Francoske verske vojne so izraz, ki se uporablja za obdobje državljanske vojne med francoskimi katoličani in protestanti, običajno imenovanimi hugenoti, ki je trajala od leta 1562 do 1598. Po ocenah je zaradi nasilja umrlo od dva do štiri milijone ljudi, lakota ali bolezni, ki jih je neposredno povzročil spopad; poleg tega je konflikt resno škodil moči francoske monarhije. Boji so se končali leta 1598, ko je bil Henrik Navarski, ki se je leta 1593 spreobrnil v katolištvo, razglašen za Henrika IV. Francoskega in izdal Nantski edikt, ki je hugenotom podelil znatne pravice in svoboščine. Vendar so imeli katoličani še naprej sovražno mnenje o protestantih na splošno in prav tako so še naprej imeli sovražno mnenje o njem kot osebi, njegov atentat leta 1610 pa je sprožil nov krog hugenotskih uporov v 1620-ih.
Napetosti med obema religijama so naraščale od leta 1530 in zaostrovale obstoječe regionalne delitve. Smrt francoskega kralja Henrika II. julija 1559 je sprožila dolgotrajen boj za oblast med njegovo vdovo Katarino Medičejsko in močnimi plemiči. Ti so vključevali gorečo katoliško frakcijo, ki sta jo vodili družini Guise in Montmorency, ter protestante na čelu s rodbino Condé in Jeanne d'Albret. Obe strani sta prejeli pomoč zunanjih sil, Španija in Savoja sta podpirali katoličane, medtem ko sta Anglija in Nizozemska podpirali protestante.
Zmerni, znani tudi kot Politique, so upali ohraniti red s centralizacijo oblasti in popuščanjem hugenotom, namesto s politiko zatiranja, ki sta jo izvajala Henrik II. in njegov oče Franc I.. Sprva jih je podpirala Katarina Medičejska, katere januarja 1562 je izdal edikt iz Saint-Germaina je močno nasprotovala frakcija Guise, kar je marca privedlo do izbruha obsežnih bojev. Kasneje je zaostrila svoje stališče in podprla pokol na dan sv. Bartolomeja v Parizu leta 1572, zaradi katerega je katoliška drhal po vsej Franciji pobila med 5000 in 30.000 protestantov.
Vojne so ogrozile avtoriteto monarhije in zadnjih kraljev Valois, Katarininih treh sinov Franca II., Karla IX. in Henrika III. Njihov bourbonski naslednik Henrik IV. se je odzval z ustanovitvijo močne centralne države in strpnostjo do hugenotov; slednja politika bo trajala do leta 1685, ko je Henrikov vnuk, Ludvik XIV., preklical Nantski edikt.
Ime in periodizacija Poleg »francoskih verskih vojn« in »hugenotskih vojn« so bile vojne različno opisane tudi kot »osem verskih vojn« ali preprosto »verske vojne« (samo znotraj Francije).
Zgodovinarji nenehno razpravljajo o natančnem številu vojn in njihovih datumih: nekateri trdijo, da sta se vojni končalo z Nantskim ediktom (13. april 1598) in mirom v Vervinsu (2. maj 1598), medtem ko so v naslednjih 1620-ih letih hugenotski upori navajajo druge na prepričanje, da je mir v Alèsu leta 1629 dejanski zaključek. Vendar pa je dogovorjeni začetek vojn pokol v Vassyju leta 1562, Nanteški edikt pa je vsaj končal to vrsto spopadov. V tem času so zapletenim diplomatskim pogajanjem in mirovnim sporazumom sledili ponovni konflikti in boji za oblast.
Ameriški vojaški zgodovinarji Kiser, Drass & Brustein (1994) so ohranili naslednje delitve, periodizacije in lokacije: Pokol v Vassyju (1562) – Zahodna Francija Prva verska vojna (1562–63) – zahodna in jugozahodna Francija Druga verska vojna (1567–68) – zahodna in jugozahodna Francija Tretja verska vojna (1568–70) – zahodna in jugozahodna Francija Masaker na dan svetega Bartolomeja (1572) – severovzhodna Francija Četrta verska vojna (1572–73) – zahodna in jugozahodna Francija Peta verska vojna (1575–76) – zahodna in jugozahodna Francija Šesta verska vojna (1576–77) – zahodna in jugozahodna Francija Sedma verska vojna (1580) – zahodna in jugozahodna Francija Osma verska vojna (1585–89) – zahodna in jugozahodna Francija Deveta verska vojna (1589–98) – zahodna in jugozahodna Francija
Tako Kohn (2013) kot Clodfelter (2017) sta sledila istemu štetju in periodizaciji ter ugotovila, da je bila »vojna treh Henrikov« drugo ime za osmo versko vojno, pri čemer je Kohn dodal »vojna zaljubljencev« kot drugo ime za sedmo Vojna. V svoji biografiji Michela de Montaignea (2014) se je Elizabeth Guild prav tako strinjala s to kronologijo, le da je datirala sedmo versko vojno v 1579–1580 in ne le v 1580. Holt (2005) je uveljavil precej drugačno periodizacijo od 1562 do 1629, pri čemer je pisal o »državljanskih vojnah« in ne o verskih vojnah, šesto vojno datira od marca do septembra 1577, osmo vojno pa od junija 1584 (smrt Anžuja) do april 1598 (Nantski edikt); nazadnje, čeprav ni dal številke, je Holt obdobje 1610–1629 obravnaval kot »zadnjo versko vojno«.
Ozadje
Uvedba reformacijskih idej Renesančni humanizem se je začel v 14. stoletju v Italiji in je prišel v Francijo v zgodnjem 16. stoletju, kar sovpada z vzponom protestantizma v Franciji. Gibanje je poudarjalo pomen ad fontes ali preučevanja izvirnih virov in se sprva osredotočalo na rekonstrukcijo posvetnih grških in latinskih besedil. Kasneje se je razširilo na branje, preučevanje in prevajanje del cerkvenih očetov in Nove zaveze z namenom verske prenove in reforme. Humanistični učenjaki so trdili, da je za razlago Svetega pisma potrebna sposobnost branja Nove in Stare zaveze v izvirni grščini in hebrejščini, namesto da bi se zanašali na latinski prevod iz 4. stoletja, znan kot »Biblija Vulgata«.
Leta 1495 je Benečan Aldus Manutius začel uporabljati novo izumljeni tiskarski stroj za izdelavo majhnih, poceni žepnih izdaj grške, latinske in ljudske književnosti, s čimer je znanje vseh disciplin prvič postalo dostopno širokemu občinstvu. Poceni pamfleti in prospekti so omogočili širjenje teoloških in verskih idej z neverjetno hitrostjo. Leta 1519 je John Froben izdal zbirko del Martina Luthra in v svoji korespondenci zapisal, da je bilo 600 izvodov poslanih v Francijo in Španijo ter prodanih v Parizu.
Leta 1521 je skupina reformatorjev, vključno z Jacquesom Lefèvrom in Guillaumeom Briçonnetom, nedavno imenovanim škofom Meauxa, ustanovila krog Meauxa, katerega cilj je bil izboljšati kakovost pridiganja in verskega življenja na splošno. Pridružil se jim je François Vatable, strokovnjak za hebrejščino, skupaj z Guillaumeom Budéjem, klasicistom in kraljevim knjižničarjem. Lefèvrov Petkratni psalter in njegov komentar na Pismo Rimljanom sta poudarila dobesedno razlago Svetega pisma in osrednjo vlogo Jezusa Kristusa. Številna načela luteranstva so se prvič pojavila v Luthrovih predavanjih, ta pa so vsebovala številne ideje, izražene v Lefèvrovih delih.
Drugi člani Kroga so bili Margerita Navarska, sestra Franca I. in mati Jeanne d'Albret, pa tudi Guillaume Farel, ki je bil leta 1530 zaradi svojih reformističnih pogledov izgnan v Ženevo in je prepričal Jeana Calvina, da se mu tam pridruži. Oba moža sta bila leta 1538 izgnana iz Ženeve, ker sta nasprotovala temu, kar sta menila kot vmešavanje vlade v verske zadeve; čeprav sta se sprla glede narave evharistije, je Calvinova vrnitev v Ženevo leta 1541 privedla do širšega širjenja tega, kar je postalo znano kot kalvinizem.
Ključno gonilo reformnega gibanja je bila korupcija med duhovščino, ki so jo Luther in drugi napadali in skušali spremeniti. Takšne kritike niso bile nove, toda tiskarski stroj je omogočil, da so bile razširjene, kot je Marguerite Heptaméron, zbirka zgodb o klerikalni nemorali. Druga pritožba je bila redukcija Odrešenja na poslovno shemo, ki temelji na prodaji odpustkov, kar je prispevalo k splošnemu nemiru in povečalo priljubljenost del, kot je Farelov prevod Gospodove molitve, Resnična in popolna molitev. To se je osredotočalo na Sola fide ali idejo, da je odrešitev brezplačen dar od Boga, poudarjalo je pomen razumevanja v molitvi in kritiziralo duhovščino, ker ovira rast prave vere.
Rast kalvinizma
Italijanska oživitev klasičnega učenja je pritegnila Franca I. (1494-1547), ki je v Parizu ustanovil kraljeve profesorje, da bi bolje razumel starodavno literaturo. Vendar se to ni razširilo na vero, zlasti po bolonjskem konkordatu leta 1516, ko je papež Leon X. povečal kraljevi nadzor nad galicijsko cerkvijo, kar je Francu omogočilo, da imenuje francosko duhovščino in zaračunava davke na cerkveno lastnino. Za razliko od Nemčije je tudi francosko plemstvo na splošno podpiralo status quo in obstoječe politike.
Kljub svojemu osebnemu nasprotovanju je Franc toleriral Luthrove ideje, ko so v poznih 1520-ih vstopili v Francijo, predvsem zato, ker je bila definicija katoliške ortodoksije nejasna, zaradi česar je bilo težko natančno določiti, kaj je in kaj ni herezija. Poskušal je usmeriti srednjo pot v razvijajočem se verskem razkolu, toda januarja 1535 so katoliške oblasti dokončno razsodile tako, da so »luterane« razvrstile med heretične zwinglijance. Calvin, doma iz Noyona v Pikardiji, je leta 1535 odšel v izgnanstvo, da bi se izognil preganjanju, in se naselil v Baslu, kjer je leta 1538 izdal Institute of the Christian Religion. To delo je vsebovalo ključna načela kalvinizma, ki je postalo izjemno priljubljeno v Franciji in drugih evropskih državah.
Medtem ko je bilo luteranstvo zelo razširjeno v francoskem trgovskem razredu, je hitro rast kalvinizma poganjalo plemstvo. Domneva se, da se je začelo, ko je Condé šel skozi Ženevo, ko se je vračal domov z vojaške akcije in slišal kalvinistično pridigo. Jeanne d'Albret, navarska kraljica, se je leta 1560 spreobrnila v kalvinizem, verjetno zaradi vpliva Theodora de Beze. Skupaj s Condéjem in njenim možem Antoinom Navarskim sta ona in njun sin Henrik Navarski postala hugenotska voditelja.
Vzpon frakcionaštva Krona si je še naprej prizadevala ostati nevtralna v verski razpravi vse do afere s plakati oktobra 1534, ko so protestantski radikalci v Parizu in drugih provincialnih mestih nalepili plakate, ki so zavračali katoliško doktrino o »Resnični navzočnosti Kristusa v evharistiji«. To je omogočilo, da so protestantizem jasno opredelili kot krivoverstvo, medtem ko je bil Franc besen zaradi kršitve varnosti, ki je omogočila, da so enega od plakatov namestili na vrata njegove spalnice. Ker so ga zaradi njegove prvotne strpnosti ostro kritizirali, so ga zdaj spodbudili, da kaznuje odgovorne. 21. februarja 1535 je bilo več vpletenih v afero usmrčenih pred Notre-Dame de Paris, dogodka, ki so se ga udeležili Franc in člani osmanskega veleposlaništva v Franciji.
Boj proti krivoverstvu se je v štiridesetih letih 15. stoletja okrepil in protestante prisilil k skrivnemu bogoslužju. Oktobra 1545 je Franc odredil kaznovanje valdežanov s sedežem v jugovzhodni vasi Mérindol. Zaradi dolgoletne tradicije protoprotestantizma, ki sega v 13. stoletje, so se valdenžani nedavno povezali z reformirano cerkvijo in v svojih dejavnostih postajali vse bolj bojeviti. V tem, kar je postalo znano kot pokol v Mérindolu, so provansalske čete pobile številne prebivalce in uničile še 22 do 28 bližnjih vasi, medtem ko je bilo na stotine moških prisiljenih postati galejski sužnji.
Franc I. je umrl 31. marca 1547, nasledil ga je njegov sin Henrik II., ki je nadaljeval versko zatiranje, ki ga je izvajal njegov oče v zadnjih letih svoje vladavine. Njegova politika je bila še hujša, ker je iskreno verjel, da so vsi protestanti heretiki; 27. junija 1551 je edikt iz Châteaubrianta močno omejil njihovo pravico do čaščenja, zbiranja ali celo razprave o veri na delovnem mestu, na polju ali pri obroku.
Iz svoje baze v Ženevi je Calvin zagotovil vodstvo in organizacijske strukture za Reformirano cerkev v Franciji. Kalvinizem se je izkazal za privlačnega za ljudi iz vse družbene hierarhije in poklicnih delitev ter je bil zelo regionaliziran, brez skladnega vzorca geografske razširjenosti. Kljub preganjanju sta se njihovo število in moč opazno povečala, kar je spodbudilo spreobrnitev velikih delov plemstva v kalvinizem. Zgodovinarji ocenjujejo, da je bilo do izbruha vojne leta 1562 okoli dva milijona francoskih kalvinistov, vključno z več kot polovico plemstva, ki jih je podpiralo 1200–1250 cerkva. To je predstavljalo veliko grožnjo monarhiji.
Zarota Amboise