Stolnica svetega Štefana, Bourges

thumb|right|250px|Cathédrale Saint-Étienne de Bourges

Stolnica v Bourgesu ali stolnica sv. Štefana v Bourgesu (francosko Cathédrale Saint-Étienne de Bourges) je rimskokatoliška cerkev v mestu Bourges v Franciji. Stolnica je posvečena sv. Štefanu in je sedež nadškofa Bourgesa. Zgrajena na vrhu zgodnejše romanske cerkve od leta 1195 do 1230, je večinoma v arhitekturnem slogu visoke gotike in je bila zgrajena približno v istem času kot stolnica v Chartresu. Stolnica je še posebej znana po veliki velikosti in enotnosti svoje notranjosti, kiparskem okrasju portalov in veliki zbirki vitrajev iz 13. stoletja. Zaradi svoje najpomembnejše gotske arhitekture je bila stolnica leta 1992 vpisana za Unescov seznam svetovne dediščine.

Zgodovina Zgodnje stolnice Obzidano mesto Avaricum, glavno mesto galskega plemena Biturigi, je osvojil Julij Cezar leta 54 pr. n. št. in postal glavno mesto galo-rimske province Akvitanije. Krščanstvo je prinesel sveti Ursin iz Bourgesa okoli leta 300 našega štetja; velja za prvega škofa. Gregor iz Toursa v 6. stoletju omenja »veličastno« cerkveno stavbo. V 9. stoletju je Raoul de Turenne rekonstruiral starejšo stavbo. Med letoma 1013 in 1030 je škof Gauzelin zgradil novo in večjo stolnico. Tako kot prejšnje cerkve je bila zgrajena ob mestnem obzidju, njeni ostanki pa so pod sedanjo stolnico.

Približno leta 1100 je fkralj Filip I. Francoski svojemu rastočemu kraljestvu dodal Bourges in njegovo provinco. Leta 1145 je njegov sin Ludvik VII. Francoski predstavil svojo novo ženo Eleonoro Akvitansko, ki je bila uradno okronana za francosko kraljico v stari gotski stolnici v Bourgesu. Približno leta 1150 je nadškof Pierre de La Châtre povečal staro stolnico z dodajanjem dveh novih stranskih ladij, ene na obeh straneh, vsaka z dvema romanskima portaloma, načrtoval pa je tudi rekonstrukcijo zahodnega pročelja.

Gotska stolnica (12.–13. stoletje) Pod novim nadškofom Henrijem de Sullyjem se je začel bolj ambiciozen gradbeni program. Leta 1181–1182 je kralj Filip Avgust II. dovolil gradnjo na delih starega obzidja, ki gleda na mesto. Dokument škofa Henryja de Sullyja je nakazal popolno rekonstrukcijo stolnice leta 1195. Prvo delo je vključevalo gradnjo spodnje cerkve v šest metrov globokem prostoru, kjer je bilo staro obzidje. Ta zgradba z dvojnim ambulatorijem je bila dokončana okoli leta 1200. Služila je kot osnova za naslednji del, apsido ali vzhodni del, ki je bil dokončan okoli leta 1206. Delo je nato potekalo proti zahodu, od apside do kora.

Stolnico so začeli graditi približno ob istem času kot stolnico v Chartresu, vendar je bil osnovni načrt zelo drugačen. Medtem ko sta bili v Chartresu in drugih visokogotskih stolnicah dve stranski ladji enake višine kot ladja, sta bili v Bourgesu stranski ladji različno visoki in sta se stopničasto dvigali od zunanje ladje do središča. Stara ladja je bila nekaj časa ohranjena, da je omogočila bogoslužje, dokler ni bil okoli leta 1214 dokončan nov kor. Nato so se začela dela na petih delih nove ladje. Stolnica je bila do leta 1225 dovolj dokončana, da je lahko gostila velik koncil, ki je obsodil herezijo katarstva. Večja dela na ladji so bila končana do leta 1235 z namestitvijo korne pregrade, ki je ločevala kor od ladje.

Naslednji korak je bila izgradnja lesenega ogrodja za streho nad obokanim stropom. To je trajalo od leta 1140 do 1155 in je zahtevalo les devetsto hrastov. Ostrešje se je nadaljevalo do leta 1259, ko je požar povzročil resno škodo. Gradnja južnega stolpa je bila ustavljena, verjetno iz previdnosti, prav tako so se ustavila dela na severnem stolpu.

14.–16. stoletje

</gallery> Delo na fasadi se je nadaljevalo leta 1314 z izgradnjo velikega oboka, Grand Housteau. Stolnici je bil dodan visok lesen zvonik, stene pa so bile okrepljene z dodatnimi obokanimi oporniki. Med letoma 1406 in 1491 je bilo zgrajenih enajst novih kapel vzdolž bokov stolnice med oporniki. Te so bile razkošno okrašene v bolj bogato okrašenem poznogotskem slogu, nekoliko v neskladju s klasično visoko gotiko prejšnje stavbe.

Leta 1424 je bila stolnica opremljena s tehnološko novostjo, astronomsko uro, ki še vedno deluje. Severni stolp, ki je bil dolgo v težavah, je bil končno dokončan, vendar so bili njegovi temelji še vedno poškodovani. Zrušil se je 31. decembra 1506. Da bi zbral sredstva za njegovo obnovo, je nadškof Guillaume de Cambrai ponudil odpustke za uživanje masla v postnem času v zameno za prispevke v sklad stolpa. Stolp je bil popravljen med letoma 1508 in 1524 in se je nato prijel vzdevek Masleni stolp.

Po zrušitvi stolpa leta 1506 je bil zgornji osrednji del zahodnega pročelja, nad osrednjimi portali, znan kot Grand Housteau, rekonstruiran v slogu plameneče gotike. Prenovljena sprednja stran je vsebovala skupino šestih velikih šiljastih oken in dveh okulusov pod ogromno rozeto, nad katero je bil koničast zatrep z majhno rozeto. Zaradi težav s stabilnostjo so novo pročelje in stolpe okrepili z masivnimi oporniki.

Stari zvonik je bil odstranjen leta 1539 in zamenjan z novim v letih 1543–44. Leta 1549 je požar v tramovih strehe severnih stranskih ladij poškodoval okna spodaj in uničil tudi orgle. Tokrat je popravilo plačal kralj Henrik II. Francoski. Francoske verske vojne so povzročile resnejšo škodo. Protestantska vojska, ki jo je vodil Gabriel de Lorges, grof Montmorency, je 27. maja 1562 presenetila mesto. Oropali so zakladnico stolnice, prevrnili kipe in razbili nekaj reliefnih skulptur. De Lorges se je pripravljal razstreliti stolnico, ko so ga odvrnili drugi, ki so jo želeli spremeniti v protestantsko cerkev.

17.–18. stoletje Leta 1667 so v stolnico postavili nove orgle, katerih deli so še vedno v uporabi. Strešni jezdec stolnice, ki je bil štirikrat prezidan, je bil končno odstranjena leta 1745. V 18. stoletju je bila celotna stolnica podvržena resnejši preobrazbi, da bi se uskladila z novimi doktrinami, ki jih je uvedel Vatikan. Odstranjen je bil gotski oltar iz leta 1526 in dovršeno izklesana kamnita korna pregrada iz 13. stoletja. Deli korne pregrade so danes prikazani v kripti. Številni vitraji so bili zamenjani z belim steklom grizaj, da bi zagotovili več svetlobe. Leta 1760 je bila postavljena nova korna pregrada, sestavljena iz kovanega železa, leta 1767 pa je bil nameščen nov oltar iz belega marmorja. Kor je dobil tudi nove izrezljane korne klopi in nova marmorna tla.

Med francosko revolucijo je bila stolnica za nekaj časa spremenjena v tempelj razuma. Številne relikviarije in druge dragocene predmete v zakladnici so pretopili zaradi zlata, medtem ko so deset od dvanajstih cerkvenih zvonov pretopili, da bi jih ponovno skovali v topove.

Po uničenju večjega dela vojvodske palače in njene kapele med revolucijo je bila nagrobna podoba vojvode Jeana de Berryjskega prestavljena v kripto stolnice, skupaj z nekaterimi vitraji, ki prikazujejo stoječe preroke, ki jih je za kapelo oblikoval André Beauneveu .

19.–21. stoletje V 19. stoletju je bila stolnica vrnjena katoliški cerkvi in je bila podvržena dolgi obnovi od leta 1829 do 1847. Novi arhitekti so naredili številne spremembe in dodatke, ki so imeli včasih vprašljivo zgodovinsko podlago. Oporniki in oboki so bili okrašeni s fialami in novimi balustradami, ki morda prej niso obstajale.

Leta 1862, pod cesarjem Napoleonom III., je bila stolnica razglašena za zgodovinski spomenik.

Leta 1992 je UNESCO stolnico dodal na seznam svetovne dediščine.

V letih 1994–95 je bila restavrirana korna pregrada spodnje cerkve in spet vzpostavljena astronomska ura. Stare vitraje so očistili in zaščitili z dodatnimi plastmi stekla. Obnovljene so bile poslikave v kapeli sv. Janeza Krstnika

Zunanjost Zahodna fasada Zahodna fasada, glavni vhod v stolnico, je v primerjavi z drugimi stolnicami tistega obdobja še posebej velika; ima pet portalov, ki dostopajo do glavne in stranskih ladij, več kot Notre Dame de Paris ali katera koli druga stolnica tistega obdobja. Portali zahodne fasade

Skulptura na osrednjem portalu ponazarja prizore iz Poslednje sodbe. Na vrhu timpanona Kristus loči obsojene od odrešenih. Njihove usode so nazorno prikazane spodaj. Prvotne skulpture so bile močno poškodovane v 16. stoletju med verskimi vojnami. Dele timpanona je v 19. stoletju obnovil Théophile Caudron.

Portal bližnje desno od sredine prikazuje življenje sv. Štefana, zaščitnika stolnice. Skulpture na portalu nad skrajnimi desnimi vrati prikazujejo prizore iz življenja sv. Ursina, lokalnega svetnika in prvega škofa škofije. Prizori se berejo od spodaj navzgor in od desne proti levi. Vključujejo upodobitev Ursina, ki posvečuje stolnico (sredina) in krst rimskega senatorja Leokada in njegovega sina Ludreja (zgoraj). Kip portalnega stebra, ki prikazuje sv. Ursina, je izdelal Caudron leta 1845, potem ko je bil izvirnik uničen.

Prvotni timpanon severnih portalov je bil uničen, ko se je leta 1506 zrušil severni stolp, in so bili v 16. stoletju predelani v nekoliko drugačnem slogu. Timpanon na bliže levemu portalu prikazuje prizore iz življenja Device Marije. Spodnji del tega portala, do portalnega stebra, je iz 16. stoletja. Skrajni levi timpanon je posvečen Viljemu iz Donjeona in prikazuje prizore iz njegovega življenja. Portal je zaključen z odprtim zatrepom in je v sredini razdeljen z bogato okrašenim zvonikom. Na arhivoltah nad portalom so upodobljeni angeli, med katerimi so mnogi prikazani z igranjem na glasbila.

Spodnja arkada vsebuje zbirko štiriinšestdesetih reliefnih skulptur, ki prikazujejo primere božjega posega iz komentarjev Svetega pisma v Talmudu. Izrezljane so bile v 13. stoletju, njihovo edinstveno ikonografijo pa je verjetno zasnoval član velike judovske skupnosti v Bourgesu.

Prečke med temi nišami predstavljajo razširjen cikel Geneze, ki bi prvotno pripovedovala zgodbo od začetka stvarjenja do Božje zaveze z Noetom. Spandreli so bili poškodovani leta 1562.

Romanski izrezljani portali iz okoli 1160–1170, verjetno namenjeni za fasado starejše stolnice, so bili ponovno uporabljeni na južnih in severnih vratih (ki zasedajo prostore, ki so običajno rezervirani za portale transepta). Njihova bogata ornamentika spominja na burgundsko delo.

Stolpi in Grand Housteau

Severni stolp je edini dokončan in je višji od obeh. Imel je dovršeno bleščečo gotsko dekoracijo, vključno z obilico okrasnih fial in rogljev ter kopije kipov iz 13. stoletja, nameščenih v nišah. Na vrhu je svetlobnica, ki jo krona velik bronast pelikan. Prvotni kip pelikana iz 16. stoletja je shranjen v stolnici. V tem stolpu je šest zvonov, ki so nadomestili tiste, ki so bili pretopljeni med revolucijo. Segajo v 19. in 20. stoletje. Največji je bourdon, Guillaume-Etienne Gros Guillaume, s premerom 2,13 metra in težo 6,08 tone. Ulit je bila v letih 1841–42.

Južni stolp, krajši od obeh in nedokončan, je imel nezadostne temelje in je bil že od začetka nestabilen. Leta 1314 je bil na koncu okrepljen z masivnim opornikom na boku. Ta opora je poleg tega, da je podpirala stolp, vsebovala stopnišče in majhen zapor, ki ga je upravljal kapitelj stolnice. Zgornja soba opornika je bila uporabljena kot pisarna arhitekta in ima na kamnitih tleh vgravirane načrte obokov in rozeto, kjer so si jih lahko ogledali graditelji stolnic. V 18. stoletju ga je nekaj časa kot atelje uporabljal slikar François Boucher.

Južni stolp je prvotno vseboval zvonik in velike zvonove. Ti so bili po revoluciji odstranjeni in pretopljeni v bron. Zato so stolp imenovali Le Sourde (gluhi) ali Le Muette (tihi).

Osrednji del zahodne fronte nad portali in med stolpi je znan kot Grand Housteau. Je poznejši od preostalega zahodnega pročelja, obnovljen v 16. stoletju v flamboyant gotskem slogu po zrušitvi severnega stolpa. Izjemna višina Grand Housteauja in njegove rozete naznanja veliko višino ladje za njim.

Severna in južna stran