Alzacija (francosko Alsace, nemško Elsass, alzaško ’s Elsàss ali ’s Elses) je bila do leta 2015La carte à 13 régions définitivement adoptée, Le Monde, 17 December 2014, accessed 2 January 2015 severovzhodna francoska regija ob meji z Nemčijo in Švico. Njeno glavno in hkrati največje mesto je Strasbourg.
Pokrajinsko Alzacijo običajno opisujejo kot območje med Vogezi in Renom. Politične meje, ki določajo Alzacijo, so se v vsej zgodovini večkrat menjale. Zgodovinski pomen imajo predvsem vojvodstvo Alzacija (7. in 8. stoletje), dve deželni grofiji v Alzaciji (12.–17. stoletje) v Svetem rimskem cesarstvu nemške narodnosti in prva francoska pokrajina Alzacija (17.–18 stoletje). Sedanje meje departmajev Bas-Rhin (Spodnji Ren) in Haut-Rhin (Zgornji Ren) temeljijo na mejah iz obdobja francoske revolucije in frankfurtskega miru 1871 (Belfort je bil ločen od Alzacije).
Od 17. stoletja dalje je Alzacija večkrat spremenila politično pripadnost, podajali sta si jo Francija in Nemčija oziroma njuni predhodniki.
Z 8280 km² je Alzacija najmanjša regija po površini na francoskem ozemlju in je 1. januarja 2013 imela 1.868.183, 2017 pa 1.889.589 prebivalcev.
Ime Ime Alzacija lahko zasledimo v starem visokonemškem jeziku kot Ali-saz ali Elisaz, kar pomeni 'tuje območje'. Druga razlaga je germanska beseda Ell-Sass, ki pomeni 'sedeti ob Illu', reki v Alzaciji.
Geografija thumb|hochkant=1.4|Topografija Alzacije Alzacija meji na Nemčijo (na severu Porenje - Pfalška, na vzhodu Baden-Württemberg) in Švico (kanton Basel-Stadt, kanton Basel-Landschaft, Solothurn in Jura). Na zahodu meji na Loreno, na jugu na regiji Burgundija in Franche-Comté.
Danes Alzacija meri od severa do juga 190 kilometrov, od vzhoda do zahoda pa le 50 kilometrov. Na vzhodu meji na Ren, na zahodu teče meja čez glavni greben Vogezov. Na severu sta Bienwald in Pfälzerwald pomembni obmejni območji, na jugu je severni rob Švicarske Jure in na jugozahod so Burgundska vrata (Trouée de Belfort), prvič po letu 1871 bližje razvodju med Rono in Renom.
Geološka zgodovina sega od predkambrija do kvartarja.Geologie des Elsasses Webseite Lithothèque d’Alsace (v francoščini).
V Alzaciji so zaradi naravnih danosti te glavne prostorske enote: pretežni del, ki ga zaseda alzaška planota (Plaine d'Alsace), sestavljajo južni del Breisgaua in Ortenaua na nemški strani ter Petit in Grand Ried na alzaški strani Zgornjega renskega grabna. Skozenj teče reka Ill. V dolini prevladujejo žita. Na jugu je veliko gozdno območje Hagenaue, na jugu pa Harthwald. Poleg prostranih ravnin je veliko valovitih hribovitih območij (na primer Kochersberg severozahodno od Strasbourga, zahodno Sundgau in vzhodno Burgundska vrata na območju med gozdom Hagenau in Bienwald); na zahodu pokrajino obvladujejo Vogezi, ki so prerezani s širšimi dolinami pritokov reke Ill. Tukaj so visoki pašniki (Hautes Chaumes), ki se izmenjavajo z gozdovi. Grand Ballon je s 1424 m najvišji vrh v Alzaciji in Vogezih. V Franciji površine v severnih Vogezih (Vosges du Nord) sestavljajo naravno prostorsko enoto s Pfalškim gozdom; med planoto in Vogezi je ozko območje vznožja hribov. Za ta vogeški Piemont so značilni vinogradi; na skrajnem jugu Alzacije je tudi del Švicarske Jure (Ferrettska Jura).
Zgodovina thumb|Štorklje v Ostheimu thumb|Tradicionalna ženska pokrivala v Alzaškem muzeju v Strasbourgu thumb|Alzaška noša iz Geispolsheima
Prazgodovina in zgodovina do leta 58/52 pr. n. št. Današnja Alzacija je bila prvič naseljena pred približno 700.000 leti, vsaj pred približno 50.000 leti pa s homo sapiensom. Neolitska revolucija je bila v 6. tisočletju pr. n. št. Prva odkritja, ki kažejo na višje sloje, so bila datirana približno v leto 2000. Približno 550 let je trajalo obdobje Keltov, v Alzaciji so od okoli 600 do leta 58/52 pr. n. št. domnevno prevladovala majhna ozemlja.
Rimsko obdobje 58/52 pr. n. št. do leta 476 Ko je Galijo 58–52 pr. n. št. osvojil Cezar, so prišli Rimljani tudi na ozemlje današnje Alzacije in ostali do konca zahodnega rimskega cesarstva sredi 5. stoletja. V teh 500 letih je bil Ren vsaj do 3. stoletja prva in vedno znova meja Rimskega cesarstva. Od 1. stoletja dalje je bilo tu galsko-rimsko prebivalstvo, prav tako pa so se asimilirale prve germanske skupine ter tudi približno 350 stalno naseljenih Alemanov. Slednji so se razvili le v današnjem Sundgauu, nekakšni predhodnici državne (in predfrankovske) avtonomije.
Sprva so bili osredotočeni na zasedenih ozemljih pod vojaško upravo. Leta 89 ali 90 je bila ustanovljena provinca Germania superior (Gornja Germanija), ki je obsegala tudi današnjo Alzacijo. Kot del Dioklecijanove cesarske reforme je bila južna Alzacija leta 297 provinca Maxima Sequanorum, dodeljena severni provinci Germania prima (Germania I.). Pripadajoča meja province je v glavnem ustrezala poznejšim in sedanjim mejam med Sundgauom, Zgornjim Renom na eni strani in Nordgauom, Spodnjim Renom na drugi strani.Ausführlicher Reinhard Stupperich, Das Elsass in römischer Zeit, in: Michael Erbe (Hrsg.), Das Elsass, S. 18–28.
Vmesno obdobje Po umiku rimskih vojakov iz Alzacije do leta 476 je bila verjetno skupaj z Alemanijo pod ostrogotskim (vzhodnogotskim) protektoratom. Približno dve desetletji pozneje, okoli 496, sta bili Alzacija in Alemanija del frankovskega cesarstva. Alzacija je do 7. stoletja pripadala vojvodini Alemaniji, do sredine 8. stoletja pa alzaški vojvodini.
Frankovsko cesarstvo
V frankovskem obdobju, natančneje od približno leta 500 dalje, se je priselilo veliko germanskih ljudstev, ki so postopoma prevladali nad galsko-rimskim prebivalstvom. V tem času je nastalo ime "Alzacija". Strasbourg, od leta 614 škofija, je bil poleg Basla in Speyerja najpomembnejše mesto v regiji.
Alzaciji je bila med letoma 842 in 925 štirikrat spremenjena regionalna politična vloga: 842 je pripadla srednjefrankovskemu, 870 vzhodnofrankovskemu, 913 zahodnofrankovskemu in končno 925 spet vzhodnofrankovskemu kraljestvu. To je že bil zametek konfederacije Svetega rimskega cesarstva, v katerem je bila večina razvijajočih se alzaških regij in manjših držav, ki so ostale vse do 17. stoletja. Strasbourg je postal drugo največje mesto v vzhodnem cesarstvu (za Kölnom).
Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda 925–1648
V vzhodnofrankovski državi (925) je Alzacija igrala najprej posebno politično vlogo, vendar je najpozneje v letih 988 do 1254 postala del Švabske vojvodine. Dve okrožji, Nordgau in Sundgau, sta bili ustanovljeni kot upravni enoti med koncem 8. in sredino 10. stoletja. Poleg tega je Alzaciji pripadlo do takrat ločeno Jursko pogorje (na jug do reke Aare).
Še posebej ob koncu obdobja Staufovcev leta 1254 in ob lažnem reševanju njihove Švabske vojvodine, a tudi zaradi počasnega propadanja osrednje oblasti v kraljestvu, je bilo veliko različnih političnih vladarjev. Hitro so postali dejanski nosilci glavnih političnih pristojnosti vlade. Delovali so pod okriljem cesarstva, od 17. stoletja pod francoskim kraljestvom in so bili vladarjem zavezani na zelo različnih stopnjah. Regionalne politične ustanove so bili deželni stanovi in cesarska okrožja, v francoskem obdobju intendance, gouverneur in conseil souverain.
Alzacija je imela večja pooblastila pod Habsburžani (samo do 1648), grofi Hanau-Lichtenberg, Württemberg in Rappoltstein, mestom Strasbourg in mestom lige Decapole, posvetni vladarji škofij v Strasbourgu in Baslu ter v opatiji Murbach pa so računali na posesti spodnjealzaških vitezov. Cesarsko mesto Mulhouse se je pridružilo leta 1515, ko je zapustilo prejšnjo Staro švicarsko konfederacijo in tako ostalo eno redkih območij brez francoskih suverenih pravic (do leta 1798).
Francoska kraljevina 1648–1789 Med letoma 1633 in 1681 je francosko kraljestvo postopoma deloma s pogodbami (de iure), deloma s priključitvijo (de facto) prevzelo večino alzaških regij pod deželno oblast, vendar običajno brez pravic suverene države. Habsburžani so nasprotno prišli leta 1648 z vestfalskim mirom z vsemi alzaškimi pravicami in premoženjem. Aneksijo (Strasbourg nazadnje 1681) je vodila Francija v okviru tako imenovanih reunij. Na podlagi pogodb iz Rijswijka leta 1697 in Rastatta leta 1714 je francoska kraljevina tudi pravno prevzela politično oblast v anektiranih ozemljih.
Novo pridobljenih območij niso preselili v francosko carinsko območje. Francoska carinska meja je še naprej ostala nad Vogezi. Mnoga posestva, ki so bila pod francosko nadvlado, so lahko še naprej bolj ali manj delovala avtonomno in samostojno upravljala.
Kombinacija enotne vlade in tradicionalnih običajev ter gospodarskega prostora so bili pomembni dejavniki kulturnega in gospodarskega razcveta, ki ga je Alzacija doživela med letoma 1648 in 1789. Francoščina se je razširila po vsej Evropi in še posebej v Alzaciji kot upraven, trgovski in diplomatski jezik med mestno in podeželsko elito. Nasprotno je alemanščina (in romanščina) kot narečje ostala v Alzaciji, ohranil se je tudi nemški jezik; na univerzi v Strasbourgu na primer še vedno poučujejo v nemščini.
Po francoski revoluciji 1789–1871 Na začetku francoske revolucije je leto 1789 pomenilo združevanje in centralizacijo Francije, ukinjene so bile tradicionalne pravice alzaških gospostev in ustanovljena dva departmaja Zgornji Ren in Spodnji Ren. Od priključitve mesta Mulhouse k Francoski republiki leta 1798 je bila celotna sedanja Alzacija francoska regija. Druga pariška pogodba iz leta 1815 je dala danes veljavne francoske zunanje meje (Landau in druga manjša območja v severni Alzaciji sta prišla pod Bavarsko). Kot pri drugih nefrancosko govorečih regijah Francije ali drugih manjšinskih območjih drugih evropskih držav je jezik manjšine, zlasti v šolah, vedno dopolnjen z jezikom večine ali z njim izpodrinjen.
Dežela Alzacija - Lorena 1871–1918 thumb|Hermann Wislicenus (1825–1899), desno: Alzacija s strasbourško stolnico in Lorena s stolnico Metzer, poklon cesarja Viljema I. (cesarska dvorana v kraljevski palači v Goslarju, osrednja slika Oživitev nemškega cesarstva leta 1871 iz leta 1882) thumb|links|Albert Bettannier (1851–1932), Priključitev Alzacije, 1911, muzej v Metzu, muzej nemško-francoske vojne 1870/71 in obdobje priključitve v Gravelotteu
Francija je začela francosko-prusko vojno (1870–71), a so jo premagale Prusija in druge nemške države. Po končani vojni se je Nemčija združila. Otto von Bismarck je leta 1871 Alzacijo in severno Loreno priključil novemu nemškemu cesarstvu;REMAKING THE MAP OF EUROPE by Jean Finot, The New York Times, May 30, 1915v primerjavi z drugimi državami članic nemške zveze, ki so imele svoje vlade, je bilo novo cesarsko ozemlje Alzacije in Lorene podrejeno cesarju in neposredno Berlinu. Med 100.000 in 130.000 Alzačanov (skupaj je bilo okoli milijon in pol prebivalcev) se je odločilo, da ostanejo francoski državljani in zapustijo območje Alzacije in Lorene. Preselili so se v francosko Alžirijo kot pieds-noirs (izraz, ki se nanaša na krščansko in judovsko ljudstvo, katerih družine so se selile z vseh delov Sredozemlja v francosko Alžirijo, francoski protektorat v Maroku ali francoski protektorat v Tuniziji, kjer so mnogi živeli že več generacij, in bili izgnani ob koncu francoske oblasti v severni Afriki med letoma 1956 in 1962). Šele leta 1911 je bila Alzaciji in Loreni dodeljena neka stopnja avtonomije, ki se je kazala tudi v zastavi in himni (Elsässisches Fahnenlied). Leta 1913 pa je incident v Savernu pokazal meje nove strpnosti alzaške identitete.
Francija med obema vojnama 1918–1940