Mariborska krvava nedelja () označuje dogodke 27. januarja 1919 v Mariboru.

Severna meja po koncu prve svetovne vojne ni bila določena. Jeseni 1918 je general Maister zasedel precejšen del ozemlja, ki sta si ga lastili jugoslovanska in avstrijska stran.

27. januarja 1919 je prišla v Maribor ameriška vojaška delegacija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa. Z generalom Maistrom so se pogovarjali o določitvi meja. Streljanje na nemško govoreče protestnike se je zgodilo po tem, ko so ti napadli slovenske vojake, ki so stražili mestno hišo v katerem je potekal sestanek med Maistrom in ameriško delegacijo.

Ozadje Republika Nemška Avstrija je bila ustanovljena po porazu Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni in je zahtevala območja s pretežno nemško govorečim prebivalstvom znotraj meja nekdanjega cesarstva. Poleg sedanjega območja Republike Avstrije so ta vključevala dele Južne Tirolske in mesto Trbiž, oba danes v Italiji; južno Koroško in južno Štajersko, danes v Sloveniji; ter Sudete in nemško Češko (kasneje tudi del Sudetov), ​​danes na Češkem.

Zmagovalne zavezniške sile so ozemlja nekdanjega Avstro-Ogrske razdelile med Nemško Avstrijo, Madžarsko in več drugih držav. Čeprav je bila delitev ozemelj izvedena na podlagi razglašenega načela narodne samoodločbe, so etnični Nemci in Madžari ostali prebivalci mnogih od teh ozemelj, vključno s Češkoslovaško, Romunijo in Kraljevino Jugoslavijo.

Nadzor nad mestom Maribor sta si izpodbijali Jugoslavija in Nemška Avstrija. Zvezni zakon nemške Avstrije o "obsegu, mejah in odnosih državnih ozemelj z dne 22. novembra 1918" je uveljavljal zahtevek za območje Spodnje Štajerske, znotraj katerega se je nahajal Maribor, vendar je iz svojih zahtev izključil pretežno slovansko naseljena območja. Da bi rešili vprašanje lastništva Koroške, katere širši del je bila Spodnja Štajerska, je ameriška misija Coolidge na Dunaju predlagala demografsko preiskavo ozemlja. Misijo je vodil Archibald Cary Coolidge, profesor zgodovine na Harvard Collegeu, delovala pa je pod okriljem Ameriške komisije za mirovna pogajanja. Misija je imenovala delegacijo, ki jo je vodil polkovnik Sherman Miles, v njej pa so bili tudi poročnik LeRoy King, profesor slovanskih jezikov na Univerzi v Missouriju, ter profesorja Robert Kerner in Lawrence Martin.

Leta 1900 je imelo mesto samo 82,3 % Avstrijskih Nemcev (19.298 ljudi) in 17,3 % Slovencev (4.062 ljudi; glede na jezik, ki so ga govorili doma). Večina mestnega kapitala in javnega življenja je bila v avstrijsko-nemških rokah. Vendar je imela okrožje brez mesta le 10.199 avstrijskih Nemcev in 78.888 slovenskih prebivalcev, kar je pomenilo, da je bilo mesto popolnoma obdano z večinsko slovenskim etničnim ozemljem.  Nekatera nekdanja samostojna naselja, ki so kasneje postala del mesta, so imela več etničnih Slovencev kot Avstrijskih Nemcev (npr. Krčevina, Radvanje, Tezno), druga pa več avstrijskih Nemcev kot etničnih Slovencev (npr. Pobrežje in Studenci). sličica|260x260_pik|Vojaškim enotam, ki so streljale na meščane Maribora, je poveljeval Rudolf Maister Novembra 1918 je slovenski major (kasneje general) Rudolf Maister v imenu novo ustanovljene Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, predhodnice Jugoslavije, zasedel mesto Maribor in okoliška območja Spodnje Štajerske. 23. novembra 1918 sta Maister in njegovi vojaki razorožila in razpustila varnostno silo "Zelena garda" (nemško: Schutzwehr), ki jo je vzdrževal mestni svet Maribora. Maister je zavzel več vasi in mest severno od reke Mure, vključno z Lichendorfom, Radgono, Cmurekom in Radljami ob Dravi. 31. decembra 1918 so Maistrove enote zaprle 21 pomembnih Mariborčanov nemškega porekla.

Streljanje Viri se razlikujejo glede natančnega vzroka in obsega streljanja v Mariboru. Vsi se strinjajo, da je 27. januarja 1919 delegacija misije Coolidge pod vodstvom Shermana Milesa obiskala Maribor in našla na tisoče državljanov nemškega porekla, zbranih na glavnem mestnem trgu, ki so mahali z zastavami nemške Avstrije, mnoge od njih pa so krasile tudi bližnje stavbe. Nemško-avstrijski viri navajajo, da je bilo 10.000 protestnikov, ki so peli pesmi in bili oblečeni v domoljubna oblačila. Mnogi od teh protestnikov so v Maribor prispeli iz Zgornje in Osrednje Štajerske. Pred mestno hišo je bilo nameščenih dvajset vojakov pod Maistrovim poveljstvom, oboroženih s puškami z bajoneti.

Nemško govoreči viri trdijo, da so vojaki začeli streljati v množico, potem ko so jih zasmehovali in potem ko je protestnik napadel slovenskega vojaka. Po teh virih je bilo smrtnih žrtev 13, 60 pa protestnikov pa je bilo ranjenih.

Slovenski zapis o istem dogodku trdi, da so vojaki začeli streljati šele, ko je avstrijski državljan izstrelil revolver v smeri slovenskih vojakov in zadel bajonet enega od njih. Vojaki so nato vrnili ogenj: po tem poročilu je bilo ubitih 11 oseb in neznano število ranjenih.

Posledice Nemška Avstrija je nato 4. februarja 1919 začela vojaško ofenzivo, da bi ponovno zavzela območja osrednje Štajerske, ki so jih nadzorovale Maistrove čete. Premirje je bilo dogovorjeno 10. februarja 1919 s francoskim posredovanjem iz njihove vojaške misije v Mariboru. 13. februarja 1919 je bil podpisan sporazum o premirju in Maistrove čete so se umaknile iz dela osrednje Štajerske.

Pogodba iz Saint-Germain-en-Laye, podpisana 10. septembra 1919, je določala, da je Maribor trdno pod nadzorom jugoslovanske vojske in da mora Maribor, ker so Slovenci predstavljali večino v okolici mesta, ostati skupaj s preostalo Spodnjo Štajersko v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Odgovornost za streljanje v Mariboru ni bila nikoli dokončno ugotovljena. Avstrijski viri so krivdo pripisali Rudolfu Maistru in ga v nekaterih poročilih označili za mariborskega klavca. V Sloveniji pa je Maister še vedno spoštovan; številna društva, ustanove in ulice so poimenovane v njegovo čast, obeležen pa je tudi z več spomeniki.

Sklici

Zunanje povezave Mladina, 20. januar 2007: Generalova krvava nedelja

Kategorija:Zgodovina Maribora Kategorija:Leto 1919