Otok princa Edvarda (tudi PEI ali P.E.I.; , ; ali Eilean Eòin) je provinca Kanade, regije Maritimes (ta sicer vsebuje še dve provinci, New Brunswick in Novo Škotsko). Je najmanjša provinca tako po površini kot po številu prebivalcev ter ima najvišjo gostoto prebivalstva v Kanadi. Otok ima več vzdevkov: Vrt Mehiškega zaliva, Rojstni kraj Konfederacije in Zibelka Konfederacije. Njegovo glavno in največje mesto je Charlottetown. Je ena od treh pomorskih provinc in ena od štirih atlantskih provinc.
Zgodovinsko gledano je bil otok sestavni del domovine Mi'kmaq, Mi'kma'kov, ki je obsegal del okrožja Epekwitk aq Piktuk (dobesedno 'PEI in Pictou'). Leta 1604 so Epekwitk kolonizirali Francozi kot del kolonije Akadija, kjer je postal znan kot Isle St-Jean (otok sv. Janeza). Kasneje je bil po koncu sedemletne vojne leta 1763 prepuščen Britancem in postal del kolonije Nova Škotska. Leta 1769 je otok sv. Janeza postal lastna britanska kolonija, leta 1798 pa se je ime spremenilo v Otok princa Edvarda (PEI). Leta 1864 je PEI gostil konferenco v Charlottetownu, na kateri so razpravljali o združitvi pomorskih provinc; konferenca postala prva v seriji srečanj, ki so 1. julija 1867 privedla do Kanadske konfederacije. Otok princa Edvarda se je sprva upiral Konfederaciji, a se je zaradi bankrota zaradi zemljiškega vprašanja in gradnje železnice 1. julija 1873 pridružil kot sedma kanadska provinca.
Po podatkih Statističnega urada Kanade je imela provinca Otok princa Edvarda leta 2025 182.508 prebivalcev. Hrbtenica otoškega gospodarstva je kmetijstvo; pridela 25 % kanadskega krompirja. Druge pomembne panoge so ribištvo, turizem, vesoljska tehnika, biotehnologija, informacijsko tehnologijo in obnovljivi viri energije. Ker je Otok princa Edvarda eno najstarejših naseljenih območij Kanade, njegovo prebivalstvo še vedno odraža poreklo prvih naseljencev, prevladujejo pa akadski, škotski, irski in angleški priimki.
Otok princa Edvarda je v zalivu sv. Lovrenca, približno 10 km čez Northumberlandski preliv od Nove Škotske in New Brunswicka. Je približno 200 kilometrov severno od Halifaxa in 600 kilometrov vzhodno od mesta Quebec. Njegova površina meri 5686,03 km², je 104. največji otok na svetu in 23. največji otok v Kanadi. Je edina kanadska provinca, ki jo v celoti sestavljajo otoki.
Etimologija Otok je v jeziku Mi'kmawi'simk, avtohtonem jeziku Mi'kmaw, znan kot Abegweit ali Epekwitk, kar v grobem pomeni »dežela, obdana z valovi«.
Ko je bil otok del Akadije, ki so jo prvotno naselili francoski kolonisti, se je njegovo francosko ime imenovalo Île Saint-Jean ('Otok svetega Janeza'). V francoščini se otok danes imenuje Île-du-Prince-Édouard (ÎPÉ).
Otok se je leta 1769 odcepil od britanske kolonije Nova Škotska in leta 1798 preimenoval po princu Edvardu, vojvodi Kentskem in Strathearnskem (1767–1820), četrtem sinu kralja Jurija III. in leta 1819 očetu bodoče kraljice Viktorije. Zato so princa Edvarda imenovali »oče kanadske krone«.Tidridge, Nathan. Prince Edward, Duke of Kent: Father of the Canadian Crown. Toronto: Dundurn Press, 2013.
V škotski gelščini se otok imenuje Eilean a' Phrionnsa (dobesedno 'Otok princa', lokalna oblika daljšega imena Eilean a' Phrionnsa Iomhair/Eideard) ali Eilean Eòin (dobesedno 'Janezov otok', kar se nanaša na nekdanje francosko ime otoka) za nekatere gelske govorce v Novi Škotski, čeprav ne na PEI.
Zgodovina Okrožje Mi'kmaw Mi'kmaki so avtohtoni prebivalci današnjega Otoka princa Edvarda, ki svojo državo imenujejo Mi'kma'ki. Kopno na otoku je tvorilo del okrožja Epekwitk aq Piktuk (pisano tudi Epegwitg aq Pigtug). Otok, imenovan Epekwitk (in v angleščini preveden kot Abegweit) – kar pomeni 'zibati se na valovih' – so upravljali Sakamaki oziroma poglavarji skupnosti, ženski svet (Sakama'sgv) in čuvaji vampumov (Putu's), sčasoma pa je padel pod jurisdikcijo Sante' (ali Mi'kmawey) Mawio'mija in velikega poglavarja oziroma Kji Sagamawa. Danes Epekwitk (aq Piktuk) skupaj z ostalimi sedmimi okrožji Mi'kma'ki varujejo mirovne in prijateljske pogodbe, ki jih imajo Mi'kmaki s krono. Na Epekwitku sta skupnosti Abegweit in Lennox Island First Nations.
Najstarejše zgodbe o Mi'kmakih, ki segajo daleč nazaj v zgodovino, segajo v čas Glooscapa, kulturnega junaka in prvega človeka v mitologiji Wabanakijev. Legenda o Mi'kmavih, velikem po velikosti in moči, pravi, da je Glooscap, ko je končal s slikanjem sijaja sveta, pomočil čopič v mešanico vseh barv in ustvaril Epekwitk – svoj najljubši otok. Ko je Glooscap spal, je bil Enmigtaqamu'g (ali celinska Nova Škotska) njegova postelja, Epekwitk pa njegova blazina. Druga legenda pravi, da je Minegoo – drugo ime za otok, ki v jeziku Mi'kmawi'simk pomeni preprosto »otok« – oblikoval Veliki duh, ki je na Modre vode položil nekaj temno rdeče gline v obliki polmeseca.
Ustna zgodovina Mi'kmawov spominja na čas, ko je bil svet prekrit z vodo. Takrat je bitje Sebanees, ki je prispelo v kjiktu'lnu (»naš veliki čoln«), pristalo na obali Epekwitka. Čoln, narejen iz ledu, je prevažal vse živali in ribe, ki jih je njegova družina potrebovala za preživetje, in pravijo, da je bila edinstvena tvorba kopnega Epekwitka posledica taljenja ledenega čolna. Arheološki dokazi, kot so kupi školjk in ostanki taborišča, potrjujejo zgodbe Mi'kmawov, ki kažejo na starodavno prisotnost v Epekwitku. Pred evropsko kolonizacijo Amerike so imeli Mi'kmaki različne odnose s sosednjimi narodi, kot so Wolastoqiyik (Maliseet), Passamaquoddy in Abenaki, s katerimi so v Dawnlandu ustanovili Wabanakijsko konfederacijo.
Francoska kolonija Leta 1534 je bil Jacques Cartier prvi Evropejec, ki je videl otok. Leta 1604 je Kraljevina Francija v skladu z doktrino odkritja zahtevala ozemlja Pomorskega območja, vključno z otokom princa Edvarda, in ustanovila francosko kolonijo Akadija v Mi'kma'kiju. Francozi so otok poimenovali Île Saint-Jean (otok sv. Janeza). Mi'kmaki teh zahtev niso nikoli priznali, so pa Francoze pozdravili kot trgovinske partnerje in zaveznike.
V 18. stoletju so bili Francozi vpleteni v vrsto konfliktov s Kraljevino Veliko Britanijo in njenimi kolonijami. V tem obdobju se je na otoku princa Edvarda zgodilo več bitk med obema sprtima stranema. Po britanski osvojitvi Louisbourga med avstrijsko nasledstveno vojno so Novoangleži napadli Île Saint-Jean (danes otok princa Edvarda); britanski odred pa se je izkrcal v Port-la-Joyeju. V prestolnici otoka je bila garnizija 20 francoskih vojakov pod poveljstvom Josepha du Pont Duvivierja. Vojaki so pobegnili iz naselja, Novoangleži pa so ga požgali do tal. Duvivier in dvajset mož so se umaknili po reki Northeast (Hillsborough River), Novoangleži pa so jih zasledovali, dokler francoske čete niso bile okrepljene s prihodom akadijske milice in Mi'kmaqov. Francoskim četam in njihovim zaveznikom je uspelo Novoangleže pregnati do njihovih čolnov. Devet Novoangležev je bilo ubitih, ranjenih ali ujetih. Novoangleži so vzeli šest akadijskih talcev, ki bi bili usmrčeni, če bi se Akadežani ali Mi'kmaki uprli nadzoru Nove Anglije. Novoangleške čete so odšle v Louisbourg. Duvivier in njegovih 20 vojakov so odšli v Quebec. Po padcu Louisbourga so bili francoski prebivalci otoka Île Royale (danes otok Cape Breton) deportirani v Francijo, preostali Akadijci z otoka Île Saint-Jean pa so do konca vojne živeli pod grožnjo deportacije.Harvey, p. 110-112.
Novoangleži so imeli v Port-La-Joyeu nameščenih 200 vojakov, dve vojni ladji pa sta vkrcali zaloge za pot proti Louisbourgu. Da bi ponovno zavzeli Akadijo, so Ramezaya iz Quebeca poslali v regijo, da bi se pridružil odpravi vojvode d'Anvilla. Po prihodu v Chignecto je poslal Boisheberta na otok Île Saint-Jean, da bi ugotovil velikost novoangleških sil.Boishebert Canadian Biography On Line. Po Boishebertovi vrnitvi je Ramezay poslal Josepha-Michela Legardeurja de Croisille in de Montessona skupaj z več kot 500 možmi, od katerih jih je bilo 200 Mi'kmaqov, v Port-La-Joye. Julija 1746 se je bitka zgodila v bližini reke York. Montesson in njegove čete so ubile štirideset Novoangležancev in ostale ujeli. Montesson je bil pohvaljen za svoj prvi samostojni poveljniški uspeh. Sovražnosti med Britanci in Francozi so se končale leta 1748 z Aix-la-Chapelle pogodbo.
Pred eksodusom Akadijcev iz Nove Škotske je na otoku živelo približno tisoč Akadijcev. Število prebivalcev se je v poznih 1740-ih in zgodnjih 1750-ih povečalo na skoraj 5000, saj so Akadijci iz Nove Škotske med eksodusom Akadijcev in poznejšimi izgoni, ki so jih odredili Britanci, začeli leta 1755.Acadian Expulsion (the Great Upheaval) at The Canadian Encyclopedia, accessed September 1, 2019
Sovražnosti med britanskimi in francoskimi kolonialnimi silami so se nadaljevale leta 1754, čeprav so bile formalne vojne napovedi izdane šele leta 1756. Potem ko so bile francoske sile poražene pri obleganju Louisbourga, so Britanci izvedli vojaško kampanjo na Ile Saint-Jean (danes Otok princa Edvarda), da bi zavarovali otok. Kampanjo je vodil polkovnik Andrew Rollo po ukazu generala Jefferyja Amhersta. V naslednjih kampanjah je bila večina Akadijcev deportirana z otoka. Mnogi Akadijci so umrli med izgonom na poti v Francijo; 13. decembra 1758 se je potopila transportna ladja Duke William, na kateri je umrlo 364 ljudi. Dan prej se je potopila Violet, na kateri je umrlo 280 ljudi; nekaj dni pozneje se je potopila Ruby z 213 ljudmi na krovu. Francozi so otok in večino Nove Francije formalno prepustili Britancem s Pariško pogodbo iz leta 1763.
Britanska kolonija Otok, ki so ga Britanci sprva poimenovali otok sv. Janeza, je bil upravljan kot del kolonije Nova Škotska, dokler ni bil leta 1769 razdeljen v ločeno kolonijo. Sredi 1760-ih je geodetska skupina pod vodstvom Samuela Hollanda razdelila otok na 67 parcel. 1. julija 1767 so bile te nepremičnine z loterijo dodeljene podpornikom kralja Jurija III. Lastništvo zemljišč je ostalo v rokah posestnikov v Angliji, kar je razjezilo otoške naseljence, ki niso mogli pridobiti lastništva zemljišč, na katerih so delali in živeli. Visoke najemnine (za odsotne posestnike) so povzročile še večjo jezo. Zemljišče je bilo dano odsotnim posestnikom s številnimi pogoji glede vzdrževanja in pogojev poravnave, od katerih mnogi niso bili izpolnjeni. Otočani so desetletja poskušali prepričati krono, naj zaseže parcele; vendar so bili potomci prvotnih lastnikov na splošno dobro povezani z britansko vlado in niso želeli odstopiti zemlje.
Potem ko se je otok odcepil od Nove Škotske in postal ločena kolonija, je bil Walter Patterson leta 1769 imenovan za prvega britanskega guvernerja otoka sv. Janeza. Po prevzemu funkcije leta 1770 je imel kontroverzno kariero, v kateri so spori o lastništvu zemljišč in frakcijski konflikti upočasnili začetne poskuse naseljevanja in razvoja otoka v fevdalnem sistemu. V poskusu, da bi pritegnil naseljence iz Irske, je Patterson v enem od svojih prvih dejanj (1770) vodil kolonialno skupščino otoka, da je otok preimenovala v Nova Irska, vendar je britanska vlada to takoj zavrnila, saj je presegla pooblastila, ki jih ima kolonialna vlada; ime kolonije je lahko spremenil le Tajni svet v Londonu.Brendan O'Grady, Exiles and Islanders: The Irish Settlers of Prince Edward Island, p. 15.
Med ameriško revolucionarno vojno sta Charlottetown leta 1775 napadla dva ameriška zasebnika. Dve oboroženi škunerki, Franklin in Hancock, iz Beverlyja v Massachusettsu, sta bili ujeti generalnemu državnemu tožilcu v Charlottetownu po nasvetu nekaterih prebivalcev Pictouja, potem ko sta v zalivu Canso ujeli osem ribiških plovil.