Občina Trbovlje je ena od občin v Zasavju v Republiki Sloveniji. Njeno ozemlje delita na manjši južni del in severni večji del reka Sava in železniška proga Ljubljana - Zidani most. Občinsko središče z veliko večino njenega prebivalstva je mesto Trbovlje, ki se razteza po 5 km dolgi in 3 km široki dolini, obdani z obrobnimi bregovi. Po celotni dolini teče reka Trboveljščica, ki se na koncu doline izliva v reko Savo. Po površini sodi med manjše občine v Sloveniji z veliko gostoto naseljenosti. Sredi leta 2015 se je občina Trbovlje s 16.450 prebivalci uvrščalo na 27. mesto med slovenskimi občinami.
Zgodovina občine Prvi konkretnejši poskus, da bi združili manjša naselja, ki so bila po vsej trboveljski dolini, v večje enote, je opisal župnik Jožef Karel Martinuzzi v pregledu trboveljske župnije iz začetka 50. let 18. stoletja, ki ga hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani. Tu je zabeleženo, da je župnik zaradi precejšnje raztresenosti naselij, le-te označeval kot 12 okolic (Gegenden: Planina, Gabrsko, Sv. Katarina, Sv. Marko, Ojstro, Studence, Sv. Lenart, Prapretno, Plesko, Retje in Loke. V omenjenem pregledu se je tudi prvič uporabilo svetniško ime za poimenovanje skupin naselij. O okolicah govori tudi urbar iz leta 1744. Tukaj svetniška imena niso bila uporabljena, je bilo pa zato uporabljenih več imen za manjša naselja, kar priča o tem, da naselja še niso bila povsem združena v okolice.
Ljudsko štetje leta 1771, ki so ga izvedli mešani odbori oficirjev in civilnih komisarjev, je pomenilo razdelitev ozemlja far na manjša ozemlja, na tako imenovane konskripcijske (popisne) občine, ki so predstavljale naborne okraje. Na področju Trbovelj so naredili tri popisne občine: Retje, Loke in Trbovlje. Zaradi ureditve vsesplošnega obdavčenja je Jožef II. 3. novembra 1784 izdal uredbo o ustanovitvi davčnih občin, zaradi česar so bile popisne občine združene v davčnih občinah, ki so predstavljale prostorsko omejene ozemeljske enote. Na območju Trbovelj ni prišlo skoraj do nikakršnih sprememb, ampak so prejšnje popisne občine postale davčne občine. 18. septembra 1789 je bil sprejet patent, s katerim so bile določene nove volitve rihtarjev, katerih glavna naloga je bila pobiranje davkov. Rihtar je bil voljen za neomejen čas, če pa je občina ugotovila, da ni vreden zaupanja, ga je lahko tudi odpoklicala. Zaradi nastanka novega katastra leta 1825 so združevali prejšnje popisne občine. Na trboveljskem področju so združili popisno-davčne občine Retje, Loke in Trbovlje v katastrski (davčni) občini Trbovlje, iz nekdanjih popisno-davčnih občin Planinska vas, Knezdol in Gabrsko je nastala katastrska občina Knezdol. Nekdanji popisno-davčni občini Ojstro je bila priključena še popisno-davčna občina Studence in skupaj sta tvorili katastrsko občino Ojstro. Prav tako sta se v katastrsko občino Sv. Marko združili nekdanji popisno-davčni občini Sv. Katarina in Sv. Marko. Kasneje so bile omenjene katastrske občine vključene v naborni in davčni okraj s sedežem v Preboldu, ki je bil, tako kot drugi takšni okraji, ustanovljen leta 1781 kot naborni okraj, kasneje pa je pridobil tudi davčno funkcijo.
Na podlagi provizoričnega zakona o občinah iz leta 1849, je leta 1850 na območju katastrske občine Trbovlje nastala Krajevna občina Trbovlje. V njej so se združile katastrske občine Trbovlje, Knezdol, Sv. Lenart, Ojstro in Sv. Marko. Občina Trbovlje je spadala pod okrajni urad v Laškem, nad njim je bil kot politična in finančna oblast okrožni urad v Mariboru, kot sodna oblast pa okrožno sodišče v Celju. Ob nastanku je občina Trbovlje obsegala 1.966 prebivalcev, merila pa je 39,87 km².
Prve volitve so bile izvedene leta 1850, vendar podatkov o njih nimamo na voljo. Takratno občinsko predstojništvo oz. občinski odbor je sestavljalo osem članov – sedem odbornikov in župana. Za prvega župana trboveljske občine je bil izvoljen Franc Pust, poleg njega pa so bili člani takratnega občinskega predstojništva še Jernej Čamer (Parašuh), Anton Dolinšek (Zaostenikar), Matevž Kosem, Franc Kramer, Janez Zadobovšek, Anton Selevšek in Janez Šimonc. Od začetka je bil član predstojništva tudi takratni župnik Jože Hašnik, ki pa je nato 21. decembra 1851 na seji predstojništva odstopil. Naslednje volitve občinskega odbora so potekale septembra 1864, v stanovanju župana Franca Pusta. Iz 2. volilnega razreda je bilo izvoljenih 6 odbornikov in 3 namestniki. Iz 1. volilnega razreda je bilo izvoljenih tudi 6 odbornikov in 3 namestniki. 1. seja novega občinskega odbora je potekala 3. oktobra 1864 in na njej so izvolili župana in dva občinska svetnika. Župan je ostal Franc Pust, ki je prejel enajst glasov, občinska svetnika pa sta postala Ivan Šimonc in Anton Plavšak. Do leta 1877 je občinski odbor sestavljalo 12 odbornikov in 6 namestnikov, od leta 1877 naprej pa se je odbor povečal na 18 odbornikov in 9 namestnikov. Do leta 1877 je odbor po volitvah najprej izvolil župana in dva svetnika, po letu 1877 pa je namesto dveh svetnikov izvolil šest svetnikov. Leta 1871 so bili trboveljski volivci, ki so bili prej razdeljeni po premoženju v dva razreda, razdeljeni v tri razrede. Tako so v občinski odbor prišli tudi predstavniki hrastniškega, ojstrskega in dveh trboveljskih rudnikov ter kemične in steklarne tovarne iz Hrastnika, ki so bili v večini Nemci. Ti so izkoristili večino in tako je bil leta 1879 za prvega častnega občana Trbovelj izvoljen Pongrac Eichelter, nekdanji rudniški ravnatelj. Slovensko-nemška nasprotovanja so se kazala že prej. Leta 1877 je v 3. razredu volilo le 47 volivcev, še večje negodovanje pa se je zgodilo tri leta pozneje, leta 1880. Takrat so potekale volitve najprej v 3. razredu, kjer so volili volivci, ki so plačevali najmanj davka. Nemci, ki so povsem nadzirali 1. razred, so želeli nadzirati tudi 3. razred, zato so se dali vsiljeno izvoliti v 3. razredu. Takoj po koncu volitev je do volilne komisije prišlo nekaj volivcev 2. razreda, ki so dejali, da ne bodo volili, ker da je v odboru že preveč »gospode« in da volitve pred cerkvijo niso bile tri nedelje zapored preklicane. Za tri leta so si Nemci tedaj priborili večino, pozneje pa so imeli večino v 1. razredu in kakšno mesto v 2. in 3. razredu.
Občina je bila na začetku precej odvisna od lova, ki ji je prinašal redni dohodek, pred letom 1849 in ustanovitvijo občin pa je spadal pod graščinske pravice. Leta 1850 je občina začela dajati lov v najem, kar je določal novi lovski zakon. Kmetje so se temu posmehovali in jih ni bilo na licitacije, kar je župan Franc Pust tudi navedel v poročilu okrajnemu glavarstvu. Tu je zapisal tudi, da je problem divji lov, ker naj bi v vsaki hiši bil vsaj en divji lovec in vsaj ena puška. Okrajno glavarstvo je prosil naj ne pošljejo žandarjev, da bi pregledali hiše, ampak se je zavzel za denarno kazen divjih lovcev in odvzem njihovih pušk. Čeprav ni podatkov o morebitnih ukrepih okrajnega glavarstva, se je divji lov umiril, istega leta pa je lov zlicitiral gostilničar in mesar Jakob Peklar, čez štiri leta Rudolf Eichelter, za njim Herman Vivat in potem Jurij vitez Gossleth. Naloge občine so se delile na lastni in preneseni delokrog. Prvi je obsegal skrb za kmetijstvo, skrb za šolstvo in zdravstvo, javno varnost, pošto, promet preko Save, skrb za obrti in stanovanja, nadzorstvo nad sklenitvijo zakona, skrb za uboge, skrb za ceste in regulacijo Trboveljščice, drugi pa naloge, ki jih država ni naredila sama, ampak se je opravljanje le-teh preneslo na občine. Med pomembnejšimi nalogami je bilo novačenje, pri katerem je sezname vojaških rekrutov zbiral župan. Ob začetku je bilo službovanje župana precej preprosto. Pust in njegov naslednik Kalan sta uradovala kar doma, tam pa so tudi potekale seje občinskega odbora, čeprav je bila leta 1862 obnovljena občinska stavba. Za časa župana Pusta je bila v Trbovljah ustanovljena žandarmerija, ob samem začetku pa je bila mimo Trbovelj zgrajena železnica, kar je povzročilo tudi rast prebivalstva. Če je ob nastanku v občini prebivalo 1.966 prebivalcev, je 31. decembra 1869 v občini prebivalo 3.514 prebivalcev v 436 hišah. Marca 1871 je Pust umrl, občinski odbor pa je za njegovega naslednika izvolil Franca Kalana. Ta je leta 1876 okrajnemu glavarstvu poslal dopis, da želi s položaja odstopiti. V njegovem času je bila v Trbovljah med drugim ustanovljena Trboveljska premogokopna družba (TPD), ki je najprej pokupila vse zasavske rudnike in postala ena največjih industrijskih družb na ozemlju današnje Slovenije, postavljena je bila bolnica bratovske skladnice ter cementarna. Kalanov naslednik je bil Janez Logar, ki je vodil občino iz gostilne pri Škratu, seje občinskega odbora pa so takrat potekale tudi v bližnji kaplaniji, kjer je občinski odbor uporabljal sobo, ki je čez čas pričela veljati za občinsko sobo. Število prebivalcev se je vztrajno večalo in leta 1880 je občina štela 7.530 prebivalcev in 595 hiš, deset let kasneje pa že 8.464 prebivalcev in 654 hiš. V času njegovega županovanja je Trbovlje obiskal cesar Franc Jožef. Med drugim sta v občini začela službovati prvi redar in nočni čuvaj, zgrajeni pa sta bili tudi šoli na Sv. Katarini in na Vodah. Nasledil ga je Ferdinand Roš, ki je županoval med letoma 1892 in 1907. Za časa njegovega županovanja je bila občinska soba oz. pisarna nameščena v hiši na Piškovcu. V hiši je poleg pisarne bil tudi občinski zapor, v njej pa je živel občinski redar. Leta 1894 je občina odkupila Roševo posestvo in uredila hišo kot pisarno, ko pa je bila leta 1901 zgrajena nova šola, je bila stara preurejena v pisarno. Dve leti zatem so občino telefonsko povezali z rudnikom. Roš je dal poudarek slovenskosti občine. Do Roša je namreč uradovanje potekalo le v nemščini, od Roša naprej pa je bilo uradovanje dvojezično. V njegovem času je občina dobila prvega pravega občinskega tajnika. To je bil Franc Kajtna. Pred tem so župani pisali večinoma sami, včasih pa so jim pomagali tudi učitelji. Tudi v tem obdobju je število prebivalstva naraščalo. Če je bilo leta 1890 v občini 8.464 prebivalcev in 654 hiš, je leta 1900 štela že 10.893 prebivalcev in 753 hiš. V Roševem času je občina med drugim dobila opekarno, posojilnico, novi poštni urad, novo šolsko stavbo in zgrajena je bila električna centrala. Zgrajena je bila tudi prva cestna razsvetljava in most čez Savo. Proti koncu Roševega obdobja se je slovenski tabor razcepil na katoliško in narodno-napredno stran, v odbor pa so prvič prišli tudi predstavniki delavcev. Leta 1907 je Roša nasledil Gustav Vodušek. Istega leta so ukinili kurije in volitve so postale splošne. Tudi v času njegovega županovanja je število prebivalstva naraščalo in leta 1910 doseglo 13.578 prebivalcev in 903 hiše. V njegovem času je v občini bila ustanovljena Kmečka delavska hranilnica in posojilnica, v Trbovlje je pripeljal prvi avtomobil, ustanovljena je bila podružnica Slovenskega planinskega društva, začel je delovati prvi zasavski kinematograf, zgrajena pa je bila tudi elektrarna ob Savi.