Köln

FC Köln

Köln (kölnsko Kölle, arhaično slovensko Kelmorajn) je z dobrim milijonom prebivalcev največje mesto v nemški zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija in četrto največje mesto v Nemčiji (po Berlinu, Hamburgu in Münchnu). Nahaja se v metropolitanski regiji Ren-Ruhr, ki je ena največjih evropskih metropolitanskih regij in največja v Nemčiji z več kot desetimi milijoni prebivalcev.

Köln leži na obeh straneh reke Ren, manj kot osemdeset kilometrov od Belgije. Znana stolnica v Kölnu (Kölner Dom) je sedež katoliškega nadškofa v K. ölnuUniverza v Kölnu (Universität zu Köln) je ena najstarejših in največjih evropskih univerz. Köln je bil ustanovljen na ozemlju Ubiiev v prvem stoletju našega štetja, kot rimska Colonia Claudia Ara Agrippinensium, od katere je dobil ime. »Cologne«, francoska različica imena mesta, je postal standardna tudi v angleščini. Mesto je delovalo kot glavno mesto rimske province Spodnja Germanija (Germania Inferior) in kot sedež rimske vojske v regiji, dokler ga niso leta 462 zasedli Franki. V srednjem veku so skozenj potekale najpomembnejše glavne trgovske poti med vzhodom in zahodom Evrope. Köln je bil eden od vodilnih članov hanzeatski mest in med največjimi mesti severno od Alp v srednjeveških in renesančnih časih. Do druge svetovne vojne je mesto doživel več zasedb, od Francozov in tudi Britancev (1918-1926). Köln je bilo med drugo svetovno vojno med najbolj bombardiranimi mesti v Nemčiji, Royal Air Force (RAF) je odvrgel na mesto 34.711 dolgih ton bomb. Bombardiranje je zmanjšalo populacijo za 95%, predvsem zaradi evakuacije in uničilo skoraj celotno mesto. Z namenom ponovne vzpostavitve čim več zgodovinskih stavb, je uspešna povojna obnova povzročila zelo različne in edinstvene poglede.

Köln je velik kulturni center v Porenju. Gosti več kot trideset muzejev in stotine galerij. Razstave segajo od lokalnih, rimskih arheoloških najdb do sodobne grafike in kiparstva. Kölnski sejem gosti številne razstave, kot na primer Art Cologne, imm Cologne, Gamescom, in Photokino.

Zgodovina Rimski Köln

Prvo urbano naselje na mestu današnjega Kölna je bil Oppidum Ubiorum, ustanovljen leta 38 pred našim štetjem, ki so ga ustanovili Ubiji, germani cisrhenani, germansko ljudstvo. V letu 50 n. št. so Rimljani ustanovili kolonije ob Renu in je leta 85 mesto postalo pokrajinsko središče Spodnje Germanije. Mesto je dobilo ime Colonia Claudia Ara Agrippinensium. V današnjem Kölnu najdemo precej rimskih ostankov, še posebej v bližini območja pristanišča, kjer je bilo konec leta 2007 opazno odkritje 1900 let stare rimske ladje. Od 260 do 271 je bil Köln glavno mesto galskega cesarstva pod Postumom, Marijem in Viktorinom. V 310 pod Konstantinom je bil zgrajen most čez Ren. Rimski cesarski guvernerji so prebival v mestu, zato je postalo eno najpomembnejših trgovskih in proizvodnih centrov v rimskem cesarstvu severno od Alp.

Maternus, ki je bil izvoljen za škofa leta 313, je bil prvi znani škof v Kölnu. Mesto je bilo glavno mesto rimske province, dokler ga niso leta 462 zasedli Franki pod vodstvom Ripuariana. Pod mestom so ohranjeni deli prvotne rimske kanalizacije, z novim kanalizacijskim omrežjem, ki so ga začeli graditi leta 1890.

Srednji vek Zgodnjesrednjeveški Köln je bil del Avstrazije v frankovskem cesarstvu. Köln je bil sedež škofa od rimske dobe dalje. Pod Karlom Velikim, leta 795, je bil škof Hildebold povišan v nadškofa. Leta 843 je v Verdunski pogodbi postal mesto Vzhodnofrankovske države.

Leta 953 so nadškofje Kölna prvič dobili posvetno oblast, ko je škofa Bruna za vojvodo imenoval njegov brat Otto I., nemški kralj. Da bi oslabili posvetno plemstvo, ki je grozilo s svojo močjo, je Otto I. obdaril Bruna in njegove naslednike s pristojnostmi posvetnih knezov, s čimer so postali volilni knezi novega volilnega okrožja Köln, sestavljenega iz premoženja nadškofije in na koncu pasu ozemlja ob levem bregu Rena, vzhodno od Jülicha, kot tudi vojvodstva Vestfalija na drugi strani Rena, onstran grofij Berg in Mark. Do konca 12. stoletja je bil nadškof v Kölnu eden od sedmih volilnih knezov Svetega rimskega cesarstva. Poleg tega je bil knezoškof tudi nad-kancler Italije, tehnično od 1238 in trajno od 1263 do 1803.

Po bitki pri Worringenu leta 1288 je Köln dobil svojo neodvisnost od nadškofov in postal svobodno cesarsko mesto. Nadškof Sigfried II. von Westerburg je bil prisiljen v izgnanstvo v Bonn. Harry de Quetteville. "History of Cologne". The Catholic Encyclopedia, 28 November 2009. Nadškof pa je ohranil pravico do smrtne kazni. Tako se je občinski svet (stroga politična opozicija proti nadškofu) zanesel nanj v vseh zadevah kazenskega pravosodja. To pravno stanje je trajalo do francoske osvojitve Kölna.

Poleg gospodarskega in političnega pomena, je Köln postal tudi pomembno središče srednjeveškega romanja, ko je nadškof Rainald iz Dassla leta 1164 (po tem, ko so bile zajeti iz Milana) prinesel relikvije treh modrecev v stolnico v Kölnu. Poleg treh kraljev Köln ohranja še relikvije sv. Uršule in Albertusa Magnusa. Joseph P. Huffman, Family, Commerce, and Religion in London and Cologne (1998) covers from 1000 to 1300. Lokacija Kölna ob reki Ren je postavljena na stičišču glavnih trgovskih poti med vzhodom in zahodom, kakor tudi glavne trgovske poti Zahodne Evrope, od juga do severa od severne Italije do Flandrije. Ti dve trgovski poti sta bili osnova za rast mesta. Leta 1300 je imelo mesto že 50.000-55,000 prebivalcev. Član hanzeatske zveze je postal leta 1475, ko je Friderik III. potrdil cesarsko neposrednost.

Zgodnja moderna zgodovina Gospodarske strukture srednjeveškega in novoveškega Kölna je bila značilna za mesto kot glavnega pristanišča in prometnega vozlišča na Renu. Obrtniki so bili organizirani v cehe, ki so jih samostojno upravljali, nekateri so bili izključno za ženske.

Kot svobodno cesarsko mesto, je bil Köln suverena država v Svetem rimskem cesarstvu in kot tak imel pravico (in dolžnost), da ima svojo vojaško silo. Ker so nosili rdečo uniformo, so bili ti vojaki znan kot Rote Funken (rdeče iskre). Ti vojaki so bili del vojske Svetega rimskega cesarstva (Reichskontingent) in so se borili v vojnah v 17. in 18. stoletja, vključno z vojnami proti revolucionarni Franciji, ko je bila majhna sila skoraj popolnoma uničena. Tradicija teh vojakov je ohranjena kot vojaška persiflaža (smešenje) najbolj izstopajoče pustne skupine, Rote Funken.

Svobodno mesto Köln se ne sme zamenjati z nadškofijo Köln, ki je bila država znotraj Svetega rimskega cesarstva. Od druge polovice 16. stoletja so bili nadškofje sestavljen iz Bavarske dinastije Wittelsbach. Zaradi svobodnega statusa Kölna, nadškofom običajno niso dovolili vstopa v mesto. Tako so se naselili v Bonnu in kasneje v Brühlu po Renu. Kot člani vplivne in močne družine in podpore njihovega izjemnega statusa volilnih knezov, so nadškofje Kölna v 17. in 18. stoletju večkrat izpodbijali in grozili svoboden status Kölna, kar je postalo zelo zapleteno, pritisk so izvajali po diplomatski poti in s propagando kot tudi preko Vrhovnega sodišča Svetega rimskega cesarstva.

Od 19. stoletja do druge svetovne vojne

Köln je izgubil svoj status svobodnega mesta v obdobju francoske okupacije. Po mirovni pogodbi iz Lunevilla (1801) so bila vsa ozemlja Svetega rimskega cesarstva na levem bregu Rena uradno vključena v Francosko prvo republiko (ki je že zasedla Köln leta 1794). Tako je ta regija kasneje postala del Napoleonovega imperija. Köln je bil del francoskega departmaja Roer (imenovan po reki Roer, nemško Rur) z Aachnom (francosko Aix-la-Chapelle) kot glavnim mestom. Francoska posodobitev javnega življenje, na primer z uvedbo Code civil in odstranjevanje moči stare elite. Napoleonova code civil je ostala v uporabi na levem bregu Rena do leta 1900, ko je bil uveden enoten civilni zakonik (Bürgerliches Gesetzbuch) v nemškem cesarstvu. Leta 1815 na kongresu na Dunaju, je Köln postal del Kraljevine Prusije, najprej v provinci Jülich-Cleves-Berg in nato Renski provinci.

Stalne napetosti med rimskokatoliškim Porenjem in večinoma protestantsko prusko državo se je znova zaostril in Köln je bil v središču spora. Leta 1837 je bil kölnski nadškof, Clemens Avgust von Droste-Vischering aretiran in zaprt za dve leti po sporu glede pravnega statusa zakonskih zvez med protestanti in katoliki (Mischehenstreit). Leta 1874, v času Kulturkampfa je bil nadškof Paul Melchers zaprt pred odhodom v zatočišče na Nizozemskem. Ti spori so odtujili katoliško prebivalstvo od Berlina in prispevali h globoki proti pruski zameri, ki je bila še vedno velika, po drugi svetovni vojni, ko je nekdanji župan Kölna, Konrad Adenauer, postal prvi zahodnonemški kancler.

V 19. in 20. stoletju je Köln absorbiral številna okoliška mesta in se pred prvo svetovno vojno že povečal na 700.000 prebivalcev. Industrializacija je spremenila mesto in spodbudila njegovo rast. Proizvodnja vozil in motorjev je bila še posebej uspešna, čeprav je bila težka industrija manj vseprisotna kot v Porurju. Stolnico so začeli graditi leta 1248, vendar so jo opustili so okoli 1560 in na koncu končali leta 1880, ne le kot kraj čaščenja, ampak tudi kot nemški nacionalni spomenik v počastitev novoustanovljenega nemškega cesarstva in kontinuitete nemškega naroda že od srednjega veka. Nekatera območja zgodovinske mestne dediščine so porušili (na primer mestno obzidje ali je območje okoli stolnice) in včasih nadomestili s sodobnimi stavbami.

Köln je bila imenovan za eno od utrdb nemške konfederacije. United Services Magazine, December 1835 To ga je spremenilo v močno oboroženo trdnjavo (nasprotno francoskim in belgijskim utrdbam iz Verduna in Lièga) z dvema linijama utrdb okoli mesto, ostanke katerih je mogoče videti vse do danes. To je predstavljalo veliko oviro za razvoj mesta, saj so utrdbe, bunkerji in široki obrambni strelski jarki popolnoma obkrožali mesto in preprečevali širjenje. To je povzročilo zelo gosto naseljeno območje v mestu samem.

Med prvo svetovno vojno je bil Köln tarča številnih manjših zračnih napadov, vendar ni utrpel znatne škode. Zasedala ga je britanska vojska do leta 1926, v skladu s pogoji iz premirja in kasnejše versajske mirovne pogodbe. Cologne Evacuated , TIME Magazine, 15 February 1926

V nasprotju s krutim obnašanjem francoskih okupacijskih sil v Nemčiji, so bile britanske sile milejše za lokalno prebivalstvo. Konrad Adenauer, župan Kölna od leta 1917 do leta 1933 in kasneje zahodnonemški kancler je priznal politični vpliv tega pristopa, zlasti zato, ker je Britanija nasprotovala francoskim zahtevam po stalni okupaciji celotnega Porenja.

Kot del demilitarizacije Porenja so mestne utrdbe razstavili. To je bila priložnost za oblikovanje dveh zelenih pasov (Grüngürtel) po mestu s spremembo utrdb in njihovih strelskih polj v velike javne parke. To ni bilo končano do leta 1933. Leta 1919 je bila Univerza v Kölnu, ki so jo Francozi zaprli leta 1798, ponovno odprta. Nadomestila je izgubo Univerze v Strasbourgu, na zahodnem bregu reke Ren, ki se je vrnila v Francijo z ostalo Alzacijo. Köln je bil srečen v času Weimarske republike (1919-33), Dosežen je bil napredek zlasti v javnem upravljanju, urbanizmu, stanovanjskih in socialnih zadevah. Projekt socialnih stanovanj je bil obravnavan zgledno in posnemal druga nemška mesta. Köln je tekmovali za gostitelja olimpijskih iger, sodoben stadion je bil postavljen v Müngersdorfu. Ko se je britanska zasedba končala, je prepoved civilnega letalstva dvignila letališče, ki je kmalu postalo središče za nacionalni in mednarodni zračni promet, drugo v Nemčiji za letališčem Berlin Tempelhof.

Demokratične stranke so izgubile na lokalnih volitvah v Kölnu marca 1933 za nacistično stranko in drugimi desno usmerjenimi strankami. Nacisti so nato aretirali člane komuniste in socialne demokrate, župan Adenauer je bila zavrnjen. V primerjavi z nekaterimi drugimi večjimi mesti pa so nacisti nikoli niso dobili odločilne podpore. Do leta 1939 je število prebivalcev naraslo na 772.221.

Druga svetovna vojna