Anglija () je dežela na severozahodu Evrope in skupaj s Škotsko, Walesom in Severno Irsko sestavlja Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. Je največji in najgosteje poseljen del otoka Velika Britanija in pokriva večino njegovega južnega dela. Na severu meji na Škotsko, na vzhodu na Severno morje, na jugu na Rokavski preliv, na jugozahodu na Atlantski ocean, na zahodu na Wales in Irsko morje.
Glavno mesto Anglije in celotnega Združenega kraljestva je London. Po številu prebivalcev je tretje največje mesto v geografski Evropi (za Moskvo in Carigradom). Anglija ima več kot 56.4 milijonov prebivalcev in zajema skoraj 85 % prebivalstva Združenega kraljestva.
Geografija države je značilna nizka gričevnata in ravninska, zlasti osrednji in južni del. Obstajajo tudi višavja na severu in jugozahodu.
Redko se nepravilno uporablja ime Anglija kot sinegdoha za celotno Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ali za celoten otok Velika Britanija.
Angleško zastavo, znano tudi kot križ sv. Jurija, sestavlja rdeč križ na belem polju.
Angleška vlada deluje v Londonu. Za razliko od Walesa, Škotske in Severne Irske nima svojega samostojnega parlamenta. Vodenje Anglije je prevzela vlada Kraljevine Velike Britanije.
Etimologija in toponimija
Ime »Anglija« (England) izvira iz stare angleške besede , kar pomeni »dežela Anglov« (land of the Angles). Angli so bili germansko pleme, ki se je naselilo na območje Velike Britanije v zgodnjem srednjem veku. Prišli so s polotoka Algeln (sodobno angleško Anglia, staroangleško Engla land) na področju Kielskega zaliva (sedanja najsevernejša nemška zvezna dežela Schleswig-Holstein) ob Baltskem morju.. Glede na Oxfordski angleški slovar je bila prva uporaba današnjega imena England leta 897 in uporabljena v sodobni obliki prvič leta 1538England Oxford English Dictionary. Najzgodnejša zapisana raba izraza, »« izhaja iz poznega 9. stoletja, iz prevoda v staro angleščino dela Historia ecclesiastica gentis Anglorum (Cerkvena zgodovina angleškega ljudstva) anglosaškega redovnika Bede Častitljivega. Izraz se je potem rabil v različnem smislu do sodobnega pomena in je pomenil »dežela, naseljena z Angleži«, ter je vključevala angleška ljudstva, kar je sedaj jugovzhodna Škotska, tedaj pa je bila Northumbria, del Angleške kraljevine. V Anglosaški kroniki je zapisano, da rokopisni zapis Domesday Book iz leta 1086 zajema celotno Anglijo, kar je pomenilo Angleško kraljevino, toda nekaj let kasneje je Kronika navedla, da je kralj Malcolm III. šel »iz Škotske v Lothian v Angliji«, kar je bilo uporabljeno v bolj starodavnem smislu.
Najzgodnejša potrjena omemba Anglov se pojavlja v Tacitovem delu Germania iz 1. stoletja, v katerem je uporabljena latinska beseda . Etimologija samega plemenskega imena je med učenjaki sporna – domneva se, da izhaja iz oblike polotoka Angeln, kotne oblike. Kako in zakaj se je izraz, izpeljan iz imena plemena, ki je bilo manj pomembno od drugih, kot so Sasi, začel uporabljati za celotno državo in njene prebivalce, ni znano, vendar se zdi, da je to povezano z običajem klicanja germanskega ljudstva v Britaniji Anglosasi ali angleški Sasi, da bi jih razlikovali od celinskih Sasov (Eald-Seaxe) Stare Saške med rekama Weser in Eider v severni Nemčiji. V škotski gelščini, drugem jeziku, ki se je razvil na velikobritanskem otoku, je saško pleme dalo svoje ime besedi za Anglijo (). Podobno je valižansko ime za angleški jezik Saesneg. Romantično ime za Anglijo je Lloegyr, povezano z valižansko besedo za Anglijo, , in je postalo priljubljeno zaradi uporabe v arturjevski legendi (Matter of Britain).
Alternativni izraz za Anglijo je Albion. To se je prvotno nanašalo na celoten otok Velika Britanija. Izraz se uporablja v prvi vrsti pesniško za Anglijo.. Nominalno prvi zapis tega imena je bil v 4. stoletju pr. n. št. v Corpus Aristotelicum. Piše nekako takole: »Onstran Herkulovih stebrov obstajata dva zelo velika otoka imenovana Britannia; to sta Albion in Ierne.«Gerald Massey: A Book of the Beginnings. Band 1, 2007, S. 440 Beseda Albion (Ἀλβίων) se lahko zaradi latinske besede albus (belo), nanaša na bele dovrske klife (med Anglijo in Francijo).
Zgodovina
Prazgodovina in antika
Najzgodnejši znani dokaz o prisotnosti človeka na območju, ki je danes znano kot Anglija, je bil dokaz Homo antecessor, ki je bil star približno 780.000 let. Najstarejše kosti pračloveka, odkrite v Angliji, so stare 500.000 let. Znano je, da so sodobni ljudje to območje naselili v obdobju zgornjega paleolitika, čeprav so bile stalne naselbine ustanovljene šele v zadnjih 6000 letih.; Po zadnji ledeni dobi so ostali samo veliki sesalci, kot so mamuti, bizoni in volnati nosorogi. Pred približno 11.000 leti, ko so se ledene plošče začele umikati, so ljudje ponovno naselili območje; genetske raziskave kažejo, da so prišli s severnega dela Iberskega polotoka. Gladina morja je bila nižja od današnje in Velika Britanija je bila s kopenskim mostom povezana z Irsko in Evrazijo. Ko so se morja dvignila, se je pred 10.000 leti ločila od Irske in dve tisočletji kasneje od Evrazije.
Kultura zvončastih čaš se je pojavila okrog 2500 pr. n. št. in predstavila posode za pitje in hrano, izdelane iz gline, ter posode, ki so se uporabljale kot redukcijske posode za taljenje bakrenih rud. V tem času so bili zgrajeni veliki neolitski spomeniki, kot sta Stonehenge (faza III) in Avebury. S segrevanjem kositra in bakra, ki ju je bilo na tem območju v izobilju, so ljudje iz kulture zvončastih čaš iz železove rude izdelovali bron, kasneje pa še železo. Razvoj taljenja železa je omogočil gradnjo boljših plugov, napredek kmetijstva (na primer s keltskimi polji), pa tudi proizvodnjo učinkovitejšega orožja.
V železni dobi je iz Srednje Evrope prišla keltska kultura, ki izhaja iz halštatske in latenske kulture. V tem času je bil govorjeni jezik britščina. Družba je bila plemenska; po Ptolemajevi Geografiji je bilo na tem območju približno 20 plemen. Tako kot druge regije na robu cesarstva je Rimska Britanija dolgo uživala v trgovskih povezavah z Rimljani. Julij Cezar iz Rimska republika|Rimske republike]] je leta 55 pr. n. št. dvakrat poskusil napad; čeprav večinoma neuspešno, mu je uspelo postaviti klientskega kralja iz Trinovantov.
Rimljani so vdrli v Veliko Britanijo leta 43 našega štetja med vladavino cesarja Klavdija I. in nato osvojili večji del Britanije, območje pa je bilo vključeno v Rimsko cesarstvo kot provinca Britannia. Najbolj znana domorodna plemena, ki so se poskušala upreti, so bili Catuvellauni, ki jih je vodil Caratacus. Kasneje se je upor, ki ga je vodila Boudica, kraljica Icenov, končal s samomorom Boudice po njenem porazu v bitki pri Watling Street. Avtor ene študije o rimski Britaniji je predlagal, da so od leta 43 do 84 n. št. rimski zavojevalci pobili nekje med 100.000 in 250.000 ljudi iz populacije, ki je imela morda 2.000.000. V tem obdobju je prevladala grško-rimska kultura z uvedbo rimskega prava, rimske arhitekture, akvaduktov, kanalizacije, številnih kmetijskih predmetov in svile. V 3. stoletju je cesar Septimij Sever umrl v Eborakumu (danes York), kjer je bil Konstantin I. Veliki razglašen za cesarja stoletje kasneje.
Obstaja razprava o tem, kdaj je bilo krščanstvo prvič predstavljeno; bilo je najkasneje v 4. stoletju, verjetno veliko prej. Po besedah Bede je papež Elevterij poslal misijonarje iz Rima na zahtevo poglavarja Lucija Britanskega leta 180 našega štetja, da bi odpravili razlike glede vzhodnih in zahodnih obredov, ki so motili cerkev. Obstajajo izročila, povezana z Glastonburyjem, ki trdijo, da jih je predstavil Jožef iz Arimateje, medtem ko drugi trdijo, da jih je predstavil Lucij Britanski. Do leta 410, med zatonom Rimskega cesarstva, je Britanija ostala izpostavljena zaradi konca rimske vladavine v Britaniji in umika rimskih vojaških enot, da bi branile meje v celinski Evropi in sodelovale v državljanskih vojnah. Razcvetela so keltska krščanska meniška in misijonarska gibanja. Na to obdobje krščanstva je vplivala starodavna keltska kultura v svoji občutljivosti, politiki, praksah in teologiji. Lokalne »kongregacije« so bile osredotočene na samostansko skupnost in samostanski voditelji so bili bolj podobni poglavarjem, kot vrstniki, ne pa v bolj hierarhičnem sistemu rimske cerkve.
Srednji vek
Rimski vojaški umik je pustil Britanijo odprto za invazijo poganskih, pomorskih bojevnikov iz severozahodne celinske Evrope, predvsem Sasov, Anglov, Jutov in Frizijcev, ki so dolgo napadali obale rimske province. Te skupine so se nato v 5. in 6. stoletju začele naseljevati v vedno večjem številu, sprva v vzhodnem delu države. Njihovo napredovanje je bilo zajeto nekaj desetletij po zmagi Britancev v bitki pri gori Badon, a se je nato nadaljevalo, preplavilo rodovitno britansko nižavje in zmanjšalo območje pod britanskim nadzorom na vrsto ločenih enklav v bolj razgibani državi na zahodu do konca 6. stoletja. Sodobna besedila, ki opisujejo to obdobje, so izjemno redka, zaradi česar ga opisujejo kot temno dobo. Podrobnosti o anglosaški naselitvi Britanije so zato predmet precejšnjega nesoglasja; nastajajoče soglasje je, da so se pojavili v velikem obsegu na jugu in vzhodu, vendar manj na severu in zahodu, kjer so se keltski jeziki še naprej govorili celo na območjih pod anglosaškim nadzorom.; ; ; ; Rimsko prevladujoče krščanstvo je na osvojenih ozemljih na splošno zamenjalo anglosaško poganstvo, vendar so ga ponovno uvedli misijonarji iz Rima, ki jih je vodil Avguštin Canterburyjski od leta 597. Spori med rimsko in keltsko prevladujočo obliko krščanstva so se končali z zmago rimske tradicije na koncilu v Whitbyju (664), ki se je navidezno nanašal na tonzure (kleriške frizure) in datum velike noči, a še pomembneje, na razlike v rimskih in keltskih oblikah oblasti, teologije in prakse.
Zdi se, da so bile v obdobju naselitve dežele, ki so jim vladali priseljenci, razdrobljene na številna plemenska ozemlja, toda do 7. stoletja, ko so znova na voljo precejšnji dokazi o razmerah, so se te združile v približno ducat kraljestev, med njimi Northumbria, Mercia, Wessex, Kraljevina East Anglia, Essex, Kent in Sussex. V naslednjih stoletjih se je ta proces politične konsolidacije nadaljeval. V 7. stoletju je potekal boj za hegemonijo med Northumbrio in Mercio, ki je v 8. stoletju popustila premoči Mercie. V zgodnjem 9. stoletju je Mercio kot najpomembnejše kraljestvo izpodrinil Wessex. Kasneje v tem stoletju so stopnjevalni napadi Dancev dosegli vrhunec z osvojitvijo severne in vzhodne Anglije, s čimer so strmoglavili kraljestva Northumbria, Mercia in East Anglia. Wessex pod Alfredom Velikim je ostal kot edino preživelo angleško kraljestvo, pod njegovimi nasledniki pa se je vztrajno širil na račun kraljestev Danelawa. To je povzročilo politično združitev Anglije, ki je bila prvič dosežena pod Ethelstanom leta 927 in dokončno ustanovljena po nadaljnjih spopadih Edreda leta 953. Nov val skandinavskih napadov s konca 10. stoletja se je končal z osvojitvijo tega združenega kraljestva s strani Svena I. Vilobradega leta 1013 in spet njegovega sina Knuta leta 1016, ki ga je spremenil v središče kratkotrajnega Severnomorskega imperija, ki je vključeval tudi kraljevino Dansko in Norveško. Vendar je bila domača kraljeva dinastija obnovljena s prihodom Edvarda Spovednika leta 1042.
Spor o nasledstvu Edvarda je leta 1066 privedel do normanskega osvajanja, ki ga je izvedla vojska, ki jo je vodil normandijski vojvoda Viljem. Sami Normani izvirajo iz Skandinavije in so se v Normandiji naselili v poznem 9. in zgodnjem 10. stoletju. Ta osvojitev je vodila do skoraj popolne razlastitve angleške elite in njene zamenjave z novo francosko govorečo aristokracijo, katere govor je imel globok in trajen učinek na angleški jezik.