Albano Laziale (Albanum v latinščini, Arbanassi v rimskem dialektu) je mesto in občina s prebivalci () v pokrajini Roma italijanske dežele Lacij. Prav tako je predmestje Rima, od katerega je oddaljena 25 km. Včasih je preprosto znano kot Albano.
Je predmestje Rima in obkrožajo jo druge predmestne občine Castel Gandolfo, Rocca di Papa, Ariccia in Ardea.
Albano je ena od najpomembnejših občin Castelli Romani. Od 5. st. je tudi suburbana škofija, zgodovinska kneževina družine Savelli in med letoma 1699 - 1798 je z njim razpolagal Sveti sedež. Zdaj je med drugim sedež pretorskega okrožnega sodišča Velletri. V ozemlje Albano je delno vključen Parco Regionale dei Castelli Romani.
Geografija
Ozemlje Albano Laziale obsega 23,80 km2 in je ena od največjih od Colli Albani. Najvišji vrh v mestu je Colle dei Cappuccini, ki se nahaja na 615 m nadmorske višine. Iz hriba, ki je pokrit z borovim gozdom tik ob kapucinskem samostanu, je izjemen razgled jezero Albano, območje Agro Romano in Monte Cavo. Zgodovinsko središče Albana leži med katedralo San Pancrazio (384 m nadmorske višine) in cerkvijo sv. Pavla (431 m nm).Vas Cecchina ob železniški postaji se nahaja na 212 m nadmorske višine. Istituto Geografico Militare, Foglio n° 151 della Carta d'Italia - Albano Laziale (ricognizioni generali 1931, ricognizioni parziali 1946). Glavna hidrografska značilnost je jezero Albano, čigar polno ime je pravzaprav jezero Albano in Castel Gandolfo, saj je večina obale jezera pomembna za mesto Castel Gandolfo, preostanek pa je na ozemlju Albanense. Pojezerje sodi v pokrajino Rim. Nekateri manjši vodotoki, pogosto suha, so:
Potok Santa Palomba, izvira v hribih na območju Colli Albani starega mestnega jedra in teče proti zahodu do mesta Santa Palomba, v občini Rim in Pomezia. Potok Chancellor, izvira v kanclerskem letovišču v Ariccia, na višini približno 118 metrov in jugo-jugozahodno do Tirenskega morja. Potok Valle Caia, izvira iz Quarto Negroni, ki meji z občino Ariccia in teče do Tirenskega morja na zahodu. Potok Montagnano je odtočna voda potokov, ki se zbirajo v lokalnih hribih, med mesti Albano, Ariccia in Ardea in teče na zahod v Tirensko morje.
left|thumb|250px|Podeželje zunaj Albana right|thumb|250px|Hribovita pokrajina okrog Cecchina
Klima Področje sodi v zmerno sredozemsko podnebje z blagimi zimami, ko so temperature višje od tistih, jeseni in spomladi. Na področju Colli Albani, tako tudi v Albanu vlada fenomen imenovan TSUE, kar pomeni zmanjšanje vodnih hlapov v oblakih kot dviga pri tleh. Torej bo več padavin ob vznožju hribov. Albano, ki leži na poti padavin iz Tirenskega morja, je precej deževen s 900-1000 mm letnih padavin. Vetrovi pihajo predvsem na jugu in zahodu, redkeje s severa in vzhoda. Poletje je vroče in suho, z blagimi in deževnimi zimami in precej redko s snegom. . S. Ciccacci, L. D'Alessandro, L. Davoli, G.B. La Monica, E. Lupia Palmieri, Caratteristiche Climatiche, Geomorfologiche, Sedimentologiche e Idrogeologiche in Vincenzo Carunchio (ed.), Valutazione della Situazione Ambientale del Lago di Nemi, Roma: Università degli Studi di Roma "La Sapienza" e Provincia di Roma, 1987, pp. 17-45.
Demografija Albano Laziale je dvanajsta najbolj naseljena občina v pokrajini Rim in druga v Castelli Romani.
Prebivalstvo: Leto 1881 1901 1921 1936 1951 1971 1991 2001 Prebivalcev 6.770 8.296 10.269 11.469 14.775 24.428 31.399 33.692 Vir: ISTAT
Družbena geografija Urbanizacija Moderno mesto Albano je nastalo na ruševinah Castra Albana v veliko urbano tkivo. V starem mestnem jedru je še vedno pravokotnost ulic značilna za topografijo rimskega Castra.
left|thumb|250px|Karta spomenikov v Albano Laziale V mnogih primerih so sodobne stavbe zgrajene na rimskih ruševinah, primer je Porta Pretoria, ki so jo odkrili šele po bombardiranju 1. februar 1944, in v celoti vključuje stanovanje. V albanskem podzemlju, kleteh in jamah, arheologi še naprej odkrivajo osupljive najdbe. Arheolog Giuseppe Lugli je certificiral desetine teh primerov, vključno z odkritjem podzemnih prostorov v svetišču Santa Maria della Rotonda, medtem ko so v novejših odkritjih našli okostja v kleti Palazzo Pamphili v Borgo San Paolo. Giuseppe Lugli, Castra Albana - Un accampamento fortificato al XV miglio della via Appia Antica, in Studi e ricerche su Albano archeologica 1914-1967, pp. 124-178.
V 17. stoletju je družina Savelli prispevala pomembna dela, ki so spremenila podobo Albana: Borgo San Rocco, Piazza Pia, cerkev Zvezda Marije in svetega Bonaventure. Nazadnje je leta 1780, papež Pij VI. naročil popravek Vie Appie na odseku med Rimom in Terracinom tako, da je šla skozi središče Albana. Med pontifikatom papeža Gregorja XVI. in papeža Pija XI. je bil zgrajen most v Ariccii, kar je izboljšalo pretok na tej arteriji. Narejeni so bili še številni drugi posegi: leta 1908 so bila porušena Porta Romana iz 18. stoletja s sosednjo cerkvijo San Rocco, da so omogočili prehod tramvaja in po drugi svetovni vojni so začeli urejati Piazza Giuseppe Mazzini na ruševinah bombardirane stavbe v Villa Doria Pamphili. Na koncu 19. stoletja in prvih desetletjih dvajsetega stoletja so bile zgrajena stanovanja: Ferrajoli Villa, Villa Venosa, Villa Ada ter številne hiše večinoma posameznikov, ki mejijo na Ariccia.
Širitev v 20. stoletju je bila izvedena proti Selvotti in proti robu Parco Chigi v Ariccii, ki ustvarja na tem področju nekoč z gozdom poraslo okrožje Vila Ferrajoli in ob cestah, ki vodijo do Pavona, Cecchina, Vallericcia in Castel Savelli, kjer so območja nekoč uporabljali za sadovnjake in vinograde, so zgradili okrožja Miramare in Olivella.
right|thumb|Del Cadastre Gregorian (1816 - 1870) predstavlja večji del starega mesta Albano
Zgodovinsko okrožje Zgodovinsko,staro mesto Albano in njegove zadnje spremebne obsegajo okrožja: • Cellomaio • Borgo San Rocco • Borgo San Paolo • Borgo Garibaldi • Quarter Villa Ferrajoli • Miramar neighbourhood
Etimologija right|thumb|Ruševine rimske vile Pompey v Villa Doria Pamphili Ime Albano je še vedno vir razprav. V rimskih časih se je ozemlje Lacija imenovalo Albanum: Albanum (Pompeians Domitiani, itd.). Posest bogatih Rimljanov na Colli Albani (Ager Albanus) in Castra Albana je ime kampa, ki ga je zgradil Septimij Sever, brez področja Albanum, prej v lasti Domicijana, za namestitev Legio II Parthica. To ime mesta velja za hipotezo da gre za najbolj zanesljiv koren v indoevropskem *alb / *alp kaže na visoko mesto; Mons Albanus (zdaj Monte Cavo), v tem primeru, je bilo središče čaščenja in skupni pašnik (compascuo). Druge predpostavke so v latinščini ime za kraj - pridevnik Albus ("belo") ali grško αλαβα ("pepel"). Etimološki predlog je Albanum / Castra Albana je enaka kot se predlaga za Alba Longa, katerega lokacija ni zagotovo znana, ampak postavljena v srednjeveško tradicijo osrednjih urbanih območjih sodobnega Albano Laziale. Drugi del imena Lacij, je bil uporabljen leta 1873 za razlikovanje od mesta Albano Sant'Alessandro (Bergamo), Albano Vercellese (provinca Vercelli) in Albano di Lucaniji (pokrajini Potenza).
Zgodovina 3000 pr. n. št. – 476 n. št. Prvi zabeleženi dokazi poselitve v mestu Albano Laziale datirajo iz začetka prvega tisočletja pred našim štetjem z ostanki naselbin Tor Paluzzi, Castel Savelli in Colle dei Cappuccini. Pino Chiarucci, La Civiltà Laziale e gli insediamenti albani in particolare, in Pino Chiarucci (a cura di), Il Lazio Antico - Corso di Archeologia tenutosi presso il Museo Civico di Albano 1982-1983, p. 35. Prisotnost ljudi v teh krajih je ohranjena tudi v poznejših časih, medtem ko se iz Laziale IIB obdobja (830 pr.n.št. - 730 pr.n.št.) začnejo pojavljati zaradi sledov na legendarnih temeljih Latinskega mesta Alba Longa. Pino Chiarucci, La Civiltà Laziale e gli insediamenti albani in particolare, in Pino Chiarucci (a cura di), Il Lazio Antico - Corso di Archeologia tenutosi presso il Museo Civico di Albano 1982-1983, p. 39. Večina sodobnih zgodovinarjev je nagnjena postaviti mesto Alba Longa med mesta Marino, Rocca di Papa in Ariccia na vzhodni strani jezera Albano, kar je v nasprotju s sedanjim mestom Albano
left|thumb|300px|Rimsko kopališče Cellomaio v Albanu Albano se nahaja na območju, kjer je, po legendi, Enejev sin Ascanius, ustanovil Alba Longa. Danes grb Albano še nosi belega (Latinsko Alba) merjasca. Alba Longa je bilo eno od glavnih mest Latinov in ponovno po legendi, rojstni kraj Romulusa in Rema, mitoloških ustanoviteljev Rima. Albanenci so bili podvrženi bogatim Aricijcem, ki so zgradili več primestnih vil za vodilne zastopnike rimskega plemstva. Pompej je imel vilo Albanum Pompeji, katerega ruševine so našli v notranjosti Villa Doria Pamphili. Vilo, ki je pripadala Seneci, bi prepoznali v ruševinah na južnem grebenu jezera Albano, ki mejijo na mesto Ariccia. Vse te rezidence, do bile v času cesarja Domicijana združene v en sam sklad, ki je bil v lasti Albanum Cesarisom, v okviru katerega so zrastle cesarske rezidence, z ruševin večinoma narejene Villa Barberini v Castel Gandolfo. Girolamo Torquati, Studi storico-archeologici sulla città e sul territorio di Marino, vol. I, capp. II - X. Cesar Septimij Sever je okoli leta 202 namestil v mestu v starem mestnem jedru Legio II Parthica. Tako se je rodila Castra Albana, ki je bilo ogromno taborišče, ki je ostalo v uporabi do konca 3. stoletja. Albano se je razvil iz tega naselja, kot je razvidno iz glavnih ulic, ki še vedno sledijo starodavnim Decumanus in Cardo. Ostanki velikih kopeli, zgrajenih za Septimijevega sina Karakala, so še vedno vidne.
Srednji vek (476–1699) right|thumb|250px|Katedrala Sv. Pankracija v Albano Laziale Leta 326 je cesar Konstantin I., v skladu z ustaljeno tradicijo, odredil ustanovitev katedrale posvečene sv. Janezu Krstniku. Po virih, je Konstantin podaril novoustanovljeni katedrali razne svete posode in več posestev in sredstev v Ager Albanus. V gotski vojni se je Albano zmanjšal iz municipija na oppidulum, majhno utrjeno mesto. Riferita dal bibliotecario di S.R.E. Anastasio nella sua opera Vita Sancti Silvestri Papae, e riportata dal Riccy nelle sue Memorie storiche dell'antichissima Alba-Longa e dell'Albano moderna. Leta 964 je cesar Oton I. umestil v Albano Virginia Savellija, njegovega kapetana v Rimu. Papež Pashal II. se je leta 1118 zatekel v Albano, ki je bil zaseden od upornikov Rima in ugotovil, da so Albanenci za zvestobo dobili večno oprostitev davkov mletja pšenice. V času razkola protipapeža Anakleta s papežem Inocencem II. leta 1137 je protipapež korakal na Lazio Albano in druge lokacijah, da bi razširil svojo domeno, vendar je ta ozemlja prevzel Inocenc II. V letu 1142 so Albano napadli Saraceni. Po bitki pri Monte Porzio leta 1168, so Rimljani mislili maščevati Albano, ki jih je vodil cesar Friderik I. Barbarossa in tako je bilo mesto oropano in porušeno. Glede na stanje zapuščenosti, je dal papež Inocenc III. samostan sv. Pavla izven obzidja palacija in mu dodal še cerkev Santa Maria Minor in sv. Miklavž in njihove odvisnosti. Leta 1436 ga je porušil, skupaj z Castel Savelli, kardinal Giovanni Maria Vitelleschi, po ukazu papeža Evgenija IV. Leta 1697 postane Albano pod neposrednim nadzorom Svetega sedeža. Collocate, secondo il Lugli, nei vomitoria dell'anfiteatro romano.
1699 – 1798