrnjeno.
Postavlja se vprašanje, kako je Levstik prišel do ljudske pripovedke in z njo do epskega motiva o Krpanu. Osnove za nastanek pripovedi verjetno ležijo v ljudskem izročilu o junakih kot so Kresnik, Hudi Kljukec in Jože Štempihar; tako se Kresnik oziroma Lambergar s troglavim nasprotnikom bojuje na dunajskem viteškem turnirju, Jože Štempihar pa je za šalo prestavljal vozove, skale ali strešno kritino, kot je Krpan prestavil kobilico s tovorom soli.Hepe, B. (2011): str. 26-27.
Avstrija ni dovoljevala kupovati in prodajati soli, pa tudi glede domače tržaške je odpravila monopol in uvedla prosto trgovino šele leta 1819, zato so sol do takrat tihotapili, pri čemer je večkrat prihajalo do spopadov med tihotapci ter mitničarji in nadzorniki. Po Vilfanovem mnenju bi se zgodba o Martinu Krpanu lahko navezovala na poročila iz leta 1610 o uporu srednjeveških tovornikov proti okrutnim in krivičnim najemniškim carinsko-mitninskim nadzornikom (»iblajtarjem«).Vilfan, s. (1963): Str. 3–4. Tradicija vitezov in razcvet solne trgovine tako ustrezata času okrog 17. stoletja, čeprav se je Levstik v zgodbi očitno navezoval na politične razmere svojega časa.Hepe, B. (2011): str. 27, 29-30. Tovorništvo s soljo in vinom je bilo razvito tudi drugod, na primer na Dolenjskem v okolici Velikih Lašč, kjer se ljudje zaradi ilovnate in kamnite zemlje niso mogli preživljati samo s kmetijstvom. Tamkajšnji tovorniki so bili pridni in podjetni ljudje, več na poti kot doma (kakor sosednji Ribničani in Kočevarji, krošnjarji s suho robo), sol so prenašali na konjih in jo prodajali včasih za denar, navadno pa v zameno za dobro žito. Nakupovali so jo v Trstu, Kopru ali na trgu v Cerknici, jo nato tovorili čez Bloke ter jo prodajali po Dolenjskem, včasih pa so jo tovorili celo na Štajersko.
V Laščah je bila stalna tovorniška postojanka v gostilni pri Drakslerici, kjer so se še v Levstikovih mladih letih zbirali nekdanji tovorniki, tedaj že sivolasi možje, in pesnik jih je slišal govoriti o starih časih, kako so nosili sol iz obmorskih mest in tovorili vino. Močilar, »star siv mož« iz Močil, zaselka med Retjami in Podpoljanami, čigar pripoved služi kot okvir Levstikovi povesti, je bil verjetno eden izmed teh nekdanjih tovornikov ali pa je vsaj zajemal iz tovorniškega izročila, ki je bilo tedaj v Laščah še živo in splošna ljudska last. Od teh svojih rojakov — nekdanjih tovornikov je Levstik dobil epski motiv o Krpanu in je posredno mogel preučevati in posnemati tudi junakovo izražanje, značaj in miselnost.Mahnič: 1958 Po drugi razlagi je Krpan tovoril angleško sol ali soliter, ki se je uporabljal za izdelavo razstreliva. V izdelavo razstreliva etnolog Bojan Baskar dvomi in bolj verjame, da so soliter uporabljali kot konzervans.Baskar: 2008 Z vidika carinske zgodovine in primerjalne mitologije se zdi bolj verjetno, da je Krpan tovoril le navadno sol.Hepe, B. (2011): str. 28-29.
Povzetek zgodbe v Slovenskem glasniku Nekoč je živel Martin Krpan, močan in samosvoj človek. Ukvarjal se je s tihotapljenjem angleške soli, zaradi česar ga je oblast preganjala. Nekega zimskega dne, ko je Krpan tovoril sol na svoji kobilici, mu je prišel naproti voz, na katerem je bil sam cesar, ki pa ga Krpan ni prepoznal. Ker se je voz hitro bližal, je Krpan dvignil kobilico in jo brez težav prestavil, da je ne bi povozili. Cesarja je Krpanova moč presenetila, zato ga je ogovoril, nato pa se odpravil naprej. Leto dni po tem dogodku je po Dunaju začel razsajati strašen velikan Brdavs. Vabil je vse junake v boj, a ga nihče ni uspel premagati, ubil je vsakega premaganca, med njimi tudi cesarjevega sina. Takrat se je cesar spomnil na Krpana in ga dal poklicati. Ta se je odzval in prišel na Dunaj, kjer je s svojo močjo osramotil cesarjevo orožarno in konjušnico, saj se mu je vsako orožje, ki ga je prijel, zdrobilo v rokah. Za boj z Brdavsom je posekal najlepšo lipo na dvornem vrtu in se s tem zameril cesarici - a si nazadnje le priskrbel orožje in dal privesti z Vrha svojo kobilico, s katero sta šla nato v boj. Martin Krpan je Brdavsu z lahkoto odsekal glavo. Za nagrado je dobil dovoljenje za tovorjenje angleške soli in vrečko zlatnikov ter se zadovoljno odpravil domov.
Povzetek zgodbe v rokopisu V rokopisu se zgodba že v prvem poglavju, to je do Krpanovega odhoda z Dunaja, razlikuje od tiste v Slovenskem glasniku v tem, da so v rokopisu bolj poudarjene slabe lastnosti cesarice, v objavljeni verziji pa slabosti ministra Gregorja. V drugem poglavju se s Krpanovo vrnitvijo domov njegove težave šele začnejo. Cesarica, jezna na Krpana, prepriča cesarja, da pošlje za njim lovca Andreja Kočevarja. Z izbiro imena Kočevar naj bi Levstik namigoval na kočevske Nemce, ni pa izključeno, da si je s tem privoščil tudi svojega pisateljskega konkurenta Ferda Kočevarja, ki je isto leto v Novicah objavljal povest o slovenskem junaku Mlinarjevem Janezu. Kočevar z uspavalnim napitkom, ki mu ga priskrbi njegova ljubica, cesaričina kuharica Ančika Koren, Krpana ujame, ga pripelje nazaj na dvor in zapre v ječo, čez tri dni pa naj bi ga doletela smrtna kazen.Hladnik: 2002 Že pred tem pa je Krpan pri pritlikavem mravljinčjem cesarju Jekovcu v zameno za cesarjeve zlatnike, ki jih je dobil za nagrado, dobil čudežna pripomočka klobko niti in pilico; tako se reši, zveže stražo, obračuna z Andrejem in Ančiko ter svoboden odide domov.
Literarni liki sličica|250px|Ilustracija Hinka Smrekarja za izdajo leta 1917 Martin Krpan, predstavnik dobrega in naravnega kmečkega sveta, človek velike telesne in umske moči, ki je s svojim robatim in bistrim ponosom kos zvijačnosti višje gospode. Cesar, predstavnik gosposke, eden redkih na dvoru, ki se do Krpana obnaša kot do sebi enakovrednega, ne kot do podložnika. Cesarica, predstavnica gosposke, je zvijačna in zamerljiva; potem ko Krpan ubije Brdavsa in s tem reši avstrijski dvor in Dunaj, se ga želi z očitki zaradi posekane lipe in količine hrane in pijače, ki jo Krpan porabi, čim ceneje znebiti. Minister Gregor, predstavnik dvora in zadrte administracije, na videz v skrbi za državo, a se izkaže, da le za svoj položaj ministra, saj se ukloni cesarju in napiše dovoljenje za trgovanje s soljo, ki ga potem podpiše in zapečati cesar. Podcenjevanje Krpana izrazi s tem, da ga cesarju predlaga za dvornega norca. Brdavs, predstavlja grožnjo tujega osvajalca, je simbol močnega, neusmiljenega sovražnika, v ilustriranih izdajah navadno upodobljen kot Turek.
Snov in motivi Za snov povesti je Levstik izbral danes neznano dolenjsko-notranjsko pripovedko iz tovorniškega izročila o boju med preprostim, toda prebrisanim človekom in orožja vajenim plemičem velikanom, ki izziva na boj. Po snovi in motivih sta v našem ljudskem pesništvu Levstikovemu Krpanu najbližji pesem Pegam in Lambergar, podoba viteško-plemiškega boja, in kmečko-plebejska inačica tega boja v pripovedkah o Petru Klepcu in hudem Kljukcu.
O »kranjskem Erkulu« (Herakleju) Štempiharju iz Olševka nad Kranjem sta pisala Ravnikar-Poženčan in Matija Valjavec v časopisu Slovenija leta 1848. Valjavčeva pripoved o tem, kako se je ta tobačni tihotapec otresel šestih mejačev, je bila Levstiku najbrž navdih za prizor, v katerem nam pripoveduje, kako je Krpan odgnal petnajst mejačev.
Beseda brdavs med Notranjci pomeni velikega, neotesanega in hudega moža. Prevzeta je iz srednje visoko nemške besede burdūz in pomeni 'romarska palica', ta pa je izposojena iz latinske besede burdus, ki pomeni 'mezeg'. Slovenski pomenski razvoj je podoben kot v slovenski besedi kràmp, to je 'vrsta orodja', in pomeni neokretnega človeka.Snoj: 2003 Levstiku je bila beseda brdavs tako všeč, da je nalagal svoje prihranke v hranilnico pod imenom Štefan Brdavs.Tomaževič: 1984
Prizor izbiranja konja na dunajskem dvoru in izbire lipovine je mogoče primerjati s podobnim prizorom v epskih pesmih o kraljeviču Marku.
Levstik ni hotel pasivno posnemati ljudskega izročila, zato je ljudsko snov v svoji povesti popolnoma preustvaril. Napisal je vsebinsko samostojno zgodbo o Krpanovem srečanju s cesarjem, o prošnji za pomoč in Krpanovi pripravljenosti pomagati cesarju v stiski, o pripravljanju primernega orožja za boj, o Krpanovem boju z Brdavsom, o plačilu za uslugo in obračunu z nasprotniki na dvoru.
Sporočilo, simbolni pomen in interpretacije