Johannesburg (zulujščina in koščina eGoli; pogovorno znano kot Jozi, Joburg, Jo'burg ali mesto zlata) je najbolj naseljeno mesto v Južni Afriki. S 5.538.596 prebivalci samo v mestu Johannesburg in več kot 14,8 milijona v urbani aglomeraciji je razvrščeno kot velemesto in eno izmed 100 največjih urbanih območij na svetu. Johannesburg je glavno mesto province Gauteng, najbogatejša provinca v Južni Afriki, in sedež najvišjega sodišča v državi, ustavnega sodišča. Mesto je znotraj z minerali bogatega gričevja Witwatersrand, ki je epicenter mednarodne trgovine z minerali in zlatom. Johannesburg, najbogatejše mesto v Afriki glede na BDP in zasebno bogastvo, deluje kot gospodarska prestolnica Južne Afrike in je dom največje borze na celini, Johannesburške borze.
Johannesburg je bil ustanovljen leta 1886 po odkritju zlata na nekdanjih obdelovalnih površinah. V desetletju je število prebivalcev naraslo na več kot 100.000, zaradi velikih nahajališč zlata, ki so jih našli ob Witwatersrandu. Sodobni Johannesburg je združitev nekoč ločenih mest, okrožij in naselij, kar odraža politiko prostorske segregacije iz obdobja apartheida. Soweto (»jugozahodna mesta«), do leta 1994 označeno kot mesto »samo za črnce«, je eno zgodovinsko najpomembnejših območij sodobne Južne Afrike. Dom ključnih voditeljev proti apartheidu, vključno z Nelsonom Mandelo in Desmondom Tutujem, je postal epicenter vstaje v Sowetu leta 1976, kjer so študentski protesti naleteli na brutalno silo. V nasprotju s tem je Lenasia pretežno poseljena z angleško govorečimi Indo-Južnoafričani (ljudje indijskega in južnoazijskega porekla). Prejšnja območja »samo za bele« vključujejo Sandton, znan kot »najbogatejša afriška kvadratna milja«, Randburg in Roodeport.
Etimologija Polemika obkroža izvor imena. V zgodnjo zgodovino mesta je bilo vpletenih precej ljudi z imenom Johannes. Med njimi je glavni uradnik pri uradu generalnega geodeta Hendrika Dercksena, Christiaan Johannes Joubert, ki je bil član Volksraada in je bil vodja republiškega rudarstva. Drugi je bil Stephanus Johannes Paulus Kruger (bolj znan kot Paul Kruger), predsednik Južnoafriške republike (ZAR) od 1883 do 1900. Druga možnost je Johannes Meyer, prvi vladni uradnik na tem območju.
Natančni zapisi o izbiri imena so bili izgubljeni. Johannes Rissik in Johannes Joubert sta bila člana delegacije, poslane v Anglijo, da bi pridobila rudarske pravice za to območje. Joubert je dal po njem poimenovati park v mestu, Rissik pa ima svoje ime po eni od glavnih ulic v mestu, kjer je zgodovinsko pomembna, čeprav propadajoča pošta na ulici Rissik. Mestna hiša v Johannesburgu je tudi na ulici Rissik.
Zgodovina Območje, ki obkroža Johannesburg, je bilo prvotno naseljeno s Sani lovci in nabiralci, ki so uporabljali kamnito orodje. Obstajajo dokazi, da so tam živeli pred desetimi stoletji. S kamnitimi zidovi obdane ruševine mest in vasi Sotho-Tswana so raztresene po delih nekdanjega Transvaala, v katerem je Johannesburg.
Do sredine 18. stoletja so širšo regijo večinoma poselile različne soto-tsvanske skupnosti (ena jezikovna veja govorcev Bantu), katerih vasi, mesta, poglavarstva in kraljestva so se raztezala od protektorata Bechuanaland (danes Bocvana) na zahodu, do današnjega Lesota na jugu, do današnjih območij Pedi v provinca Limpopo.
Med vojnami, ki so izhajale iz Zululanda v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju (vojne mfecane ali difaqane), je bilo uničenih veliko soto-tsvanskih mest in vasi na območjih okoli Johannesburga, njihovi ljudje pa pregnani, posledično pa je nastala veja kraljestva Zulu, Ndebele (pogosto imenovana Matabele, ime jim je dal lokalni Sotho–Tsvana), ustanovil kraljestvo severozahodno od Johannesburga okoli današnjega Rustenburga.
Zlata mrzlica in poimenovanje mesta
Glavni zlati greben Witwatersrand je junija 1884 na kmetiji Vogelstruisfontein odkril Jan Gerritse Bantjes, sin Jana Bantjesa. To je sprožilo zlato mrzlico v Witwatersrandu in ustanovitev Johannesburga leta 1886. Odkritje zlata je hitro privabilo ljudi na to območje, zaradi česar sta bila potrebna ime in vladna organizacija za to območje. Jan, Johan in Johannes so bila pogosta moška imena med Nizozemci tistega časa; nekateri menijo, da sta dva človeka, ki sta sodelovala pri raziskovanju območja za najboljšo lokacijo mesta, Christian Johannes Joubert in Johann Rissik, vir imena. Johannes Meyer, prvi vladni uradnik na tem območju, je še ena možnost. Natančni zapisi o izbiri imena so bili izgubljeni. V desetih letih je mesto Johannesburg vključevalo 100.000 ljudi.
Septembra 1884 sta brata Struben odkrila Greben zaupanja (Confidence Reef) na kmetiji Wilgespruit blizu današnjega Roodepoorta, kar je še povečalo navdušenje nad obeti zlata. Prvo zlato, ki sta ga zdrobila na Witwatersrandu, je bila zlatonosna kamnina iz rudnika Bantjes, zdrobljena s strojem bratov Struben. Novica o odkritju je kmalu dosegla Kimberley in režiserja Cecil Rhodes in Sir Joseph Robinson sta prikolesarila, da bi sama raziskala govorice. Vodili so ju do taborišča Bantjes s šotori, razpetimi čez nekaj kilometrov, in pri Bantjesu ostala dve noči.
Leta 1884 so od Bantjesa kupili prvo čisto prečiščeno zlato za 3000 funtov. Mimogrede, Bantjes je od leta 1881 upravljal rudnik zlata Kromdraai v Zibelki človeštva skupaj s svojim partnerjem Johannesom Stephanusom Minnaarjem, kjer sta leta 1881 prvič odkrila zlato in ki je ponudilo tudi drugo vrsto odkritja – zgodnje prednike vsega človeštva. Nekateri poročajo, da je Avstralec George Harrison prvi zahteval zlato na območju, ki je postalo Johannesburg, ko je julija 1886 našel zlato na kmetiji. Na tem območju ni ostal.
3. oktobra 1886 je bilo prvič uporabljeno ime Johannesburg. Geodet Jos de Villiers je raziskoval prvo sosesko Johannesburga, Randjeslaagte, med 19. oktobrom in 3. novembrom istega leta.
Zlato so pred tem odkrili približno 400 kilometrov vzhodno od današnjega Johannesburga v kraju Barberton. Iskalci zlata so kmalu odkrili bogatejše zlate grebene Witwatersranda, ki jih ponuja Bantjes. Prvotno rudarsko taborišče pod neformalnim vodstvom polkovnika Ignatiusa Ferreire je bilo v ponoru Fordsburg, verjetno zato, ker je bila tam na voljo voda, in zaradi bližine mesta izkopavanj. Po ustanovitvi Johannesburga je območje prevzela vlada Transvaala, ki ga je raziskala in ga poimenovala Ferreira's Township, danes predmestje Ferreirasdorpa. Prvo naselje v Ferreirinem kampu je bilo ustanovljeno kot šotorsko taborišče, ki je do leta 1887 kmalu doseglo 3000 prebivalcev. Vlada je prevzela taborišče, ga pregledala in ga poimenovala Ferreira's Township. Do leta 1896 je bil Johannesburg ustanovljen kot mesto z več kot 100.000 prebivalci, eno najhitreje rastočih mest doslej.
Rudniki v bližini Johannesburga so med najglobljimi na svetu, nekateri globoki tudi do 4000 metrov.
Hitra rast, napad na Jameson in druga burska vojna
Kot številna rudarska mesta poznega 19. stoletja je bil Johannesburg grobo in neorganizirano mesto, naseljeno z belimi rudarji z vseh celin, pripadniki afriških plemen so bili novačeni za opravljanje nekvalificiranih rudarskih del, afriške pivovarke so kuhale in prodajale pivo temnopoltim delavcem migrantom, zelo veliko število evropskih prostitutk, gangsterjev, obubožanih Afrikanerjev, trgovcev in AmaWasha, Zulu moški, ki so presenetljivo prevladovali pri pranju perila. Ko se je vrednost nadzora nad ozemljem povečala, so se razvile napetosti med transvaalsko vlado v Pretorii, v kateri so prevladovali Buri in Britanci, kar je doseglo vrhunec v napadu Jameson, ki se je končal s fiaskom pri Doornkopu januarja 1896. V drugi burski vojni (1899–1902) so britanske sile pod poveljstvom feldmaršala Fredericka Sleigha Robertsa, 1. grofa Robertsa, zasedle mesto na 30. maj 1900 po vrsti bitk jugozahodno od njenih takratnih meja, blizu današnjega Krugersdorpa.
Boji so potekali na prelazu Gatsrand (blizu parka Zakarija) 27. maja, severno od Vanviksrusta — današnjega Nancefielda, Eldorado Parka in Naturene — naslednji dan, dosegli vrhunec v množičnem pehotnem napadu na današnji greben vodovoda v Chiawelu in Senaoaneu 29. maja.
Med bursko vojno je veliko afriških rudarjev zapustilo Johannesburg in povzročilo pomanjkanje delovne sile, ki so ga rudniki ublažili s privabljanjem delavcev iz Kitajske, zlasti južne Kitajske. Po vojni so jih nadomestili črni delavci, vendar je veliko Kitajcev ostalo, kar je ustvarilo kitajsko skupnost v Johannesburgu, ki v času apartheida pravno ni bila razvrščena kot 'azijska', ampak kot 'obarvana'. Leta 1904 je bilo v mestu 155.642 prebivalcev, od tega 83.363 belcev.
Zgodovina po Uniji
Leta 1917 je Johannesburg postal sedež Anglo-ameriške korporacije, ki jo je ustanovil Ernest Oppenheimer in ki je nazadnje postala ena največjih svetovnih korporacij, ki je prevladovala tako v rudarjenju zlata kot diamantov v Južni Afriki. Večji gradbeni razvoj se je zgodil v 1930-ih, potem ko je Južna Afrika opustila zlati standard. V poznih 1940-ih in zgodnjih 1950-ih je Hillbrow (mestna stanovanjska soseska v Johannesburgu) postal visok. V zgodnjih 1960-ih je vlada apartheida zgradila ogromno aglomeracijo mestnih območij, ki je postalo znano kot Soweto. Nove ceste so spodbudile množično širjenje predmestja proti severu mesta. V poznih 1960-ih in zgodnjih 1970-ih so stolpnice (vključno s Carlton Center in Southern Life Centre) zapolnile obzorje osrednje poslovne četrti.
Sistem apartheida, celovit sistem rasnega ločevanja, je bil v Južni Afriki vsiljen leta 1948. Gospodarstvo Johannesburga je bilo za svojo rast odvisno od sto tisoč kvalificiranih belih delavcev, uvoženih iz Evrope, ter pol- in nekvalificiranih temnopoltih delavcev, uvoženih iz drugih delov južne Afrike. Čeprav sta delala skupaj, ju je vlada prisilila, da živita ločeno. Delo je veljalo za izjemo od apartheida, da bi Johannesburg še naprej deloval kot gospodarska prestolnica Južne Afrike.Brogan, Patrick The fighting never stopped: a comprehensive guide to world conflicts since 1945, New York: Vintage Books, 1989 page 86.
V 1950-ih je vlada začela politiko gradnje mestnih območij za temnopolte družine (pred tem so nekvalificirane delavce prosili, da delajo na 'samskem statusu' v hostlih samo za moške v rudnikih in so se morali voziti na delo, da bi videli svoje družine v kateri koli provinci iz katere izvirajo) zunaj Johannesburga, da bi zagotovili delavce za Johannesburg. Soweto, okrožje, ustanovljeno za temnopolte delavce, ki so prihajali na delo v rudnike zlata v Johannesburgu, je bilo namenjeno 50.000 ljudem, a je kmalu postalo dom desetkrat večjega števila, saj je na tisoče brezposelnih podeželskih črncev prišlo v Johannesburg po zaposlitev in dohodek, da bi jih poslali nazaj v svoje vasi.Brogan, Patrick The fighting never stopped: a comprehensive guide to world conflicts since 1945, New York: Vintage Books, 1989 page 92. Ocenjeno je bilo, da je bilo leta 1989 število prebivalcev v Sowetu enako prebivalstvu v Johannesburgu, če ne celo večje.