Paul Thomas Mann, nemški pisatelj in akademik, nobelovec, * 6. junij 1875, Lübeck, Nemško cesarstvo, † 12. avgust 1955, Zürich, Švica.
Mann, ki velja za enega največjih pripovednikov 20. stoletja, je izviral iz ugledne lübeške patricijatne in trgovske družine. Njegova žena Katia, rojena Pringsheim, ga je navdihnila za več njegovih literarnih likov in del. Njegov starejši brat Heinrich in štirje od njegovih šestih otrok, Erika, Klaus, Golo in Monika so bili prav tako pisatelji.
Njegovemu prvemu, leta 1901 nastalemu romanu Buddenbrookovi, so sledile novele in pripovedi kot so Tonio Kröger, Tristan in Smrt v Benetkah. V leta 1924 objavljenem romanu Čarobna gora, s katerim je nadaljeval tradicijo evropskega razvojnega romana (Bildungsroman), se kaže njegova stvariteljska umetnost kot v celoti izoblikovana: pripovedovalec ohranja skeptično-ironično distanco do literarnih oseb, tipične situacijeDer Brockhaus. Universallexikon in 20 Bänden. 11. zvezek , F.A. Brockhaus, Leipzig 2007, stran 4731. se ponavljajo na način vodilnega motiva (Leitmotiv) in prevladuje skladenjsko zapleten , zahteven slog. Te značilnosti zaznamujejo tudi njegova naslednja dela, med katerimi gre izpostaviti novelo Mario in čarovnik, romaneskno tetralogijo Jožef in njegovi bratje ter pozno delo Doktor Faustus. Za Buddenbrookove je Thomas Mann leta 1929 prejel Nobelovo nagrado za književnost.
V velikem obsegu so bila deležna pozornosti tudi njegova stališča o aktualnih političnih, družbenih in kulturnih vprašanj. Če je sprva do zahodne demokracije zavzemal skeptično držo, se je v začetku 20-ih preobrazil v prepričanega zagovornika Weimarske republike. Pod nacistično vladavino je leta 1933 emigriral v Švico in leta 1939 v ZDA, katerih državljanstvo je sprejel leta 1944. Od leta 1952 je znova živel v Švici.
Življenje
Od 1875 do 1913
Zgodnja leta levo|sličica|Mati: Julia Mann Thomas Mann je bil drugi sin trgovca in Lübeškega senatorja Thomasa Johanna Heinricha Manna. 11. junija 1875 je prejel evangeličanski krst v Marijini cerkvi v Lübecku. Njegova mati Julia (rojena da Silva-Bruhns) je bila po materini strani brazilskega porekla, po poreklu med nemškim ekonomskim priseljencem in sicer premožnim brazilskim kmetom. Oče jo je poslal v internat v Nemčijo, kjer se je kasneje poročila. Iz te zakonske zveze so se poleg brata Heinricha (1871–1950) rodili še otroci Julia (1877–1927, samomor), Carla (1881–1910, samomor) in Viktor (1890–1949). Družina je štela med najvišje kroge v Lübecku.Iz rodovnega debla, objavljenjega v knjigi Življenjski spomini Viktorja Manna (Lebenserinnerungen Viktor Manns) je razbrati, od kod prihajajo štirje pari starih staršev: Očetova družina je po materini strani izvirala iz kantona Glarus (leta 1499 je Hans Marti umrl v švabski vojni) in po očetovi iz Frankonije. Materino družino se predstavlja, da izvira od »pomorščakov s severa« in od »kmetov s Portugalskega«. Svoje otroštvo je Thomas Mann pozneje označil kot »negovano in srečno« (»gehegt und glücklich«).
Leta 1891 mu je oče umrl za rakom na sečilih. V svoji oporoki je odredil, naj se podjetje in hiša v Lübecku prodata. Izkupiček je bil vložen v naložbe, obresti od tega pa so pripadle materi in otrokom za njihovo preživljanje.
Po devetih letih šolanja je leta 1894 v Lübecku opravil – z vseskozi zmernim do zelo zmernim uspehom – malo maturo, ki je bila sicer mišljena kot zaključek šestletnega šolanja (Mann je torej ponavljal tri razrede).Peter J. Brenner: . V: Thomas Mann - eine Virtuose der Halbbildung. V UNIVERSITAS. Zvezek 68, Nr. 5, 2013, strani. 5–6. Svoje šolsko obdobje je občutil kot enolično. Že zgodaj je začel pisati in je v letu 1893 sodeloval s proznimi skicami in sestavki pri šolskem glasilu Frühlingssturm (Pomladni vihar). V nekem pismu, naslovljenem na Friedo L. Hartenstein, iz leta 1889, se je štirinajstletnik podpisali kot »Thomas Mann. Lirsko-dramatični pesnik«. Leta 1894 je kot dijak 7. letnika (Obersekundaner) predčasno zapustil šolo Katharineum v Lübecku in odšel v München, kamor se je že prej preselila njegova mati z brati in sestrami.
Krafft Tesdorpf, ki je bil po smrti očeta določen za skrbnika še ne polnoletnih otrok, je odločil, da naj Thomas Mann po opustitvi šole izbere meščanski poklic. Zato je Thomas sprejel mesto pripravnika v neki požarno-zavarovalniški družbi, čeprav ga je pisarniško delo dolgočasilo. Svoj pisateljski debi je imel leta 1894 z novelo Gefallen (Dopadenje ali pa Padli). Objavljena je bila v literarni reviji Die Gesellschaft (Družba), ki je že leta 1893 priobčila njegovo pesem Zweimaliger Abschied (Dvakratno slovo). Potem so mu bile ponujene nadaljnje objave v umetniški reviji Pan.Viktor Mann: Wir waren Fünf. stran 30.
Zaradi tega prvega uspeha je leta 1895 končal s svojo zavarovalniško dejavnostjo in začel obiskovati predavanja na Tehnični visoki šoli v Münchnu, da bi se izučil za novinarski poklic. Leta 1896 je z 21 leti postal polnoleten in je mesečno prejemal po 180 mark od obresti na očetovo premoženje, kar mu je omogočilo življenje svobodnega pisatelja. Od 1895 do 1896 je napisal prispevke za nacionalšovinistični mesečnik Das Zwanzigste Jahrhundert (Dvajseto stoletje), katere uredniki je bil za kratek čas njegov brat Heinrich.Stephan Stachorski: Thomas Mann. V: Michael Fröhlich (ur.), Das Kaiserreich. Portrait einer Epoche in Biographien, Darmstadt 2001, strani 443–453, strani 444 f.
Prve knjižne objave sličica|levo|Heinrich und Thomas Mann. Fotografija ateljeja Elvira iz leta 1902
Leta 1896 je sledil svojemu bratu Heinrichu v Italijo. Julija 1897 sta se nastanila v kraju Palestrina vzhodno od Rima. Tu sta skupaj napisal Slikanico za pridne otroke (Bilderbuch für artige Kinder). Vsebovala je parodirane »umetniške pesmi« in je bila ilustrirana z lastnoročnimi risbami. Brata sta jo podarila svoji sestri Carli za birmo. Unikat je po smrti Carle pristal v lasti najmlajšega brata Viktorja, ki ga je pozneje predal otrokom Thomasa Manna. Od emigracije družine leta 1933 dalje velja za izgubljenega; od edinega skupnega dela obeh bratov so se ohranile samo pesmi, ki jih je citiral Viktor Mann v svojih spominih, in nekatere reprodukcije risb.
Thomas Mann je v Palestrini napisal nekaj novel, med drugim Mali Gospod Friedemann (Der kleine Herr Friedemann) , in začel z romanom Buddenbrookovi (Buddenbrooks).
Njegovi občasnih prispevki v mesečniku Das zwanzigste Jahrhundert so omejeni na čas urednikovanja njegovega brata Heinricha (1895–1896). Četudi članki Thomasa Manna izpadejo zmernejši kot preostali časopis, vendarle vsebujejo protijudovske stereotipe, ki jih je ob prelomu stoletja najti tudi v njegovih delih, ki jih gre dejansko označiti kot literarna.Stefan Breuer: Das »Zwanzigste Jahrhundert« und die Brüder Mann. V: Manfred Dierks, Ruprecht Wimmer (ur.), Thomas Mann und das Judentum, Frankfurt a.M. 2004, strani 75–95, strani 92 f.Glej tudi Rolf Thiede: Stereotypen vom Juden. Die frühen Schriften von Heinrich und Thomas Mann. Zum antisemitischen Diskurs der Moderne und dem Versuch seiner Überwindung, Metropol, Berlin 1998, ISBN 3-926893-35-4, strani 55–80. Kakega distanciranja od programa časopisa Das zwanzigste Jahrhundert takrat ni bilo.
Od leta 1898 je delal eno leto v uredništvu tednika Simplicissimus. Leta 1900 je bil kot »enoletni prostovoljec« (Einjährig-Freiwilliger) vpoklican v vojaško službo v münchenskem gardnem regimentu. Njegova vojaška kariera se je končala po treh mesecih zaradi nesposobnosti za služenje – izkušnja, ki se zrcali v sceni z zdravstvenim pregledom v Izpovedih pustolovca Felixa Krulla (Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull).
sličica|Prvi natis Buddenbrookovih iz leta 1901
Leta 1901 je bil objavljen Mannov prvi roman Buddenbrookovi. Prva izdaja v dveh zvezkih je najprej naletela na malo odziva. Druga izdaja v enem zvezku iz leta 1903 pa je nasprotno prinesla Thomasu Mannu preboj in ga naredila znanega v javnost. Nekatere osebe v knjigi imajo vzore v družinski zgodovini Mannovih, veliko stranskih oseb pa je posnetih po meščanih Lübecka. Večina portretirancev zaradi ironičnega prikaza ni bila navdušena nad tem, da se je znašla v knjigi. Kmalu je zaokrožil seznam, ki je identificiral živeče modele in katerega je neka lübeška knjigarna podeljevala svojim strankam. Odnos lübeških prebivalcev do svojega uglednega someščana je zato bil dolgo časa napet. Leta 1929, 28 let po prvem izidu, je Thomas Mann za Buddenbrookove prejel Nobelovo nagrado za književnost.
Leta 1903 se je že začelo kazati slabo razpoloženje med bratoma. Čeprav se je Thomas Mann kot pisatelj uveljavil v javnosti, se je čutil kot umetnik s strani svojega brata zapostavljen in je s svoje strani kritiziral »dolgočasno brezsramnost« v njegovih knjigah. Še posebej Heinrichov pravkar objavljeni roman Lov na ljubezen (Die Jagd nach Liebe) je pri njem vzbudil odpor.Marcel Reich-Ranicki: Thomas Mann und die Seinen. stran 122. Kontakt sicer ni bila popolnoma prekinjen in je prihajalo vedno znova do poskusov zbliževanja, toda umetniška izmenjava se je odvijala samo še v rednem dopisovanju, pri čemer je vsakokratni pisec pisma komentiral dela prejemnika.
Zakon sličica|Katia in Thomas Mann, 1929|270x270px Leta 1904 je Thomas Mann spoznal Katharino Pringsheim, ki so jo klicali Katia (hči judovskega matematika Alfreda Pringsheima in vnukinja borke za pravice žensk Hedwige Dohm), in ji začel dvoriti. V njegovih pismih in dnevnikih so bile dotlej dokumentirane le homoerotične sanjarije. Vendar svoje homoseksualnosti ni nikoli izživel, ostalo je pri navdušenju za »mladeniče«, ki je našlo svoj izraz med drugim v Buddenbrookovih (Hanno / Kai Graf Mölln), v Toniu Krögerju (Tonio Kröger / Hans Hansen), v Čarobni gori (Hans Castorp / Pribislav Hippe ) in v Smrti v Benetkah (Gustav von Aschenbach / Tadzio).
Z sklepom, da se poroči s Katio Pringsheim, se je odločil za »urejeno« življenje in se priženil v eno izmed najbolj uglednih družin Münchnu. Katia je sprva oklevala, tako da se je sklenitev zakona zavlekla do 11. februarja 1905. V svojem drugem romanu Kraljeva visokost (Königliche Hoheit) iz leta 1909 je Thomas Mann literarno obdelal čas zaroke. S Katio je imel šest otrok: Erika (1905–1969), Klaus (1906–1949, samomor), Golo (1909–1994), Monika (1910–1992), Elizabeth (1918–2002) in Michael (1919–1977, domnevno samomor).
Leta 1912 so zdravniki izrazili sum na tuberkulozo pri Katii, kar je porodilo potrebo po daljšem bivanju v sanatoriju v Davosu. Thomas Mann je bil, ko jo je tam obiskal, navdušen nad atmosfero v sanatoriju in fasciniran nad zabavnimi opisi, ki mu jih je podala njegova žena o klientih bolnišnice. Ti so ga navdihnili, da se je lotil romana Čarobna gora (Der Zauberberg), ki ga je začel leta 1913, leta 1915 prekinil delo na njem, in ga končal šele leta 1924.
Od 1914 do 1929
Prva svetovna vojna sličica|Poletna vila Thomasa Manna v Bad Tölzu levo|sličica|Rekonstrukcija vile Thomasa Manna v münchenskem predelu Herzogpark
Leta 1914 se je družina Mann preselila na Poschingerstraße 1 v münchenskem mestnem predelu Herrzogpark. Ko je v istem letu izbruhnila prva svetovna vojna, je bilo veliko književnikov, ki niso oporekali naravnost evforičnemu vzdušju predvsem meščanskih krogov v Nemškem cesarstvu – prav nasprotno. Izbruh vojne so pozdravili in proslavili. Tudi Alfred Kerr, Robert Musil, Richard Dehmel in Gerhart Hauptmann so izkazovali svoje prepričanje o njeni upravičenosti.. Mnenje Thomasa Manna je prikazano v sledečih citatih.