Parabola je v najožjem pomenu besede kratka pripovedna zgodba v prozi ali verzih, ki ob fiktivnem, a običajno realnem primeru iz vsakdanjega življenja podaja nek moralni nauk. Nauk največkrat ni izražen z besedami, je prikrit, vendar je običajno zelo očiten in se ga z lahkoto da razbrati. Tako se razlikuje od prispodobe, kjer je nauk običajno izražen z besedami. Od basni pa se razlikuje po tem, da v njej nastopajo osebe in ne poosebljene živali, rastline, narave sile in neživi predmeti kot v basni. Funkcija parabola je vplivanjska, njen namen pa predvsem poučen.

Izraz parabola izhaja iz grške besede parabolē (παραβολη), kar pomeni primerjava, ilustracija, analogija. Mark TurnerV svojem delu The literary mind. izraz parabola uporablja ožje od Grkov, a še vedno širše od današnje običajne rabe tega izraza, opisanega v prejšnjem odstavku. Slovenska sopomenka za pomensko najožjo parabolo je prilika.

Intuitivno se marsikomu zdi, da prilika ne sodi med prave literarne zvrsti in oblike, zato jo Janko Kos v svojem delu Literatura uvršča na prehod od polliterarnih v prave literarne zvrsti in oblike.

Zgradba in funkcioniranje prilike Prilika je ena izmed najpreprostejših oblik pripovedi. Običajno najprej prikaže okvir dogajanja, kjer so predstavljene osebe in okoliščine, sledi en preprost dogodek brez nebistvenih podrobnosti ali okoliščin, ki vsebuje moralno dilemo, nazadnje pa so predstavljene posledice dogajanja.

Valentin Vodnik: Pergodbe thumb|right|220px|Valentin Vodnik Zgradba prilike je razvidna iz prilike Valentina Vodnika, ki je bila pod naslovom Pergodbe kot druga po vrsti objavljena v Veliki pratiki.

Star človek je stanoval pri svojem sinu. Ker je bil že delno slep in gluh ter so se mu tresle roke, je pri jedi svojo hrano in pijačo večkrat polil, to pa se je sinu in njegovi ženi gnusilo. Ti podatki predstavljajo okvir dogajanja.

Sledi preprost dogodek, ki je moralno sporen. Oče ni smel več jesti za mizo z ostalimi, ampak so ga premestili v kot k peči, kjer je moral jesti iz lesenega krožnika. Zaradi tega je bil izredno nesrečen. Njegov vnuk je vse to opazoval in se iz izkušnje naučil, da bo tudi on enako ravnal s svojimi starši, ko bodo stari, zato jima je že izdeloval leseno korito.

Ker sta starša sprevidela, da otrok posnema njuno ravnanje in bo z njima v starosti ravnal enako, kakor onadva sedaj ravnata z očetom, sta za svoje dobro odločila, da stari oče spet lahko jé z njimi za mizo. Nauk zgodbe se torej glasi: Kakor ti ravnaš s svojimi starši, tako bodo tvoji otroci ravnali s teboj.

Cilj prilike je razsvetliti bralca, tako da mu predstavi primer, ki se ga direktno ne dotika, in na podlagi katerega se lahko objektivno kritično opredeli. Nauk zgodbe človeku daje zgled, kako naj se v podobnih okoliščinah, kot jih predstavlja zgodba, vede. Ta nauk človek iz zgodbe ponotranji oz. projicira na svoje življenje. Izoblikuje mnenje, kako bi on reagiral v takšnih situacijah. Gre za analogijo med posebnim, konkretnim primerom človekovega vedenja, ki ga podaja zgodba, in med človeškim vedenjem na splošno oz. človeškim vedenjem, kakršno naj se na podlagi te zgodbe oblikuje in izraža v podobnih situacijah. Torej gre za posploševanje iz konkretnega na splošno.

Širši pomen parabole Vsebina tega poglavja je povzeta po M. Turnerjevem delu The literary mind.

Človeški um je v osnovi paraboličen. Najmanjši gradniki smisla niso stavki, ampak prilike. Prilika s svojim naukom človeku daje zgled, kako naj se v podobnih okoliščinah, kot jih predstavlja zgodba, vede. Predstavlja mu izkušnjo. Ta nauk, to izkušnjo človek iz zgodbe ponotranji oz. projicira na svoje življenje. Izoblikuje mnenje, kako bi on reagiral v takšnih situacijah. Mišljenje torej poteka tako, da določeno zgodbo, določeno izkušnjo vsakič, ko je situacija podobna, projeciramo na to podobno situacijo in se v skladu s preteklo izkušnjo v novi, a podobni situaciji tudi vedemo.

Mark Turner je torej mnenja, da literarno mišljenje omogoča vsakodnevno mišljenje in zavrača pojmovanje literarnega mišljenja kot dejavnosti specifičnih ljudi, npr. literatov. Zavrača mnenja ljudi, da so zgodbe in prilike npr. iz Ezopovih basni ali Tisoč in ene noči le eksotične zgodbe iz nenavadnih dežel, ki vsebujejo spektakularne podobe, ki nam dajejo vpogled v druge kulture in nam služijo zgolj za zabavo.

Drugačne definicije različnih avtorjev Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z evangeliji in Novo zavezo, uporabljajo izraz prilika le za Jezusove prilike. To je posebnost in ni splošna omejitev rabe pojma prilika.

D. B. Gowler v svojem delu What are they saying about the parables, v katerem obravnava večinoma Jezusove prilike, navaja različne avtorje in njihove definicije teh prilik: A. Jülicher definira priliko kot razširjeno primerjavo, medtem ko alegorijo definira kot razširjeno metaforo. Raziskovalci kot sta npr. A. Wilder in R. Funk pa zavračajo Jülicherjevo definicijo. Sami so mnenja, da gre pri priliki za razširjeno metaforo, saj je metaforičen proces tisti, ki vpliva na bralca/poslušalca, da spremeni svoje mišljenje in ravnanje. W. Brosend pravi, da prilika ne more biti razširjena metafora, saj takšno poimenovanje pomeni zamenjavo kategorij, saj je metafora trop, prilika pa pripovedna oblika. M. Boucher alegorijo definira kot razširjeno metaforo, ki ni samostojen literarni žanr ali oblika. Zato se ji zdi nepravilno govoriti o alegoriji in priliki kot o dveh različnih oz. vzajemno izključujočih žanrih oz. oblikah. Prilika je literarni žanr oz. literarna oblika, medtem ko je alegorija le element, ki se ga uporabi pri ustvarjanju prilike. Vsaka prilika je alegorična, saj ima vsaka dva pomena, dobesednega in prenesenega, tj. metaforičnega. Dobesedni pomen sporoča zgodba sama, prenesenega pa njen nauk. J. Sider priliko definira glede na njeno funkcijo, kot pripovedovalno analogijo, ki služi sporočanju nekega nauka. Skoraj vse Jezusove prilike izražajo svoj pomen s pomočjo analogije, ki jo matematično prikazuje kot A:B=a:b. Npr. Prilika o izgubljenem sinu prikazuje odnos izgubljenega sina in očeta, ki je analogičen odnosu grešnikov do boga (izgubljeni sin:oče=grešniki:bog). Analogija temelji na določeni podobnosti, skupni točki med enim in drugim odnosom, torej med dobesednim pomenom zgodbe in prenesenim pomenom, naukom te zgodbe. Ker je teh analogij veliko, gre za preseganje primerjanja dobesednega in prenesenega s posameznimi analogijami, gre za univerzalnejšo primerjavo. Tako vsaka prilika postane alegorija, saj je vsaka alegorija obdelava analogij. Vendar pa alegorije ne šteje med samostojne literarne žanre.

C. L. Blomberg v svojem delu Interpreting the parables (1990) govori o najnovejših raziskavah, ki zaključujejo, da prilike niso ne preproste zgodbe iz vsakdanjega življenja, ki ilustrirajo nek nauk, in ne alegorije, pri katerih se vsaka podrobnost zgodbe nanaša na nekaj drugega iz spiritualnega sveta, temveč so to metafore, ki ne morejo biti parafrazirane v običajen, nemetaforičen jezik niti zreducirane na nek nauk.

Izvor in pojavljanje prilik

Kljub nekaterim ugibanjem, da prilika izhaja iz Orienta, o izvoru prilike pravzaprav ne moremo govoriti, saj so si jih ljudje pripovedovali na vseh koncih sveta.

Iz rimske zgodovine je najbolj znana prilika rimskega patricija Menenija Agripe O želodcu in udih človeškega telesa. Namenjena je bila upornim plebejcem, ki so se izselili. To je izrazita socialna prilika s temeljno idejo: Vsi za enega, eden za vse. Prilika z dobesednim prevodom »Želodec in telo« se nahaja v Ezopovih basnih kot 66. po vrsti. V celoti je predstavljena verzija, kakršno naj bi po besedah rimskega zgodovinarja Livija Agripa povedal svojim upornim vojakom.

Okvir dogajanja predstavljajo podatki o delih telesa in njihovem funkcioniranju. Sledi preprost dogodek, ki je moralno sporen, in sicer upor delov telesa. Spoznanje, da je delo želodca enako pomembno kot njihovo, pa predstavlja nauk prilike, ki se z drugimi besedami glasi: Vsi za enega, eden za vse. Plebejci so v delih telesa videli sebe, v želodcu pa višji družbeni razred, razred patricijev. Ker so sprevideli, da eni ne morejo brez drugih, da je pomembno delo vseh, so se vrnili v mesto. Po besedah Livija pa so patriciji v določenih zahtevah tudi popustili plebejcem.

V krščanstvu so najbolj znane Jezusove prilike, ki so zajete v Novi zavezi Svetega pisma. Mednje sodijo naslednje prilike: O dobrem pastirju, O izgubljenem sinu, O pametnih in nespametnih devicah, O farizeju in cestninarju, O sejalcu in semenu idr.

Prilike so poznane tudi v Judovstvu, Islamu, Budizmu. »Boginja bogastva in boginja revščine« je budistična prilika, ki se pod številko 57 nahaja v delu Tako sem slišal: budistične prilike in zgodbe.

Ta parabola ne prikaže okvira dogajanja, ampak takoj predstavi preprost dogodek, to je obisk dveh boginj. Moralno dilemo predstavlja odločitev, ali v svoj dom sprejeti tudi boginjo revščine ali jo odgnati od sebe. Sledi nauk zgodbe. Možak v priliki se je odločil,da boginje revščine ne sprejme v svoj dom. Zaradi napačne odločitve je takoj začutil posledice, zapustila ga je tudi boginja bogastva. Nauk te budistične prilike torej govori o tem, da stvari v življenju obstajajo v paru, sreča z nesrečo, rojstvo s smrtjo, bogastvo z revščino. V življenju se nikoli ne pojavlja le en ali le drug del, pač pa oba. Ljudje moramo sprejemati oba, saj le s sprejemanjem enega dela lahko sprejmemo in razumemo tudi drugega.

Prilike so pozneje spremljevalke vseh književnosti in časov. V predromantiki sta prilike pisala npr. J. W. Goethe in F. Schiller. Znane so predvsem njune parabolične baladeJ. Kos parabolične balade razlaga kot napol »pravi« baladni tip, saj gre pri njih za parabolično poučne pesnitve z razmeroma širokim pripovednim jedrom in pogosto izrazito moralističnim sklepom v duhu razsvetljenske tradicije. iz let, ko sta prijateljevala v Weimarju (»Weimarska klasika«), npr. Goethejeva »Der Schatzgräber« (slovenski prevod: »V risu«) iz leta 1797 ali Schillerjeva »Der Handschuh« (slovenski prevod: »Rokavica«) iz istega leta.

France Prešeren je v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja pisal podobne balade Goethejevim in Schillerjevim paraboličnim baladam. J. Kos parabolične balade razlaga kot napol »pravi« baladni tip, saj gre pri njih za poučne pesnitve z razmeroma širokim pripovednim jedrom in pogosto izrazito moralističnim sklepom. Mednje sodijo na primer Ženska zvestoba, Prekop, Zdravilo ljubezni, Ribič idr. V svoji pozni dobi pa je presegel razsvetljensko izhodišče tradicionalne parabole in parabolo postavil na romantično podlago. To je storil s parabolo Kaj se sme in mora peti, ki je bila objavljena leta 1845 v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah, čez nekaj let pa jo je rahlo predelano in s spremenjenim naslovom (Orglar) vključil v Poezije.

Pri Orglarju gre po besedah J. Kosa za poseben tip parabole, ki je uporabljena v kritične namene. To mnenje je delil tudi Anton Slodnjak, ki pravi, da je ta prilika obračun z zaslepljeno in ozkosrčno duhovščino. Parabola v okviru dogajanja opisuje orglarja, ki se odpravi v puščavo in se tam posveti le Bogu. Cele dneve igra in prepeva nabožne pesmi. Sledi preprost dogodek, ki vsebuje moralno dilemo, ali naj vsak poje, kar želi, ali vsi enoglasno Bogu v čast. Orglarja torej zmoti posvetno petje ptičev. Želi, da bi vsi peli bogu slavo. Nekateri ptiči se uklonijo, slavec, ki je prispodoba pesnika, pa vztraja pri svojem, pri petju ljubezenskih pesmi, zato ga orglarček zatoži Bogu. Sledi nauk, ki ga Prešeren položi v božja usta, saj bog namesto da bi oštel slavca, ošteje orglarja, naj vsak poje tisto, kar prinese na svet, za kar je umetniško nadarjen. Pove mu, da že Biblija kot osnova krščanske religije, vsebuje različne pesmi, od domoljubnih, ljubezenskih pesmi pa do žalostink.