Kóper (), () je obmorsko mesto v Slovenski Istri, drugo največje na istrskem polotoku (za hrvaškim Puljem). S 26.600 prebivalci (2026) je peto največje mesto v Sloveniji.
Koper je eno najpomembnejših regionalnih središč v državi, središče istoimenske mestne občine, ima pa tudi edino slovensko tovorno pristanišče Luko Koper, locirano sredi Koprskega zaliva severno od mesta. Mesto leži na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.
Javne ustanove V mestu je sedež rimskokatoliške škofije, ene izmed treh slovenskih javnih univerz – Univerze na Primorskem, Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS), regionalnih radijskih postaj Radio Koper in Radio Capodistria (italijanski program) ter dvojezične televizijske postaje TV Koper-Capodistria, ki so del regionalne izpostave RTV Slovenija, Pokrajinskega muzeja, pokrajinskega in škofijskega arhiva, Osrednje knjižnice Srečka Vilharja, Gledališča Koper, Pristaniške kapitanije in mednarodnega pomorskega mejnega prehoda (od 2025 s posebnim potniškim terminalom za križarke), sedež Uprave za pomorstvo RS, Upravne enote, pa tudi enega od štirih višjih sodišč v Sloveniji. V Kopru je Športni park Bonifika in manjša marina, tudi privez za večje turistične ladje, avtobusna in železniška postaja ter tovorna železniška postaja v Serminu.
Zgodovina Prazgodovinsko in rimsko-bizantinsko obdobje Sledovi poselitve koprskega območja segajo v srednji paleolitik in neolitik. O tem pričajo številna jamska najdišča na Kraškem robu. Prva poselitev koprskega otoka sega v rimsko republikansko obdobje. Novejše arheološke najdbe iz 3.–1. st. pr. n. št. segajo v čas, ko je bila v pisanih virih na širšem koprskem območju omenjena antična grška naselbina Palada nato Aegida. Prvo ime je povezano z legendo o okamenelem ščitu boginje Atene z glavo Meduze, drugem pa Zevsa z znakom sonca. Proti koncu rimskega cesarstva je bila na otoku večja naselbina, v poznoantičnem obdobju pa ena izmed postojank obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum. V času preseljevanja narodov se je rimljansko in porimljanjeno okoliško prebivalstvo zateklo v otoško naselje. Legenda o prihodu škofa Nazarija na škofijski sedež v Koper leta 524, kar je zgodovinsko sporno, naj bi pa to leto obveljalo za letnico ustanovitve mesta Koper. Ko so severno Istro sredi 6. stoletja zasedli Bizantinci, so Capris dobro utrdili in ga preimenovali v Iustinopolis (po cesarju Justinu II.). Varna otoška lega ob cesti, ki je iz Istre vodila proti Gradežu, tedaj pomembnemu središču ob severni jadranski obali, je mestu omogočila nagel razcvet. V 8. stoletju se je v zaledje istrskih mest naseljevalo slovansko prebivalstvo, ki se je postopno pomaknilo do obalnih mest.
Srednji vek Koper se je leta 932 povezal z Benečani. Ti so skrbeli za varnejšo plovbo, s pogodbami pa so si počasi podrejali mesto. Leta 1186Zgodovina Kopra je Koper postal svobodna komuna z voljeno oblastno strukturo. Osamosvojila se je koprska škofija, ki ji je koprska komuna podelila posesti v vaseh Lopar, Padna, Brič in Sermin. Pozneje, do leta 1208, so mestu gospodovali istrski mejni grofje in za njimi oglejski patriarhi. Ti so Koper izbrali za sedež svojih fevdalnih posesti v Istri in ga poimenovali Caput Histriae (Glava Istre), ki so ga kasneje poitalijanili v Capo d'Istria. V času vladavine oglejskih patriarhov se je mesto vztrajno borilo za privilegije in obdržalo lastne statute, ki so omejevali oglejsko oblast. Mestu so patriarhi podelili oblast nad vasmi v zaledju severne Istre.
thumb|right|250px|Otok Koper na veduti iz leta 1781, preden so ga z nasutjem povezali s kopnim (1827)
Beneška republika Po daljšem obdobju samostojnosti je leta 1279 tudi Koper prešel pod Benečane. V 16. stoletju je dobil privilegiran položaj na gospodarskem in upravnem področju. Na prelomu 15. in 16. stoletja so v Kopru ustanavljali menjalnice, banke in obrtne delavnice. V obrobje mesta se je preseljevalo čedalje več Slovencev, ki so se predvsem ukvarjali s solinarstvom, z ribištvom in s kmetijstvom. V času beneške vladavine je mesto na trgovskem področju uspešno tekmovalo z bližnjim Trstom, saj je imelo zaradi lege na otoku in utrjenih zidov ugoden obrambni položaj. V 16. stoletju je Koper dobil sodišče za civilne in kazenske zadeve ter nekaj drugih upravnih funkcij ter pristojnosti tudi za naselja v zaledju severne Istre. Turški vpadi so bili prek Istre in Krasa usmerjeni v Beneško republiko, zato Kopra niso ogrozili, pač pa je bilo močno opustošeno njegovo podeželsko zaledje. thumb|right|250px|Koper na veduti iz leta 1867, avtorja Gottlieba C. W. Haaseja
V času spopadov med Benečani in Avstrijo je trgovina z zaledjem, predvsem s Kranjsko, upadla. Mesto je prizadela kuga, v času katere se je število prebivalstva zmanjšalo z 8.000 na 1.800. Počasi si je s pomočjo trgovine s soljo, prodaje olja in vina mesto opomoglo. Šele sredi 17. stoletja so ponovno našteli 4.500 prebivalcev. Koper je pomembno gospodarsko moč ohranil vse do 17. stoletja, ko sta bila Trst in Reka proglašena za svobodni pristanišči.
Napoleon in stoletna avstrijska prevlada thumb|250px|Koper okoli leta 1900 Pomembno pomorsko in trgovsko vlogo je Koper izgubil s propadom Beneške republike leta 1797, ko je Napoleon Bonaparte slednjo razpustil, del njenega ozemlja pa so s pogodbo iz Campa Formia priključili Avstriji, ter z dograditvijo železnice Dunaj–Trst (1857). Glavno trgovsko, pomorsko, postopno tudi industrijsko središče Avstro-ogrske monarhije je postal Trst, Koper pa z agrarno okolico vedno bolj njegovo zaledje za oskrbo s kmetijskimi pridelki. Meščani, predvsem Italijani, so živeli od solinarstva, ribištva in lokalnega ladjedelništva, ljudje v okolici, pretežno Slovenci, pa od poljedelstva in živinoreje. Po letu 1819 se je začelo dokončno rušenje mestnega obzidja, leta 1827 so Avstrijci zgradili kilometer dolg nasip s cesto od starega pristanišča do Semedele, s čimer so otok povezali s kopnim. Tedaj so na plitvinah okoli mesta uredili soline, vendar so jih v 20. stoletju opustili, zemljišče izsušili in ga namenili kmetijstvu.
V Kopru je delovala gimnazija in po letu 1870 tudi učiteljišče, na katerem so deloma poučevali tudi v slovenskem jeziku.
Kraljevina Italija Med italijansko vladavino med obema svetovnima vojnama je več deset tisoč Slovencev moralo zbežati v Jugoslavijo in druge države (po podatkih iz skupnega poročila slovensko italijanske komisije 105.000 iz vsega od Italije zasedenega območja). Fašistično obdobje je bilo najslabše v koprski zgodovini. Tu je bil tudi eden največjih fašističnih zaporov s posebno dislocirano mučilnico pri Semedeli.
Osvoboditev Kopra in povojni razvoj Koper je bil osvobojen 30. 4. oz. 1. 5. 1945, dan pred tem je posebna skupina VDV pod vodstvom Danila Petrinje (kasnejšim utemeljiteljem Luke Koper) s skrajno drzno in spektakularno akcijo osvobodila politične zapornike iz koprskih zaporov.
Po koncu druge svetovne vojne se je v letih od 1945 do 1954 iz Kopra izselila v Italijo večina avtohtonega italijansko govorečega prebivalstva, zaradi strahu pred maščevanjem zaradi terorja, ki so ga pred tem fašistične milice izvajale nad avtohtonim slovenskim prebivalstvom, in zaradi italijanske politične propagande v času hladne vojne. Leta 1947 je bila podpisana Pariška mirovna pogodba, s katero je Koper na podlagi Devinskega sporazuma postal sedež cone B Svobodnega tržaškega ozemlja ter Okraja Koper znotraj njega, ki je bil(a) dejansko pod upravo Jugoslavije oz. Slovenije.
Po podpisu Londonskega memoranduma leta 1954 je Koper postal pomembno gospodarsko in politično središče slovenske obale, kar je povzročilo njegov hiter razvoj. Leta 1957 so začeli vzhodno od starega mesta graditi novo pristanišče. Poglobili so plitvo morje Škocjanskega zatoka, izkopano gradivo pa uporabili za nasipanje plitvin ob obali. S tem so pridobili dovolj ravnih površin za pristaniške objekte. Luka Koper se je začela pospešeno razvijati po letu 1967, ko so zgradili 31 km dolg železniški priključek Koper–Prešnica, ki je povezoval Koper s slovenskim in srednjeevropskim zaledjem.
Po letu 1957 se je spremenila nacionalna in socialna struktura prebivalstva, saj se je v mesto priseljevalo prebivalstvo tako iz slovenskega kot jugoslovanskega zaledja. Vzporedno z gospodarsko rastjo so se razvili šolstvo, zdravstvo in kultura. Pomembno je bilo načelo dvojezičnosti in vključevanje pripadnikov italijanske narodnosti v vse oblike javnega življenja.
Obsežen luški kompleks, novo poslovno središče in nove primestne stanovanjske četrti (Semedela, Žusterna, Šalara) so močno spremenili podobo mesta. Zgodovinsko mestno jedro z vrsto pomembnih kulturnih spomenikov pa je ohranilo osnovne značilnosti srednjega veka.
Mestna občina Koper Koper je upravno središče Mestne občine Koper, sedme po površini največje in četrte po skupnem številu prebivalcev najbolj naseljene občine v Sloveniji. Župan mestne občine Koper je Aleš Bržan (2018-).
Luka Koper Ob mestu je mednarodno tovorno pristanišče Luka Koper, edino tovrstno v Sloveniji.
Demografija Po podatkih SURS-a je konec leta 2016 v občini Koper živelo 9,7 % ljudi brez slovenskega državljanstva. Po popisu leta 2002 večina prebivalstva (74,1 %) govori slovensko. Manjšinski jezik je italijanščina (2,2 %), jeziki tujih rezidenčnih skupin so hrvaščina (8,0 %), srbohrvaščina (4,0 %), bosanščina (2,8 %) in srbščina (2,7 %).
Podnebje Podnebje v Kopru je Submediteransko, podtip Obalno submediteransko podnebje (podnebje oljke), za katero so značilni dolga in vroča poletja, mile zime in pogosti vetrovi – burja, jugo in maestral. Povprečne januarske temperature so v Kopru višje kot po večini Slovenije in znašajo več kot 4 °C, povprečne julijske pa so višje od 22 °C. Morje je najhladnejše februarja (8 °C), najtoplejše pa avgusta (24 °C). Največ padavin pade jeseni. Najmočnejši sunki burje dosežejo hitrosti tudi do 200 km/h, kar prebivalcem lahko povzroča nevšečnosti. Prav tako pa lahko resnejše nevšečnosti nastanejo ob pojavu tramontane, ki je značilna za to področje Slovenije.
Prst Koprsko primorje sestavljata dve zelo različni območji: ozek obalni pas in flišno gričevje v zaledju. Flišne pokrajine sestavlja fliš, ki je sicer neprepustna kamnina, vendar zelo slabo odporna proti površinskemu odnašanju. Prsti v Koprskem primorju so nastale na treh različnih podlagah: največ na flišu, manj na apnencu in na rečnih nanosih.
Tipi prsti na flišu: regosoli, leptosoli (karbonatna rendzina), kambisoli, antrosoli, luvisoli, planosoli. Na apnencu je največ leptosolov (rendzina), na rečnih nanosih so se razvili fluvisoli (ob zgornjem in srednjem toku rek) ter glejsoli (ob spodnjem toku rek Rižane, Dragonje, Badaševice in Drnice).
Rastlinstvo V primerjavi s pravim sredozemskim rastlinstvom v Istri zimzelenih rastlin skorajda ni. Za toploljubne primorske gozdove je značilen listopadni puhasti hrast. Za submediteransko, podtip obalno submediteransko podnebje (podnebje oljke), so značilna dolga in vroča poletja ter sorazmerno mile zime. V zaščitenih legah uspevajo tudi agrumi, drugod pa oljke, fige ter različne aromatične rastline. Kmetijsko neprimerne ali neobdelane površine večinoma zarašča makija, za katero sta v Istri značilni navadna žuka (brnistra; Spartium junceum) in navadni trstikovec ali (kanela; Arundo donax).
Mestne četrti sličica|prikaz koprskih mestnih četrti|400x400px|brez Mesto Koper ima osem četrti. Te so: Bonifika/Bonifica Center/Centro (staro mestno jedro Kopra; nekdanji otok, na katerem se je razvila naselbina-mesto, ki je bilo včasih razdeljeno na 11 četrti) z izrazitejšimi predeli Bošadrago, nekdanjim ribiškim naseljem na severovzhodu, osrednjim trgom ter Belvederjem na zahodu, kjer je nekoč (do 1822) stal Levji grad. Markovec/Monte San Marco oziroma Podmarkovec Olmo/Olmo Prisoje/Prisoje Semedela/Semedella (z raztresenim zaselkom Pastoran v zaledju) Šalara/Salara (in Karbonar) Žusterna/Giusterna